Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju zmožen za delo. Opravljenih je bilo več preiskav, vendar pa zdravstvene težave niso bile izražene v taki meri, da bi bil potreben bolniški stalež. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2012 in z dne 13. 6. 2012 ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 15. 6. 2012 dalje do priznanja nove nezmožnosti za delo s strani tožene stranke ter da se mu povrnejo stroški postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da bi bilo potrebno vprašanje, ali je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo ugotavljati z izvedencem medicinske stroke, kar je tožnik tudi predlagal, vendar pa sodišče tega dokaza ni izvedlo. Izvedenec bi moral tožnika osebno pregledati ter preučiti zdravstveno dokumentacijo in nato podati izvid in mnenje glede strokovnega vprašanja. Tako pa je sodišče preuranjeno izdalo sodbo, saj bi moralo pred tem izvesti vse potrebne in predlagane dokaze. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče opravi pritožbeno obravnavo ter na njej zasliši tožnika in izvede dokaz z izvedencem medicinske stroke oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 13. 6. 2012. Z omenjeno odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je bil tožnik od 8. 6. 2012 do 14. 6. 2012 zaradi bolezni začasno nezmožen za delo. Od 15. 6. 2012 dalje pa je zmožen za delo. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je bil prvi dan začasne zadržanosti od dela 9. 5. 2012. Določbe v zvezi z ugotavljanjem začasne nezmožnosti za delo vsebuje Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in pa Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami). V 232. členu POZZ je tako med drugim določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela. Poleg osebnega zdravnika sta za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo pristojna tudi imenovani zdravnik in pa zdravstvena komisija.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na dopolnilno mnenje zdravstvene komisije z dne 18. 12. 2012. S pridobitvijo omenjenega mnenja sta se strinjali obe stranki v postopku. Bistveno pa je bilo, da se zdravstvena komisija opredeli do zdravstvenih težav, kot izhajajo iz tožnikove izpovedbe, predvsem pa iz izvidov z dne 14. 5. 2012 in 5. 6. 2012, na katere se je tekom postopka skliceval tožnik. Iz prepričljivega dopolnilnega mnenja, ki ga podrobno navaja že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova, izhaja ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo. Nedvomno so pri tožniku obstajale določene zdravstvene težave, zaradi katerih je tudi obiskoval specialiste. Iz izvidov z dne 14. 5. 2012 in 5. 6. 2012 izhajajo diagnoze: proteinurija, eritrociturija, neopredeljena hepatopatija. Ugotovljeno je bilo tudi, da je ledvično delovanje normalno in da je urejen krvni pritisk. Glede na že citirano določbo 232. člena POZZ je za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo bistveno, kako te zdravstvene težave vplivajo na zmožnost opravljanja dela. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je direktor in edini lastnik enoosebne družbe A. d.o.o.. Opravlja delo kot direktor pa tudi dela za podjetje (zidarska dela, betoniranje, adaptacije). Tožnik je tekom dokaznega postopka predložil obširno medicinsko dokumentacijo, vendar pa iz navedene dokumentacije ne izhajajo nasprotne ugotovitve, kot so razvidne iz dopolnilnega mnenja zdravstvene komisije. Iz izvidov namreč ne izhaja priporočilo oziroma mnenje lečečih specialistov, da bi bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo. Opravljenih je bilo več preiskav, vendar pa zdravstvene težave niso bile izražene v taki meri, da bi bil potreben bolniški stalež. Iz izvida z dne 14. 5. 2012 izhaja, da v kolikor stanje to zahteva, lečeča specialistka priporoča stalež do umiritve stanja. Na podlagi tega izvida je bil tožniku bolniški stalež odprt do 15. 6. 2012. Glede podaljšanja tega staleža pa je osebna zdravnica v predlogu imenovanemu zdravniku navajala zgolj, da je tožnik v postopku diagnostične obravnave (nefrolog 5. 6. 2012). Sama diagnostična obravnava še ne pomeni, da je v času, ko je zavarovanec napoten na posamezne preiskave, potreben bolniški stalež. Kot je bilo že pojasnjeno je bistveno, da se ugotovi vpliv zdravstvenih težav na delovno zmožnost. Iz dopolnilnega mnenja zdravstvene komisije izhaja prepričljiva ugotovitev, da zdravstvene težave, kot so razvidne iz medicinske dokumentacije niso bile izražene v taki meri, da bi bil tožnik zaradi njih začasno nezmožen za delo, kot je to uveljavljal s tožbo. Že v predsodnem postopku dne 10. 7. 2012 je bil tožnik s strani zdravstvene komisije osebno pregledan. V tem primeru torej ni bilo nobene potrebe, da bi zdravstvena komisija ob podaji dopolnilnega izvedenskega mnenja tožnika ponovno osebno pregledala, kot je to predlagal tožnik v pripravljalni vlogi dne 30. 1. 2013. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno že z dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dejansko stanje razčiščevalo še z izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca, kot to v pritožbi predlaga tožnik. Nenazadnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo tudi ni izrecno predlagal izvedbe dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca. Razen tega tudi iz pritožbenih navedb ne izhaja, v čem naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, torej zakaj bi bilo potrebno še dodatno razčiščevanje dejanskega stanja s sodnim izvedencem. Glede strokovnih ugotovitev, pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na mnenje zdravstvene komisije, kar pomeni, da je na strokovna vprašanja odgovarjal specialist s področja medicine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.