Jedro

Tožbenemu zahtevku za izločitev deleža, ki naj bi pripadal materi tožnic (zaradi vlaganja njenega premoženja v zapustnikovo premoženje), je bilo ugodeno le glede ene od nepremičnin (in ne v deležu glede vseh, ki so bile predmet zahtevka). Zato vrednosti izpodbijanega dela sodbe tudi posredno (po razmerju med tožbenim zahtevkom in deležem, ki je sporen v revizijskem postopku) ni mogoče ugotoviti. Izostanek navedbe vrednosti izpodbijanega dela sodbe pritožbenega sodišča zato pomeni, da sta reviziji v delu, s katerim izpodbijata del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za izločitev deleža, ki naj bi pripadal materi tožnic, nepopolni. Take revizije pa sodišče zavrže brez vračanja v popravo (o tem izčrpno razlogi pravnega mnenja VS RS z dne 26.6.2002, Pravna mnenja I/2002, str. 19).

Izrek

Revizija tožnic se zavrže. Toženkina revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za izločitev deleža A. B. na parc. št. 592, vl. št. 93 k.o. ...

Sicer se toženkina revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ena neoddeljena petina nepremičnin, ki so prepisane pri vl. št. 442 k.o. ..., vl. št. 93 k.o. ..., vl. št. 470 k.o. ..., vl. št. 507 k.o. ... in vl. št. 612 k.o. ..., last pokojnega F. B., in da zato to nepremično premoženje ne sodi v zapuščinsko maso po pokojnem A. B. Ugotovilo je tudi, da je neoddeljena polovica nepremičnine - parc. št. 592, vl. št. 93 k.o. ... last pokojne A. B. in zato to nepremično premoženje ne sodi v zapuščinsko maso po pokojnem A. B. Toženki je naložilo izstavitev zemljiškoknjižnih listin, v presežku pa je tožbena zahtevka (tožnici sta zahtevali ugotovitev, da znaša delež pokojnega F. B. 1/4, ter da se kot delež pokojne A. B. izločijo tudi nepremičnine, ki so vpisane pod vl. št. 442 k.o. ..., vl. št. 507 k.o. ..., vl. št. 470 k.o. ... in vl. št. 612 k.o. ...) zavrnilo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnic in toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je med drugim navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo prispevek F. B. k ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.

Tožnici sta vložili revizijo zoper del sodbe, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo njuno pritožbo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava.

Toženka pa je vložila revizijo zoper del sodbe, s katero je pritožbeno sodišče zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo ugoditveni del sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, glede odločbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za izločitev deleža F. B., pa navaja, da gre po mnenju pritožbenega sodišča za dednopravne zahtevke, ti zahtevki pa so po njenem zastarali. Ne glede na to tudi niso izpolnjeni pogoji iz 32. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZD), saj brat tožnic ni v ničemer prispeval k ohranitvi kmetije. Sicer pa bi moralo sodišče (če je bilo že mnenja, da gre za stvarnopravni zahtevek) uporabiti Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. ZTLR), ki je jasno določal, na kakšen način je mogoče pridobiti lastninsko pravico. Sodišče je zahtevek zmotno utemeljilo z ugotovitvijo, da je brat tožnic prispeval k ohranitvi premoženja. Če bi si posestvo ogledalo, bi ugotovilo, da kmetija propada (njive se zaraščajo s travo, travniki prehajajo v pašnike, pašniki pa v gozdove).

Tožnici sta odgovorili na revizijo, pri čemer oporekata toženkinim pravnim stališčem in predlagata, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Toženka na revizijo tožnic ni odgovorila.

Reviziji sta bili vročeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožnic je delno nedovoljena, delno pa nepopolna, revizija toženke pa je delno nepopolna, delno pa neutemeljena.

O zavrženju: Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se vloži zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Ta vrednost se v premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v deležu (izraženem v ulomku ali odstotkih) od ocenjene ali določene (drugi in tretji odstavek 44. člena ZPP) vrednosti spornega predmeta (prim. pravno mnenje VS RS z dne 12.12.2002, Pravna mnenja II/2002, str. 7-9). Ko gre za tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnici zahtevali izločitev deleža, ki naj bi pripadal njunemu bratu na podlagi pomoči zapustniku pri pridobivanju in ohranitvi premoženja, znaša njun uspeh 80%, toženkin uspeh pa 20%. Ker znaša vrednost spornega predmeta 2,500.000 SIT, je vrednost tistega dela sodbe o tem predmetu, ki ga izpodbijata tožnici, 500.000 SIT, vrednost dela sodbe, ki ga izpodbija toženka, pa 2,000.000 SIT. To pomeni, da je v tem delu dovoljena le toženkina revizija.

Ker je revizija v premoženjskih sporih omejena le na primere, ko vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT, mora biti iz nje razvidna tudi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Kadar ta vrednost ne izhaja že iz same opredelitve dela sodbe, ki se izpodbija (pri denarnih zahtevkih ali nedenarnih zahtevkih, ki jim je bilo delno ugodeno v deležu, izraženem v ulomku ali odstotkih), je obvezna sestavina revizije navedba vrednosti izpodbijanega dela sodbe. Revizijsko sodišče namreč nima pooblastil, da bi (razen v prejšnjem stavku omenjenih primerov) to vrednost samo ugotavljalo. Revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, in te vrednosti ni mogoče ugotoviti niti na podlagi opredelitve obsega izpodbijanja, ne omogoča presoje dovoljenosti revizije. Taka revizija je zato nepopolna (prim. pravno mnenje VS RS z dne 26.6.2002, Pravna mnenja, I/2002, str. 18-19).

