Jedro

Po določilu 58. člena Carinskega zakona iz 1976 leta (CZ), ki se v danem primeru še uporablja v skladu z določilom 183. člena Carinskega zakona (Ur. list RS, št. 1/95), se za ugotavljanje carinske obveznosti uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku. Tudi po določilu 5. člena Zakona o carinski službi (Ur. list, št. 1/91) vodijo carinski kot upravni organi postopek carinjenja blaga na prvi in drugi stopnji kot upravni postopek. Zato je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da bi tožeča stranka morala uveljavljati svoj zahtevek v upravnem postopku, ne pa na sodišču, ker ne gre za zadevo iz sodne pristojnosti.

V ZUP sicer v XII. poglavju, ki se nanaša na odločbe, niso navedene vrste odločb, toda že načelno ni pomisleka proti temu, da bi upravni organi ne mogli izdajati tudi ugotovitvenih odločb in jih na podlagi posameznih zakonov tudi izdajajo (n.pr.: tretji odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 6,778,00 SIT z zamudnimi obrestmi, medtem ko je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke proti tej sodbi ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo, ker se carinske dajatve uveljavljajo po določilu 58. člena v poštev prihajajočega Carinskega zakona (Ur. list SFRJ, št. 10/76 do 70/89) v upravnem postopku po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Proti temu sklepu vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP zaradi kršitve določbe drugega odstavka 2. člena ZPP, prvega odstavka 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji in 183. člena Carinskega zakona (Ur. list RS, št. 1/95), podredno pa zaradi kršitve 11. člena ZPP ter predlaga razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka in tožena stranka na zahtevo za varstvo zakonitosti nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V stečajnem postopku nad toženo stranko je stečajni senat napotil tožečo stranko M..., da zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v znesku 6,778,00 SIT z zamudnimi obrestmi v roku 15 dni začne postopek "pred sodiščem ali drugim pristojnim organom". Terjatev tožeče stranke se nanaša na neplačane uvozne carinske denarne obveznosti tožene stranke.

Po določilu 58. člena Carinskega zakona iz 1976 leta (CZ), ki se v danem primeru še uporablja v skladu z določilom 183. člena Carinskega zakona (Ur. list RS, št. 1/95), se za ugotavljanje carinske obveznosti uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku. Tudi po določilu 5. člena Zakona o carinski službi (Ur. list, št. 1/91) vodijo carinski kot upravni organi postopek carinjenja blaga na prvi in drugi stopnji kot upravni postopek. Zato je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da bi tožeča stranka morala uveljavljati svoj zahtevek v upravnem postopku, ne pa na sodišču, ker ne gre za zadevo iz sodne pristojnosti. Dejstvo, da je bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek, nima nobenega vpliva ne na morebitno drugačno opredelitev niti na sam potek upravnega postopka, ker Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) nima nobene določbe o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka na upravni postopek. Ne drži izvajanje zahteve, da je bila tožeča stranka napotena na ugotovitev obstoja svoje terjatve in da niti ZUP niti carinski zakon ne poznata ugotovitvene odločbe. V samem ZUP sicer v XII. poglavju, ki se nanaša na odločbe, niso navedene vrste odločb, toda že načelno ni pomisleka proti temu, da bi upravni organi ne mogli izdajati tudi ugotovitvenih odločb in jih na podlagi posameznih zakonov tudi izdajajo (n.pr.: tretji odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji). Enako izhaja tudi iz razlage v knjigi Androjna: Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana 1992, stran 177, da obstoje poleg konstitutivnih tudi deklaratorne - ugotovitvene upravne odločbe. S carinskimi odločbami se sicer carinske obveznosti nalagajo v plačilo, saj je le tako mogoče odločbo prisilno izvršiti. Toda ZPPSL kot specialni predpis posebej določa v prvem odstavku 144. člena, da se v stečajnem postopku samo ugotavlja obstoj prerekane terjatve in to na sodišču ali pa pri drugem pristojnem organu. - Zato ne drži izvajanje zahteve za varstvo zakonitosti, da ugotovitvene odločbe lahko izdajajo le sodišča. Sodišče druge stopnje tedaj ni kršilo določil drugega odstavka 2. člena ZPP, da sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno, kot to meni zahteva za varstvo zakonitosti. Odreklo je namreč odločitev o zahtevku, za katerega ni pristojno.

Končno je odveč podredno izvajanje zahteve, da je bila tožeča stranka s sklepom stečajnega senata napotena na pravdo za ugotovitev njene terjatve in da je s tem sodišče kršilo določbo 11. člena ZPP, kar pa ne more biti v škodo tožeči stranki. Že spredaj je navedeno, da iz napotitvenega sklepa št. St 39/95 z dne 10.9.1996 izhaja, da je bila tožeča stranka napotena, da začne postopek pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Tožeča stranka bi torej glede na tako napotitev morala začeti ustrezni upravni postopek oziroma sama odločiti o sporni carinski obveznosti.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno.