Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bik, ki je prestrašen (ali vznemirjen) zaradi nalaganja na tovornjak, predstavlja nevarno stvar; nalaganje takšne živali na tovornjak pa nevarno dejavnost, in tako štelo, da je podana objektivna odgovornost za škodo (prvi odstavek 179. člena ZDR-1 v zvezi s 149. in 150. členom OZ; prvi odstavek 158. člena OZ). Poleg tega je štelo, da prva toženka (in posledično druga toženka) odgovarja krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ), saj je kršila lastno prepoved prevažanja nezdružljivih živali (živali različnih spolov; za primer, če bi šteli, da sta zato bika postala razdražljiva oziroma da je s tem dejavnost postala nevarna).

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno plačati stroške pritožbenega postopka v višini 653,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pa krijeta sami.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna prva toženka tožniku plačati odškodnino v višini 3.628,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2019 in zakonske zamudne obresti: - od zneska 32.656,50 EUR od 26. 6. 2019 do 8. 9. 2019, - od zneska 60,00 EUR od 8. 11. 2016 do 8. 9. 2019, - od zneska 65,00 EUR od 31. 1. 2017 do 8. 9. 2019, - od zneska 80,00 EUR od 22. 12. 2017 do 8. 9. 2019, - od zneska 80,00 EUR od 27. 9. 2018 do 8. 9. 2019 (točka I izreka); da sta dolžni toženki nerazdelno plačati odškodnino v višini 32.656,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2019 do plačila (točka II izreka). Zahtevek v presežku za plačilo odškodnine v znesku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka III izreka). Toženkama je naložilo nerazdelno plačilo stroškov postopka tožniku v višini 7.074,82 EUR in na račun sodišča v višini 1.449,51 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točki IV in V izreka). Določilo ju je za zavezanca za plačilo sodne takse v deležu 91 odstotkov (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (zoper prvo toženko - točki I in II izreka; zoper drugo toženko točka II izreka) in posledično odločitev o stroških postopka (točke IV-VI izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženki. V pritožbah enako navajata, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na stališča iz sodbe in sklepa VS RS II Ips 111/2008 z dne 5. 5. 2011, ki temelji na drugačnem dejanskem stanju. Nakladanje bikov ni nevarna dejavnost (sodba II Cp 4780/2008 z dne 13. 5. 2009), da bi bila podlaga odgovornosti objektivna. A. A. je potrdil, da sta bila bika mirna. Tožnik je bil za delo usposobljen, bil je seznanjen z navodili za varno delo. K vznemirjenju bikov je prispevalo dejstvo, da sta bili na tovornjaku dve telici; tožnik je kot izkušen delavec vedel, katere živali se nalaga na tovornjak skupaj. Tako bi moral najprej naložiti bika in nato telici. Po poškodbi je A. A. sam natovoril bika, kar kaže, da nista bila vznemirjena. Škodni dogodek je povzročilo ravnanje tožnika in sam zanj odgovarja. Bik ni nevarna stvar. Obrazložitev sodbe je sama s seboj v nasprotju; na strani 7 sodišče prve stopnje povzema izpovedi A. A. in B. B., da sta bila bika mirna, na strani 14 pa ugotavlja, da sta bila bika vznemirjena. Podani sta bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je izpovedal, da ga je bik brcnil, enako je povedal pri zdravniku, kot izhaja iz odpustnega pisma Splošne bolnišnice C. z dne 3. 10. 2016. Če bi držalo, da je bil udarec tako močan, da je tožnik padel pet metrov stran in nato na betonska tla, bi utrpel hujše poškodbe. Tudi v tem delu je izpodbijani del sodbe obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka; podano je nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih o vsebini dokazov navaja v razlogih sodbe, in med samimi dokazi. Toženki pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožb. 3. Zoper odločitev o stroških postopka (točki IV in V izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V pritožbi se zavzema za odločitev na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, da bi bil upravičen do vseh utemeljeno priglašenih stroškov. V vsakem primeru bi moralo sodišče prve stopnje uspeh izračunati ločeno po temelju in po višini zahtevka. Sklicuje se na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani (sklepi II Cp 1770/2014 z dne 16. 7. 2014, II Cp 1972/2015 z dne 2. 9. 2015, II Cp 2980/2009 z dne 12. 5. 2010, II Cp 1308/2020 z dne 23. 9. 2020). Sodišče prve stopnje je dokazni postopek vodilo predvsem za ugotavljanje dejstev, od katerih je bila odvisna odločitev o zahtevku po temelju. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da je v celoti upravičen do povračila stroškov, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbi toženk prereka njune navedbe. Glede na izostanek navedbe enotnih matičnih številk občanov šteje pritožbi za nepopolni in si prizadeva za njuno zavrženje. Navaja, da sta pritožbi po vsebini enaki. Vsebujeta številne novote, ki niso dopustne. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je prestrašen bik, ki tehta 800 kilogramov, nevarna stvar. Nalaganje bika na tovornjak predstavlja nevarno dejavnost. Toženki prvič v pritožbi navajata, da je tožnik vedel, kako nalagati živali na tovornjak. V dosedanjem postopku sta mu očitali le, da bika ni privezal. Tožnik je ravnal pravilno; sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se toženki odgovornosti nista niti delno razbremenili. Sklicevalo se je na sodno prakso, ki je že zavzela stališče, da je v določenih okoliščinah domača žival nevarna. Prisodilo je pravično odškodnino, pri čemer toženki zatrjevanemu načinu poškodovanja v dosedanjem postopku nista ugovarjali. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi, če ju ne bi zavrglo, zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbe niso utemeljene.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi toženk (iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

