Jedro

Ker bi moral biti ugovor glede višjega deleža na skupnem premoženju določen, je pritrditi pritožbi, da toženec, ki se je branil s trditvijo, da znaša njegov delež med 80 in 90%, ni podal določenega ugovora, kolikor naj bi njegov delež presegal 80%.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v tretjem in četrtem odstavku I. točke izreka delno tako spremeni, da glasi: „Delež tožnice na skupnem premoženju iz prvega odstavka I. točke izreka sodbe je 20%, delež toženca pa 80% ter se višji tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Toženec je dolžan v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožnici iz naslova vlaganj v nepremičnini s parcelno številko 685/2 in 491, obe k.o. O., denarni znesek v višini 7.272,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2008 dalje do plačila ter se višji tožbeni zahtevek v tem delu zavrne“; v ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan povrniti tožnici 203,89 EUR pritožbenih stroškov, v 15ih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje strank spadajo vlaganja v višini 26.917,37 EUR v nepremičnino s parc. št. 685/2 k.o. O., na naslovu V. ter v višini 9.445,86 EUR v nepremičnino s parc. št. 491 k.o. O., ter premično premoženje kot je določno opredeljeno pod tretjo alinejo v prvem odstavku izreka pod točko I ter višji tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo, ugotovilo, da znaša delež tožnice 15% in toženca 85% ter višji tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo ter tožencu naložilo, da tožnici plača 5.454,48 EUR z obrestmi in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Zahtevek da nepremičnina s parc. št. 685/2 k.o. O. na naslov V., denarna sredstva v višini 100.000 EUR, 40 delnic podjetja Ž. d.d. ter 400 lotov obveznic S., spada v skupno premoženje, kot tudi, da sta deleža strank enaka, je zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 5.179,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z obrestmi.

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni, podrejeno naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je tudi pritožbene stroške. Meni, da je sodba nepravilna in nezakonita. Opozarja, da je hiša na parceli številka 685/2 k.o. O. bila pred začetkom adaptacije in prizidave v letu 1995 v izredno slabem stanju, dejansko je nastala z adaptacijo nova stvar, kar potrjuje tudi dogovor, sklenjen 11.11.2005. Sodišče se sklicuje na cenitev izvedenca in cenilca S.P., ki vrednost vlaganj na dan prenehanja skupnosti oceni v višini 29.917,37 EUR, kar naj bi predstavljalo 5% vrednosti hiše na dan cenitve, kar ni pravilno, vrednost vlaganj bi se moralo primerjati z vrednostjo hiše pred izvedbo vlaganj v času, ko so bila vlaganja izvršena, kar je tožnica posebej poudarila v drugi pripravljalni vlogi. Če bi tako presojalo, bi ugotovilo, da je prišlo do nastanka nove stvari. Nepravilna je tudi odločitev glede deležev. Predvsem toženec ni vložil zahtevka za ugotovitev večjega deleža (primerja judikat VS sodbe II Ips 241/1999). Zato mu je prisojeno nekaj, česar sploh ni zahteval oziroma glede česar ni postavil zahtevka. Tudi materialno pravo je zmotno uporabljeno. Res je, da avtomatičen obračun prihodkov zakoncev ni podlaga za določitev deležev, in je treba izhajati iz celovite prisoje prispevkov ob pridobivanju skupnega premoženja, kot je poudarilo sodišče, a tega v nadaljevanju ni upoštevalo, ni pravilno ovrednotilo prispevkov tožnice k ustvarjanju skupnega premoženja. Res je bila tožnica ves čas zakonske zveze brez zaposlitve, toda razlogi so bili njene psihične težave, kar ni vredno zavidanja in je bila v letu 2006 tudi razporejena v tretjo kategorijo invalidnosti. Doma se ni vdala brezdelju, kot skuša prikazati toženec, ki je bil zaradi službe veliko zdoma, nosila je vso skrb za gospodinjstvo, obdelovala vrt in oljčnik, organizirala je tudi adaptacijo hiše in opravljala npr. druga dela, kot je pleskanje in podobno. Toženec v vrtu ni delal in tudi ni opravljal nobenih domačih opravil. Sodišče zaide tudi v nasprotje, ko v tretji vrstici 11 strani sodbe zapiše, da ni opravljal domačih del, v 31. in 32. vrstici pa, da mu verjame, da je tudi sam pomagal pri domačih opravilih. Ni pravilno ovrednoten prispevek v zvezi s prodajo stanovanja v L. za 75.000 DEM, ki bi bilo po današnjih cenah vredno približno 130.000 EUR. Tudi ni bila tožnica povsem brez denarja, od začetka zakonske zveze v letu 1989 do prodaje stanovanja v letu 1995 je pridobivala dohodke od oddaje stanovanja v najem, in sicer 300 do 400 DEM mesečno, od začetka leta 2007 pa tudi nadomestilo iz invalidskega zavarovanja. To je znašalo od 240 do 270 EUR mesečno, skupaj s socialno pomočjo. Pravilno vrednotenje tožničinih prispevkov bi pripeljalo do zaključka, da je njen delež polovičen. Napačna je tudi stroškovna odmera, saj bi sodišče moralo upoštevati le uspeh podrejenega zahtevka. S podrejenim zahtevkom pa je tožnica po temelju uspela v celoti in po višini 30% in je torej njen uspeh večji od polovice.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v izpodbijanem zavrnilnem delu, v okviru pritožbenih razlogov ter pri tem pazilo na uradoma upoštevne postopkovne kršitve in pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. čl. ZPP).