Tožbenemu zahtevku za izločitev deleža, ki naj bi pripadal materi tožnic (zaradi vlaganja njenega premoženja v zapustnikovo premoženje), je bilo ugodeno le glede ene od nepremičnin (in ne v deležu glede vseh, ki so bile predmet zahtevka). Zato vrednosti izpodbijanega dela sodbe tudi posredno (po razmerju med tožbenim zahtevkom in deležem, ki je sporen v revizijskem postopku) ni mogoče ugotoviti. Izostanek navedbe vrednosti izpodbijanega dela sodbe pritožbenega sodišča zato pomeni, da sta reviziji v delu, s katerim izpodbijata del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za izločitev deleža, ki naj bi pripadal materi tožnic, nepopolni. Take revizije pa sodišče zavrže brez vračanja v popravo (o tem izčrpno razlogi pravnega mnenja VS RS z dne 26.6.2002, Pravna mnenja I/2002, str. 19).

Revizijsko sodišče je tako revizijo tožnic zavrglo (del, s katerim izpodbijata del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za izločitev bratovega deleža, zaradi nedovoljenosti, del, ki se nanaša odločitev o tožbenem zahtevku za izločitev materinega deleža, pa zaradi nepopolnosti). Prav tako toženkino revizijo v delu, s katerim izpodbija sodbo o izločitvi deleža, ki pripada materi tožnic (377. člen ZPP).

O zavrnitvi toženkine revizije: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena revizijski očitki, ki gredo v tej smeri. Z revizijskimi navedbami, da "F. B. ni v prav ničemer prispeval k ohranitvi kmetije ali celo njenemu povečanju", da "z njegovim obdelovanjem polj in travnikov se vrednost zemljišč ali ohranitev le-teh ni prav v ničemer povečala", ter da "če bi si sodišče ogledalo posestvo, bi ugotovilo ravno obratno in sicer, da se njive zaraščajo s travo, travniki prehajajo v pašnike, pašniki pa v gozdove", se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Pravna narava pravice zapustnikovega potomca zahtevati, da se mu iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja (32. člen ZD), je v teoriji sicer sporna. Po mnenju nekaterih je potomčev zahtevek stvarnopravne narave (npr. Crnić, Zakon o nasleđivanju s napomenama, objašnjenjima, sudskom praksom i primjerima iz prakse, Narodne novine, Zagreb, 1982, str. 68, Ilc, Izločitev premoženja iz zapuščine, Pravnik, 1989, št. 3-4, str. 200 in nasl.), po mnenju drugih ima dednopravno naravo (npr. Gavella, Nasljedno pravo, Informator, Zagreb, 1990, str. 333, 334 in Finžgar, Dedno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana, 1973, str. 164, 165), tretji ga opredeljujejo kot zahtevek sui generis (Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 33), ali pa kot zahtevek, ki ima deloma dednopravno in deloma stvarnopravno naravo (Rijavec, Dedovanje, GV, Ljubljana, 1999, str. 193). Ne glede na takšno ali drugačno opredelitev (ki je morda lahko pomembna le za vprašanje, ali upravičenca do izločitvenega zahtevka, ki je imel možnost sodelovati v zapuščinskem postopku, pa izločitvenega zahtevka ni postavil, veže pravnomočni sklep o dedovanju, ali pa lahko svoj izločitveni zahtevek uveljavlja kasneje - v konkretnem primeru še ni pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojnem A. B.) pa je nesporno, da je premoženje, ki ga potomec izloča, dejansko njegovo premoženje, čeprav je formalno pripadalo zapustniku, da torej izločeni del dejansko ne pripada zapustniku, od trenutka njegove smrti dalje pa tudi pravno ne pripada njegovim dedičem (ni del zapuščine). Ker predstavlja določba 32. člena ZD poseben primer neposrednega singularnega nasledstva za primer smrti (zakonski vindikacijski legat), je zgrešeno revizijsko sklicevanje na splošne določbe ZTLR o pridobitvi lastninske pravice (20. člen) in naziranje, da je uveljavitev tega zahtevka vezana na prekluzivne roke. Potomčev zahtevek zastara v splošnem zastaralnem roku, vendar toženka ugovora zastaranja v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala. V odgovoru na tožbo je njen odvetnik sicer navedel, da "... tožeči stranki sami ugotavljata, da sta prekludirani, saj bi moral pokojni brat svoj zahtevek uveljavljati ob smrti očeta, to je 1994". Vendar temu ni mogoče pripisati značaja ugovora zastaranja; gre le za (zgrešeno) pravno stališče, da bi moral brat tožnic izločitveni zahtevek uveljavljati samo ob smrti zapustnika (svojega očeta), ne pa kasneje (tožnici ga uveljavljata v okviru zapuščinskega postopka po istem zapustniku).

Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).