7. Dejstvo, da je 26. 9. 2016 prišlo do škodnega dogodka pri nalaganju bikov na tovornjak, pred sodiščem prve stopnje med strankami ni bilo sporno niti temu toženki v pritožbi ne oporekata.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve sodbe povzelo vsebino nekaterih izvedenih dokazov (izpoved tožnika in prič A. A., B. B. ter D. D., zapisnik z dne 28. 9. 2016, izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu E. E.) in jih dokazno ocenilo. Povzelo je, da je A. A. izpovedal, da sta bila bika mirna in sta ju s tožnikom brez težav "nagnala" na vozilo, tožnik pa je izpovedal, da sta bila bika že pred nalaganjem "bolj divja, aktivna in nervozna", in nadaljnjo izpoved A. A., da se je "na kamionu nekaj zgodilo, da sta se bika med seboj zbodla in da je posledično drugi bik z zadnjim delom priletel v ta vrata, ki so zbila tožnika". Izpoved B. B. je upoštevalo v delu, v katerem je potrdil način nalaganja bikov.

9. Toženki v pritožbi del izpovedi priče A. A., da sta bila bika mirna, jemlje iz konteksta; kot je razvidno iz povzetka, je izpovedal, da sta bila bika mirna ob nalaganju, nato pa se je nekaj zgodilo, da je eden od bikov z zadnjim delom priletel v vrata; priča je izpovedal tudi, kar je povzelo sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve, da je nalaganje na tovornjak za živali zelo stresno. Priča B. B. o tem, ali sta bila spornega dne bika mirna ali ne, ni izpovedal (ob škodnem dogodku ni bil navzoč).

10. Sodišče prve stopnje je glede na povzeto vsebino dokazov pravilno ugotovilo, da je bilo nalaganje na tovornjak za bika stresno in da sta bila bika vznemirjena; v vsakem primeru je, tudi če bi bila bika na začetku mirna, v obrazložitvi pravilno poudarilo, da je bika na tovornjaku nekaj razdražilo. Tako dejstvo, ali sta bila bika pred nalaganjem mirna ali ne, za odločitev (pravilno) niti ni bilo bistveno. Tudi če bi to dejstvo sodišče prve stopnje ugotovilo drugače, kot bi o njem izpovedala priča (A. A.), s tem že pojmovno ne bi storilo očitanih kršitev iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je, čeprav je tožnik izpovedal deloma drugače (da je bik brcnil v ogrado, ki je ločevala živali na tovornjaku, in tudi vanj), sledilo njegovim navedbam, podanim v tožbi, da je bik udaril v ogrado, kar je povzročilo padec. Razloge, zakaj ni verjelo izpovedi tožnika, je utemeljilo v izpodbijani sodbi (točka 8 obrazložitve); ne glede na navedeno je pravilno razlogovalo, da za odločitev o odškodninski obveznosti toženk ni bistveno, ali je tožnik padel na tla ali pa je do padca prišlo neposredno na rampi (kot tudi ne, ali ga je brcnil bik, ga je udarila ograda ali so ga vrata tovornjaka).

12. Enako kot za dejstvo, povezano z mirnostjo bikov velja glede padca tožnika; četudi bi sodišče določeno dejstvo (na podlagi ocene izvedenih dokazov) ugotovilo drugače, kot izhaja iz določene listine, konkretno odpustnega pisma Splošne bolnišnice C. z dne 3. 10. 2016, s tem ne bi storilo uveljavljane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; za to kršitev bi šlo, če bi sodišče vsebino dokazov napačno povzelo v obrazložitev (protispisnost), česar ni storilo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bik, ki je prestrašen (ali vznemirjen) zaradi nalaganja na tovornjak, predstavlja nevarno stvar; nalaganje takšne živali na tovornjak pa nevarno dejavnost, in tako štelo, da je podana objektivna odgovornost za škodo (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1 v zvezi s 149. in 150. členom Obligacijskega zakonika - OZ; prvi odstavek 158. člena OZ). Poleg tega je štelo, da prva toženka (in posledično druga toženka) odgovarja krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ), saj je kršila lastno prepoved prevažanja nezdružljivih živali (živali različnih spolov; za primer, če bi šteli, da sta zato bika postala razdražljiva oziroma da je s tem dejavnost postala nevarna).

