Jedro

Navedbe tožeče stranke, da naj bi ji nastala težko popravljiva škoda zaradi spremembe njenega sistema obračunavanja nadurnega dela in plačevanja presežnega dela, kar bi povzročilo pri njenem poslovanju zastoje in nezadovoljstvo pri več kot 700 zaposlenih delavcev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne utemeljujejo nastanka težko popravljive škode v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu, ki ga je začela s tožbo zoper odločbo inšpektorja za delo Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Območna enota ... z dne 3. 4. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 8. 6. 2009. Inšpektor za delo je z navedeno odločbo odločil, da mora tožeča stranka odpraviti ugotovljene nepravilnosti tako, da zagotovi izvajanje 143. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR tako, da v primeru nadurnega dela pisno odredi nadurno delo pred pričetkom dela oziroma najkasneje na koncu tedna in spoštuje določbo navedenega člena v zvezi z omejitvami nadurnega dela za delavce, ki opravljajo delo preko dogovorjenega delovnega časa (1. točka izreka odločbe), da zagotovi izvajanje 154. člena ZDR (2. točka izreka odločbe) in da sprejme ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem (3. točka izreka odločbe). Inšpektor za delo je še odločil, da mora delodajalec poročati v 8 dneh po poteku roka za izvršitev odločbe (rok ureditve je takoj po prejemu odločbe in stalno) ter, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Tožena stranka je z navedeno odločbo pritožbi tožeče stranke delno ugodila in prvostopno odločbo v 1. točki izreka potrdila, v 2. točki izreka odpravila in vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje, v 3. točki izreka pa odpravila.

2. Tožeča stranka je hkrati s tožbo zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, v kateri je predlagala, da sodišče do izdaje pravnomočne odločitve odloži izvršitev izpodbijane odločbe inšpektorja za delo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, ki bi zaradi izvrševanja odločbe inšpektorja za delo v zvezi z odločbo tožene stranke nastala njej sami. Zatrjevanje tožeče stranke, da bi izvršitev izpodbijane odločbe lahko bistveno poslabšalo pogoje dela pri zaposlenih, kar bi lahko sprožilo njihovo nezadovoljstvo, poleg tega pa bi izvršitev odločbe pomenila nevzdržno stanje pri njej sami, ne izkazuje verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Ker temeljni pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe ni verjetno izkazan, je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo časne odredbe zavrnilo, ne da bi se spuščalo v presojo, ali je začasno odredbo mogoče izdati glede na nadaljnji pogoj iz tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v tej posledici tudi napačno uporabljenega materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po drugem ali tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 oziroma da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zatrjuje, da bi takojšnja sprememba sistema obračunavanja nadurnega dela pomenila velik pravno organizacijski poseg v uveljavljeni sistem obračunavanja nadurnega dela, zlasti pa poseg v obračunavanje presežka rednega delovnega časa zaradi predhodnega prihoda na delo oziroma odhoda z delovnega mesta po prenehanju rednega delovnega časa, kar tožeča stranka plačuje delavcem kot redno delo. Vnaprej odrejeno nadurno delo tožeča stranka že plačuje kot nadurno delo, „višek ur“ pa plačuje kot redno delo. Sedanji sistem je pravičen, čeprav mogoče ni povsem v skladu z neustrezno slovensko delavno zakonodajo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev o tem, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, po tej določbi sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo takega akta prizadela tožeči stranki težko popravljiva škoda, upoštevati pa je treba pri tem skladno z načelom sorazmernosti tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Sodišče prve stopnje se pri svoji presoji utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe ni bilo dolžno spuščati v utemeljenost ali neutemeljenost izpodbijane inšpekcijske odločbe, kot tudi ne v zakonitost plačevanja presežnih ur kot redno delo, saj bo o tem vprašanju moralo sodišče šele odločiti v zvezi s tožbo.

8. Navedbe tožeče stranke, da naj bi ji nastala težko popravljiva škoda zaradi spremembe njenega sistema obračunavanja nadurnega dela in plačevanja presežnega dela, kar bi povzročilo pri njenem poslovanju zastoje in nezadovoljstvo pri več kot 700 zaposlenih delavcev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne utemeljujejo nastanka težko popravljive škode v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Organizacijo dela je tožeča stranka v vsaki državi, kjer ima svoje poslovalnice, dolžna prilagoditi veljavni zakonodaji te države. Nespoštovanje zakonodaje pomeni tudi nezakonito poslovanje, kar nadzirajo pristojne inšpekcijske službe. Ker tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, saj tudi sama priznava v pritožbi, da ne bi bilo ogroženo njeno poslovanje zaradi spoštovanja odločbe inšpektorja za delo, težko popravljiva škoda pa je zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, tudi nadaljnje ugotavljanje sorazmernosti ukrepa s prizadetostjo javne koristi ni bilo potrebno, saj to pride v poštev le, če je težko popravljiva škoda izkazana.

9. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZUS-1).