Jedro

Če izvršba teče že sedem let, ni možno reči, da bi dolžnik s takojšnjo izvršbo utrpel nenadomestljivo škodo, ker ni možno govoriti o situaciji takojšnje izvršbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovor dolžnic po izteku roka zavrne. V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnici sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor dolžnic po izteku roka, zavrglo predlog za obnovo postopka, zavrnilo predlog dolžnic za odlog izvršbe in upniku priznalo nadaljnje izvršilne stroške v znesku 164.814,00 SIT.

Zoper sklep sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo dolžnici iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v kateri predlagata, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se sklep o izvršbi razveljavi, podredno da se ugodi predlogu za odlog izvršbe. Bistvo pritožbenih navedb je: -dolžnici nista prejeli upnikovega odgovora na ugovor dolžnic;

-iz potrdila SKB Banke izhaja, da je dolg dolžnika poravnan.

Nerazumno je, da je ugovor zavržen. Dolžnici se sklicujeta na potrdilo, ki ga brez svoje krivde nista mogli uveljaviti v ugovoru zoper sklep o izvršbi; -s takojšnjo izvršbo bi dolžnici utrpeli nenadomestljivo škodo, saj si dolžnici nimata možnosti zagotoviti nadomestnega stanovanja. Vrednost nepremičnine na trgu raste in upnik v nobenem primeru ne bi bil oškodovan z odlogom izvršbe.

Pritožba ni utemeljena.

V spisu res ni podatka, da je bil dolžnicama vročen odgovor upnika na njun ugovor po izteku roka. To pa ni vplivalo na odločitev o njunem ugovoru, ker ta ni bil zavrnjen iz razlogov, ki jih je upnik podal v odgovoru na ugovor. Dolžnicama torej ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Očitana bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Pritožba zavrženje predloga za obnovo postopka ne izpodbija. Zato ni potrebno odgovarjati, zakaj je izpodbijani sklep v tem delu pravilen.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta dolžnici že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjali, da izterjevana terjatev ne obstaja in da je bil takšen njun ugovor zavrnjen. Pravilno je tudi zaključilo, da na podlagi potrdila z dne 12.11.2001, v katerem je potrjeno, da je bil 31.3.1998 SKB Banki poplačan dolgoročni kredit 31748/83 v znesku 318.026,64 DEM, ni dokaz o prenehanju terjatve, ki se izterjuje v tem postopku. Upnik v tem postopku je terjatev pridobil na podlagi pogodbe o odstopu terjatve št. VB1/GPG z dne

27.3.1998. V 3. členu citirane pogodbe je tudi določilo, da mora prevzemnik do 31.3.1998 plačati dogovorjeni znesek 17.654.413,52 SIT.

Iz odpravka sklepa SKB Banke z dne 9.4.1998 (A12) pa izhaja, da se je plačilo s strani prevzemnika izvršilo 31.3.1998 in da je SKB Banka za to terjatev do podjetja L d.o.o. odpisala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da potrdilo SKB Banke z dne 12.11.2001 ni dokaz o prenehanju terjatve upnika, ki je predmet izterjave v tem postopku. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, niso razlogi za zavrženje ugovora (dolžnici sta sicer zatrjevali, da terjatev do upnika ne obstaja, vendar na podlagi dokaza, ki ga v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi nista mogli predložiti), ampak za zavrnitev njunega ugovora po izteku roka. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in sklep spremeniti tako, da se ugovor dolžnic po izteku roka zavrne.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da dolžnici nista izkazali, da bi s takojšnjo prodajo zastavljene nepremičnine utrpeli nenadomestljivo škodo oziroma, da bi zaradi takojšnje prodaje utrpeli večjo škodo od upnika, in je zato pravilno odločilo, da ni pogojev za odlog izvršbe, ki so določeni v 71. členu ZIZ. Izvršba je bila začeta leta 1998, zato ni možno govoriti o situaciji takojšnje izvršbe.

Dolžnici že dolgo vesta, da bo dolg upniku potrebno plačati, ali pa se bo ta poplačal iz kupnine, dobljene s prodajo zastavljene nepremičnine. Dolžnici sta imeli zato dovolj časa, da se prilagodita na nastalo situacijo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o tem, kako težko sta pridobili nepremičnino in da si ne moreta zagotoviti drugega primernega stanovanja. Pritožbena navedba, da upnik ne bi bil na slabšem, ker cena nepremičnin raste, ni primerna, ker narašča tudi dolg, ki je zavarovan z zastavljeno nepremičnino. Pritožbene navedbe v tem delu niso utemeljene, zato jih je bilo zavrniti (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnici s pritožbo v bistvenem delu nista uspeli, zaradi dela, s katerim sta uspeli, pa niso nastali posebni stroški, zato morata sami kriti svoje pritožbene stroške.