5. Tožnica je zatrjevala, da je pridobila stvarnopravni delež na hiši, na naslovu V., stoječi na parceli št. 685/2 k.o. O., zaradi vlaganj. Sklicevala se je in se še v pritožbi sklicuje na pravni posel, kar ni utemeljeno, kot ji je je pravno pravilno razložilo že prvostopenjsko sodišče. Zakonca sicer lahko sklepata med seboj pravne posle, toda predpisana je stroga obličnost, tak posel bi moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa, kot to predpisuje prve točka 47. člena Zakona o notariatu, zato zapis, ki naj bi po oceni tožnice pomenil priznanje stvarnopravnega deleža, nima pravne teže. Tožnica torej stvarnopravnih upravičenj na pravno poslovni podlagi ni pridobila. Zato ji pripada, kot je pravilno pojasnjeno v sodbi, zaradi vlaganj skupnega premoženja v nepremičnino toženca obligacijskopravna pravica zahtevati povračilo denarne vrednosti prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja. Primerjava vrednosti vlaganj v nepremičnino z vrednostjo nepremičnine in tudi njihova narava utemeljuje namreč sklep, da tudi iz tega naslova tožnica stvarnega deleža ni pridobila, kar je prav tako pravno pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo opozorila tožnice, da bi moralo vrednost vlaganj primerjati z vrednostjo hiše pred izvedbo vlaganj, so prav tako neutemeljeni, po eni strani je navedbe v tej smeri tožeča stranka podala preden je izvedenec podal mnenje, na mnenje pa pripomb ni imela, po drugi strani pa gre tudi v tem primeru za zahtevek za povrnitev denarne vrednosti prispevka v povečanje premoženja in je pravilno presojana primerjava vrednost nepremičnine ob razpadu skupnosti z vrednostjo vlaganj, sploh pa iz izvedeniškega poročila niti ne izhaja, da bi se upoštevala amortizacija.

6. Nima prav pritožba niti, ko očita prvostopenjskemu sodišču, da je odločalo preko postavljenih zahtevkov. S sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 241/1999 ni uspešna, sodna praksa je namreč to stališče presegla, v novejši sodni praksi in tudi teoriji so jasna stališča, da zadošča, če nasprotna stranka postavi določen ugovor glede višjega deleža na skupnem premoženju (prim. odločbo VS RS II Ips 367/2010, 236/2008, kot tudi J.Hudej in I.Ščernjavič: Sporno procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik številka 1-2/2011). Ker pa bi moral biti ugovor glede višjega deleža na skupnem premoženju določen, je pritrditi pritožbi, da toženec, ki se je branil s trditvijo, da znaša njegov delež med 80 in 90% ni podal določenega ugovora, kolikor naj bi njegov delež presegal 80%. Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje, ko določi delež, višji od 80%, napačna. Ugovor ki ga je toženec postavil, to je ugovor samostojne pravice, je bil določen le kolikor je zatrjeval, da njegov del znaša 80% (po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika). Glede na navedeno je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je podan ugovor glede višine deleža nad 80% in je napačno uporabilo 212. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP) ter je zato pritožbeno sodišče to kršitev odpravilo in sodbo ustrezno spremenilo (6. alineja 358. člena ZPP).

7. V preostalem obsegu pa pritožba ni utemeljena, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno ovrednotilo v smislu 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) prispevke obeh strank k ustvarjanju in ohranitvi skupnega premoženja. Ugotovljeno je, da je imel toženec bistveno višje prihodke od tožnice, ki določeno obdobje prihodkov ni imela, ko jih je, pa so bili bistveno nižji. Ugotovljeno je še, da sta pravdni stranki razpolagali tudi s pokojnino toženčeve matere. Ovrednoten je tudi prispevek tožnice, zaradi prodaje lastnega stanovanja v L., toda po drugi strani tožnica prezre prispevke toženca (posebno premoženje) v bistveno višji vrednosti (prodaja nepremičnin, vrednostnih papirjev...). Tudi ni v sodbi glede odločilnih dejstev nasprotij, sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da toženec domačih del ni opravljal takrat, ko ga ni bilo doma, ko je bil doma, pa je tudi sam pomagal pri domačih opravilih in tudi pri obdelavi oljčnika. Po drugi strani pa je ugotovljeno, da sta tožnici (ki ni bila zaposlena – težave z zdravjem) pri delih v gospodinjstvu, na vrtu in v oljčniku pomagala njen sin in njegova punca, imeli pa so tudi gospo, ki je pomagala. Da bi tožnica organizirala adaptacijo hiše, kot navede pritožba, v sodbi ni ugotovljeno. Vse te okoliščine utemeljujejo sklep o bistveno višjem deležu toženca od tožničinega, ta znaša uveljavljanih 80, in tožničin zato 20%. Tožnica neuspešno napada tudi odločbo o stroških, ko tudi ne pojasni, zakaj meni, da bi moralo sodišče ob tem, ko sta bila postavljena tako podredni kot primarni zahtevek upoštevati le uspeh s podrednim zahtevkom. Delna sprememba sodbe glede na celotni uspeh strank v pravdi ni vplivala. Zato pritožbeno sodišče v odločbo o stroških ni poseglo. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (353. člen ZPP).

8. Glede na delni uspeh s pritožbo je pritožbeno sodišče v okviru uspeha ob upoštevanju določb ZPP, Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 20/2004-UPB) in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003) odmerilo potrebne stroške pritožnice na 203,89 EUR (strošek sestave pritožbe 137,70 EUR, 2% materialnih stroškov- 2,75 EUR in 63,44 EUR za sodno takso), ki ji jih mora povrniti toženec v paricijskem roku, potem pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.