Jedro

Vsebino spora določa tožbeni zahtevek in trditvena podlaga tožbe. Glede na to, da tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki jo je toženec povzročil kot njen direktor (ki je bil sicer zaposlen pri tožeči stranki) in se pri tem sklicuje na določbe ZGD, gre za gospodarski spor in ne za spor med delavcem in delodajalcem.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi ter da se zadeva odstopi v nadaljnji postopek krajevno in stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, zunanji oddelek v Kranju.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi, ker je bil toženec v delovnem razmerju pri tožeči stranki, zaradi česar naj bi bilo pristojno delovno sodišče po točki b 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožeča stranka uveljavlja povrnitev škode izključno iz naslova toženčeve odškodninske odgovornosti kot direktorja gospodarske družbe. Vtoževana obveznost ni v nobeni zvezi s toženčevim delovnim razmerjem, temveč temelji le na njegovi poslovodni funkciji v gospodarski družbi. Podlaga zahtevka je torej odškodninska odgovornost članov organov vodenja in nadzora, kot jo opredeljuje ZGD. Vrhovno sodišče RS je štelo za gospodarski spor tiste spore, ki so se prvenstveno reševali na podlagi določb ZGD, med njimi tudi spore o odškodninski odgovornosti poslovodij. V sporih članov organov družb, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, se v zvezi z njihovim odpoklicem lahko pojavljajo tako elementi gospodarskega statusnega spora kot elementi individualnega spora. Za tiste spore med družbami in člani organov upravljanja, za katere je potrebno uporabiti pravo gospodarskih družb, je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti v gospodarskem sporu, na podlagi 1. točke 1. odstavka 482. člena ZPP, za spore iz pogodbe o zaposlitvi med temi osebami pa na podlagi 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Stvarna pristojnost je odvisna od tega, kje je urejena pravna podlaga za rešitev spora. Tožničin zahtevek temelji na določbah ZGD in se neposredno ne nanaša na pogodbo o toženčevi zaposlitvi in delovnopravne predpise. Toženec je bil sicer v delovnem razmerju pri tožnici, vendar pa njegova dolžnost skrbnega in odgovornega ravnanja poslovodje ter odškodninska odgovornost za kršitev te dolžnosti ne temeljita na delovnopravnih predpisih. Pogodba o zaposlitvi ne vsebuje odškodninske odgovornosti direktorja na podlagi delovnopravnih predpisov, pač pa na podlagi ZGD. V tej zadevi gre za gospodarski spor, in sicer spor o upravičenju družbe do povračila škode zaradi kršitev dolžnosti skrbnega in odgovornega ravnanja direktorja po 2. odstavku 263. člena v zvezi s 6. členom 515. člena ZGD. Predmetna zadeva se bistveno razlikuje od zadeve VIII R 1/2009 Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. V tistem primeru je tožnik uveljavljal plačilo odpravnine v zvezi z razrešitvijo s funkcije člana uprave oziroma člana poslovodstva tožene stranke na podlagi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko. Vrhovno sodišče je pristojnost delovnega sodišča utemeljilo z dejstvom, da ZGD ne ureja plačila odpravnine ob razrešitvi članov organov družbe, pravdni stranki pa sta v tisti zadevi uredili vprašanje odpravnine v pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju kot član uprave. Podlaga tožbenega zahtevka v tisti zadevi je torej izhajala iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, v določbah ZGD pa ni bilo podlage za tožbeni zahtevek. V obravnavani zadevi je situacija nasprotna, saj obstaja pravna podlaga tožbenega zahtevka tožeče stranke v določbah ZGD.

Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji jo toženec po tožbenih navedbah povzročil kot njen direktor (poslovodja) s tem, da pri vodenju poslov ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika v skladu z določili ZGD (tožnica se s temi navedbami sklicuje na 263. člen, v zvezi s 6. členom 515. člena ZGD). Odločitev o vprašanju, katero sodišče je v zadevi stvarno pristojno, je odvisna od vsebine spora. Vsebino spora določa tožbeni zahtevek in trditvena podlaga, ki se navaja v tožbi. Določitev stvarne pristojnosti je torej odvisna od tega, na katero pravno področje se nanaša zahtevek in kje je urejena pravna podlaga za odločitev o zahtevku.

Zakon o delovnih razmerjih na splošno ureja odškodninsko odgovornost vseh delavcev v delovnem razmerju (182. člen). Nima posebnih določb v zvezi z odškodninsko odgovornostjo direktorjev (poslovodij) gospodarskih družb. Te določbe vsebuje ZGD, nanje pa se tožeča stranka izrecno sklicuje v trditveni podlagi tožbe. Toženec je imel s tožnico sicer sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, a je bilo tudi v tej pogodbi določeno, da izvrševanje toženčeve funkcije direktorja ni vezano na obstoj toženčevega delovnega razmerja pri tožnici (2. člen pogodbe). Zatrjevana podlaga tožbenega zahtevka (glede obstoja toženčeve odškodninske odgovornosti) torej izhaja iz določb 263. člena ZGD, ne pa iz toženčeve pogodbe o zaposlitvi. Tožbeni zahtevek tako temelji neposredno na določbah ZGD, glede na toženčevo funkcijo poslovodje v tistem času, in se ne opira na pogodbo o toženčevi zaposlitvi pri tožnici, na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter na delovnopravne predpise. Za vprašanje stvarne pristojnosti v tej zadevi tako ni bistveno, da je bil toženec v tistem času zaposlen pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak je odločilno to, da je bil toženec tedaj poslovodja tožnice ter da tožnica očita tožencu, da kot njen direktor pri vodenju poslov (konkretno pri poslu s kupcem Ruske železnice) ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

V tej zadevi zato ne gre za spor med delavcem in delodajalcem glede pravic oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, za katerega bi bilo pristojno delovno in socialno sodišče. Toženec naj bi vtoževano škodo povzročil pri opravljanju funkcije direktorja tožnice, zato gre za odškodninski spor med gospodarsko družbo in njenim bivšim direktorjem, za katerega bo treba uporabiti pravo gospodarskih družb glede na tožničino trditveno podlago (določila ZGD). To pa pomeni, da bo treba uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih (1. točka 1. odstavka 482. člena ZPP). Zato gre v tej zadevi za gospodarski spor, za katerega je pristojno okrožno sodišče (32. člen ZPP). Da gre v tovrstnih primerih za gospodarski spor sta enotni tudi pravna teorija (glej dr. Lojze Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, stran 739) in sodna praksa (npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 613/2007). Sodišče prve stopnje je zato s sklicevanjem na Zakon o delovnih in socialnih sodiščih zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo utemeljeni tožničini pritožbi in izpodbijani sklep v celoti razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). O zadevi bo moralo odločati Okrožno sodišče v Kranju, to pa po pravilih postopka v gospodarskem sporu.