14. Sodišče prve stopnje je pri odločanju ustrezno upoštevalo sprejeto sodno prakso. Stališče, da je splašen bik na odkupnem mestu nevarna stvar, je bilo že sprejeto v sicer starejšem judikatu Vrhovnega sodišča Slovenije (podlaga odgovornosti prvi odstavek 158. člena OZ - tudi domača žival je lahko nevarna; Juhart M., Plavšak N. (red.): Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 906); v sodbi in sklepu VS RS II Ips 111/2008 z dne 5. 5. 2011 je sicer šlo za drugačne dejanske okoliščine, kot pravilno navajata toženki v pritožbi; zahtevek za plačilo odškodnine je bil zavrnjen; enako v sodbi VSL II Cp 4780/2008 z dne 13. 5. 2009. 15. Toženki sta (delno) oprostitev odgovornosti oziroma soprispevek k nastanku škode (drugi in tretji odstavek 153. člena OZ, prvi odstavek 171. člena OZ) pred sodiščem prve stopnje utemeljevali z dejstvom, da tožnik bikov ni privezal; prva toženka še z dejstvom, da je hkrati nalagal dva bika. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za bika ekološke reje, ki se ju ne privezuje, in da se živali žene v skupini, saj se s tem izkoristi čredni nagon. Glede na navedeno je pravilno presodilo, da tožniku ni očitati, da bi kakorkoli prispeval k nastanku škode.

16. Toženki v dosedanjem postopku tožniku nista očitali, da na tovornjak, na katerem sta bili dve telici, ne bi smel naložiti bikov niti nista zatrjevali, da je telici na tovornjak (napačno) naložil tožnik. V pritožbi neutemeljeno poudarjata njegovo izkušenost, da je bil za delo usposobljen in seznanjen z navodili za varno delo, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo drugače, in sicer da so bila izdana navodila pomanjkljiva, da ni bilo dokazano, da bi bil tožnik z njimi seznanjen, in da je bilo pomanjkljivo tožnikovo usposabljanje (pri nakladanju živali).

17. Pritožbena navedba, da bi bila, če bi tožnik padel s tovornjaka, škoda hujša, je dokazno nepodprta. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke F. F., ki ga je v točki 12 obrazložitve sodbe povzelo, da je lahko prišlo do izpaha desnega ramena zaradi kontakta z ramo ob tla ali padca, do poškodbe glave zaradi neposredne brce bika ali zaradi brce bika v vrata, ki so nato udarila tožnika, ali zaradi padca na tla, do udarnine oziroma kompresije stopala pa zaradi stika z bikom ali vrati. Za pretrpljene telesne bolečine (in nevšečnosti med zdravljenjem), duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnost in strah mu je prisodilo pravično denarno odškodnino (179. člen OZ), ki ji toženki po višini niti ne oporekata.

18. Glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka si tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške nasprotne stranke, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Z delno zavrnitvijo zahtevka so nastali stroški, saj bi bila vrednost priznanih stroškov upoštevaje le vrednost ugodilnega dela sodbe višja (sodišče prve stopnje je na primer za tožbo tožniku ob pravilni uporabi Odvetniške tarife (OT) priznalo 800 točk, če bi upoštevalo le vrednost zahtevka, s katerim je uspel, bi bil upravičen do 700 točk). V pritožbi se neutemeljeno zavzema tudi, da bi sodišče prve stopnje ločeno upoštevalo uspeh po temelju in po višini, saj tudi za to ni podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma temelj, tako da ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine (sodba VS RS II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011). V zvezi s tem se neutemeljeno sklicuje na posamezne odločitve višjih sodišč, saj je ta sodna praksa v delovnih sporih presežena (odločbe VDSS Pdp 108/2021 z dne 2. 7. 2021, Pdp 141/2021 z dne 14. 4. 2021, Pdp 615/2021 z dne 2. 12. 2021, Pdp 645/2021 z dne 6. 1. 2022, Pdp 214/2022 z dne 18. 8. 2022 in številne druge).

19. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbe v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranke same krijejo svoje stroške pritožb, s katerimi niso uspele, toženki pa sta dolžni nerazdelno tožniku na podlagi uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe v višini 875 točk, skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost 653,31 EUR; višjih stroškov za poročila mu pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP ni priznalo, ker ne štejejo za potrebne stroške oziroma so že zajeti v priznani postavki.