Jedro

Pravilo beneficium cohaesionis preprečuje, da bi bila odločba, ki se nanaša na dva ali več obdolžencev, različna za obdolžence, glede katerih je podano isto dejansko in pravno stanje.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana odločba Senata za prekrške Republike Slovenija z dne 4.2.2004 spremeni tako, da se po uradni dolžnosti postopek o prekršku zoper odgovorno osebo V.U. zaradi prekrška po 5. točki 2. odstavka 27. člena ZPPDEN ustavi po 4. točki 1. odstavka 167. člena ZP.

Stroški postopka o prekršku zoper obdolženo odgovorno osebo bremenijo proračun.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi o prekršku je Sodnik za prekrške Ljubljana z odločbo o prekršku z dne 24.2.2003, pravno osebo V.d.d. spoznal za odgovorno prekrška po 5. točki 1. odstavka 27. člena ZPPDEN, njeno odgovorno osebo V.U. pa za odgovornega prekrška po 5. točki 2. odstavka 27. člena ZPPDEN. Ob uporabi omilitvenega določila 31. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in naslednji; ZP) je obdolženi pravni osebi izrekel denarno kazen v znesku 400.000,00 SIT, njeni odgovorni osebi pa denarno kazen v znesku 60.000,00 SIT. Obema je naložil tudi plačilo povprečnine.

Proti taki prvostopenjski odločbi o prekršku se je z vlogo z dne 19.3.2003 pritožila S.R., direktorica Službe za problematične kreditne in pravne zadeve obdolžene pravne osebe, ki sta jo obe obdolženi osebi pooblastili za zastopanje v pritožbenem postopku. V pravnem sredstvu navaja, da pritožbo vlaga za pravno in odgovorno osebo. Senat za prekrške je z uvodoma navedeno odločbo ob reševanju pritožbe obdolžene pravne osebe po uradni dolžnosti prvostopenjsko odločbo o prekršku v delu, ki se nanaša na to obdolženko, spremenil tako, da je postopek o prekršku zoper obdolženo pravno osebo zaradi absolutnega zastaranja pregona prekrška ustavil po 4. točki 1. odstavka 167. člena ZP. Sicer pa je pritožbo v delu, ki se nanaša na obdolženo odgovorno osebo, zavrgel kot nedovoljeno, saj S.R. po 2. odstavku 181. člena ZP nima pravice vložiti pritožbe v korist obdolžene odgovorne osebe. Zoper tako drugostopenjsko odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve pravila beneficium cohaesionis iz 7. odstavka 194. člena ZP. Navaja, da je bil zoper pravno in odgovorno osebo po 1. odstavku 106. člena ZP izveden enoten postopek ter sta bili obe kaznovani z isto prvostopenjsko odločbo o prekršku. Ko je drugostopenjski organ za prekrške ugotovil, da postopek o prekršku zaradi absolutnega zastaranja ni več dopusten, bi moral po uradni dolžnosti poleg postopka o prekršku zoper obdolženo pravno osebo z uporabo 7. odstavka 194. člena ZP ustaviti tudi postopek zoper obdolženo odgovorno osebo. Dejstva, da je bila pritožba pooblaščenke S.R. v delu, ki se nanaša na obdolženo odgovorno osebo, zavržena kot nedovoljena, ni mogoče šteti, kot da se je obdolžena odgovorna oseba odpovedala pritožbi in zato zanjo uporaba 7. odstavka 194. člena ZP ne pride v poštev, kot to velja za primer umika pritožbe, pa še to ne v primeru, če gre za kršitve zakona, ki se ugotavljajo po uradni dolžnosti. V danem primeru je bila tako ob povsem istem dejanskem in pravnem stanju za obdolženo pravno osebo in obdolženo odgovorno osebo sprejeta različna odločitev. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da ustavi tudi postopek o prekršku zoper obdolženo odgovorno osebo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena. Če organ druge stopnje pri reševanju pritožbe ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je izdal odločbo v korist obdolženca, v korist tudi kakšnemu drugemu obdolžencu, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta (7. odstavek 194. člena ZP). Citirano pravilo beneficium cohaesionis (privilegij oziroma blagodati pridruževanja) preprečuje, da bi bila odločba, ki se nanaša na dva ali več obdolžencev, različna za obdolžence, glede katerih je podano isto dejansko in pravno stanje, zgolj zato ker so zaupali prvostopenjskemu organu in njegove odločbe niso izpodbijali, ali je niso pravilno izpodbijali. Po tem pravilu mora drugostopenjski organ za prekrške na podlagi lastne iniciative poseči v izpodbijano odločbo o prekršku prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na (vse ali nekatere) soobdolžence, ki se niso, ali niso pravilno pritožili, če pri preizkusu izpodbijane odločbe ugotovi, da je bila kršitev, ki je bila storjena v škodo pritožnika, storjena tudi v škodo (vseh ali nekaterih) soobdolžencev; da je torej za vse njih podan isti pritožbeni razlog po 185. členu ZP.

V predmetnem postopku je bilo obdolženi pravni osebi očitano, da je storila prekršek po 5. točki 1. odstavka ZPPDEN, ker Uradu za preprečevanje pranja denarja v predpisanem petnajst dnevnem roku, to je do dne 31.7.2001, ni poslala zahtevanih podatkov in dokumentacije v zvezi s poslovanjem pravne osebe M., ampak je to storila dne 6.8.2001. Obdolženi odgovorni osebi pa je bilo očitano, da je storila prekršek po 5. točki 2. odstavka 27. člena ZPPDEN, ker kot uslužbenec obdolžene pravne osebe ni zagotovil, da bi ta v predpisane roku, do 31.7.2001, Uradu za preprečevanje pranja denarja poslala navedene zahtevane podatke.

Iz opisov prekrškov v izreku prvostopenjske odločbe o prekršku je tako razvidno, da sta bili izvršitveni dejanji obeh prekrškov storjeni istočasno, kot ugotavlja Senat za prekrške, dne 31.7.2001, in je zato tudi pregon za oba prekrška istočasno absolutno zastaral po 3. odstavku 55. člena ZP.

Pravilna je zato ugotovitev vložnika zahteve, da je bilo v obravnavani zadevi v trenutku odločanja pritožbenega organa glede obeh obdolženk, pravne osebe in njene odgovorne osebe, podano enako dejansko in pravno stanje, oziroma je bilo v škodo obeh obdolženk prekršeno materialno pravo (kršitev iz 3. točke 187. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 167. člena ZP)(1), in bi moral zato drugostopenjski organ ex officio za obe obdolženki sprejeti enako odločitev, oziroma ob reševanju pritožbe obdolžene pravne osebe z uporabo pravila beneficium cohaesionis iz 7. odstavka 194. člena ZP po uradni dolžnosti zaradi absolutnega zastaranja pregona prekrška ustaviti postopek o prekršku zoper obe obdolženki.

Ker je podana kršitev ZP, ki jo vrhovni državni tožilec uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodilo. Ob uporabi 171. člena novega Zakona o prekrških (Uradni list SR, št. 7/2003 in naslednji; ZP-1) in 1. odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku je izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obdolženo odgovorno osebo ustavilo.

Po 4. odstavku 144. člena v zvezi s 1. odstavkom 143. člena ZP-1 stroški ustavljenega postopka o prekršku bremenijo proračun.

. Op.št. (1): Na kar pazi organ druge stopnje po uradni dolžnosti (1. odstavku 190. člena ZP).