Jedro

Po določbah 95. člena ZDavP se vrača davek, obresti, denarne kazni in stroški postopka. Le za davek pa je določeno, da zavezancu pripadajo ob vračilu tudi zamudne obresti. V primeru vračila davka se torej obresti priznajo samo od preveč plačane glavnice in ne tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika zoper 2. točko izreka odločbe prve stopnje, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za vračilo nadaljnjih zamudnih obresti od dneva plačila (zamudnih obresti) do dneva (njihovega) vračila, ter obenem ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča z drugostopno odločbo prvostopna odločba spremenjena tako, da so zamudne obresti tekle od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe. Prvostopni organ je tožeči stranki na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01- v nadaljevanju: ZDavP) vrnil plačane zamudne obresti od prvega dne zamude do izvršljivosti prvostopne odločbe, ni pa mu priznal zamudnih obresti od vrnjenih zamudnih obresti, kar je tudi predmet spora v obravnavanem primeru. V tej zvezi pa tožena stranka ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za zadevo, ki je bila že ob uveljavitvi ZDavP-1 v teku in je zato prvostopni organ pravilno in skladno s 406. členom ZDavP-1, po katerem se takšne zadeve končajo po določbah ZDavP, odločil, da je pravna podlaga za odločanje določba 95. člena tega zakona. Po prvem odstavku tega člena se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe. Skladno s citirano določbo je prvostopni organ tožeči stranki vrnil preveč plačane zamudne obresti. Pravico do zamudnih obresti ureja četrti odstavek 95. člena ZDavP, ki v tej zvezi izrecno navaja, da davčnemu zavezancu pripadajo zakonite zamudne obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka. Zakon torej v tej določbi izrecno in jasno omeji pravico do zamudnih obresti le na določeno vrsto plačane obveznosti, to je na davek, pod pojmom katerega pa je v skladu s 1. členom zakona šteti še vse ostale obvezne dajatve. Glede na dikcijo 95. člena in glede na to, da se v ZDavP pojmovanje besede davek enači le s t.i. obveznimi dajatvami, kot so prispevki za socialno varnost, nadomestila, takse, ne širi pa tega pojmovanja tudi na druge obveznosti, kot so razvidne iz prvega odstavka 95. člena, tožnik ne more uveljavljati obresti od obresti, ker za to v ZDavP ni pravne podlage. Pojem davek, ko gre za vračanje, ne vključuje tudi obresti, zato po davčnih predpisih ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča v zadevi opr.št. U 2320/2006 z dne 20. 2. 2007, podobno stališče ob podobni zakonski ureditvi na davčnem področju pa je zavzelo Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. Ru 32/96 z dne 3. 4. 1997. Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka, ki jo je, po njeni izdaji, razširila na izpodbijano odločbo. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu, razen iz razloga ničnosti in sodišču predlaga, da odpravi 2. točko izreka prvostopne odločbe in samo odloči tako, da se tožeči stranki vrnejo nadaljnje zamudne obresti od zneska 76 068 912,76 SIT od dneva plačila zamudnih obresti do vračila, oziroma podrejeno, da se ji vrnejo nadaljnje zamudne obresti od zneska 76 068 912,76 SIT od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 do dneva vračila, oziroma podrejeno, da izpodbijano 2. točko izreka odločbe prve stopnje v celoti odpravi ter da se ji povrnejo stroški upravnega postopka in upravnega spora, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila. Navaja, da je poleg vračila preplačanega zneska tožeča stranka upravičena tudi do zamudnih obresti, in sicer od dneva neupravičeno oziroma preveč odmerjenega davka, kamor je šteti tudi obresti, do vračila. Ker davčni organ tega ni priznal, je napačno uporabil materialno pravo, konkretno četrti odstavek 95. člena ZDavP, ki določa, da davčnemu zavezancu pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero, in sicer od dneva plačila davka. Pojem davka, ki se pojavlja v tem členu, je treba po mnenju tožeče stranke razlagati širše, kot je to storila tožena stranka oziroma organ prve stopnje. Za davek po tej določbi se po mnenju tožeče stranke štejejo tudi vse davku pripadajoče dajatve, kot so obresti, stroški postopka, denarne kazni in globe. ZDavP že v 1. členu določa, da po tem zakonu postopa davčni organ, kadar v davčnih in drugih stvareh odloča o obveznih dajatvah, ki se v nadaljnjem zakonskem besedilu štejejo kot davki. Podobno določa tudi ZDavP-1, ki v četrtem odstavku 2. člena med davke šteje vse obvezne in davku pripadajoče dajatve, med katere spadajo tudi obresti. Tožeči stranki torej v skladu z določbami ZDavP in ZDavP-1 ne pripadajo zgolj obresti od preveč plačanega davka, ampak tudi obresti od preveč plačanih obresti. V konkretnem primeru je bilo tožeči stranki preveč oziroma neupravičeno odmerjenih za 76 068 912,76 SIT obresti. Tožena stranka je torej za toliko plačala več, kot je znašala njena davčna obveznost. Zato ji pripadajo tudi zamudne obresti, saj je z vidika obrestovanja treba enako obravnavati vse davčne obveznosti. Poudarja še, da je z navedenim zneskom tožena stranka neupravičeno razpolagala, tožeči stranki pa je zaradi tega nastala poslovna škoda. Tožeča stranka je že tako nasproti davčnemu organu v neenakem položaju, zato namen zakonodajalca gotovo ni bil s četrtim odstavkom 95. člena te neenakosti še poglobiti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne 5. 12. 2006. Tožba ni utemeljena.

Sodišče sodi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Pravilna je tudi njena obrazložitev, vključno s pravno podlago za odločitev, zato sodišče njenih razlogov ne ponavlja, temveč se nanje samo sklicuje. V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V zadevi gre za vračilo davka in s tem za javnofinančno obveznost, ki je na strani države. Za takšne vrste obveznosti pa, ne glede na zavezanca, velja, da morajo biti vnaprej znane in določene ter da se lahko uvajajo samo z zakonom. Za konkreten primer to pomeni, da mora biti obrestovanje zamudnih obresti, ki se vračajo, določeno v ZDavP, ki je tudi po presoji sodišča, glede na to, da gre pri odločanju o vračilu davka za nadaljevanje že začetega (inšpekcijskega) postopka, relevantna pravna podlaga za odločitev. Relevantne so torej določbe 95. člena ZDavP, na katere se pravilno sklicuje že tožena stranka. Po teh določbah se vrača davek, obresti, denarne kazni in stroški postopka (prvi odstavek 95. člena), le za davek pa je določeno, da zavezancu pripadajo ob vračilu tudi zamudne obresti (četrti odstavek istega člena). V primeru vračila davka se torej obresti priznajo samo od preveč plačane glavnice in ne tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti. Ker torej pojem davek, ko gre za vračanje, po ZDavP ne vključuje tudi obresti, posledično po davčnih in s tem po javnofinančnih predpisih ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti, kot to pravilno ugotavljata tožena stranka in pred tem že prvostopni organ v svojih odločbah.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbah 73. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 107. člena istega zakona.