Jedro

Za obstoj oderuštva morata biti kumulativno izpolnjena subjektivni element (obstoj stiske ali težkega gmotnega stanja drugega, neizkušenost, lahkomiselnost in odvisnost ene stranke in namen druge stranke tako stanje izkoristiti) in objektivni element (nesorazmerje dajatev).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i v 2. in 3. točki izreka (glede plačila razlike kupnine in v stroškovni odločitvi) in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi (1. točka izreka).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni ugotovitveni zahtevek, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med toženima strankama in A. K. dne 9.1.1995 za stanovanje v P., 4. nadstropje, vpisano v vl. št. E-28 k.o. P. mesto, v listu B-IX, za ceno 30.000 DEM, nična in nima pravnih posledic ter glede vzpostaviteve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter da sta toženi stranki dolžni plačati tožnici stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila in tudi podrejeni zahtevek za plačilo razlike kupnine za predmetno stanovanje v višini 52.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju na dan 1.3.1998 in od tega zneska zakonske zamudne obresti od 1.3.1998 dalje do plačila ter glede plačila pravdnih stroškov z obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 497.552,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sodbo spremeni, tako da se ugotovi, da je kupoprodajna pogodba nična oz., da se naloži toženi stranki plačilo vtoževanega zneska, podrejeno pa, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da ugotovljena dejstva kažejo na nemoralno ravnanje tožencev z namenom A. K. prikrajšati za dejansko vrednost nepremičnine (glavna pogodba za ceno 30.000 DEM, potrdilo z dne 15.3.1994 za ceno 68.000 DEM, stanovanje pa vredno vsaj 150.000 DEM). Posel je bil daleč neekvivalenten in je zato podlaga takšnega posla nedopustna. Sodišče pa ni postavilo izvedenca gradbene stroke, da bi ocenil tržno vrednost stanovanja. Neargumentirano je razlogovanje sodišča prve stopnje glede fiktivnosti posojilne pogodbe, ki naj bi prikrivala kupno pogodbo. Uradno je bila sestavljena le kupna pogodba in overjena (za ceno 30.000 DEM), nikjer v drugih listinah ni bilo navedeno, da bo kupnina plačana obročno in pokrita z navidezno pogodbo, le v overjeni pogodbi se navaja obročno plačilo. Sodišče zaide v slepo ulico, ko razlaga, da je bila dogovorjena kupnina 65.000 DEM, da je tožena stranka dala akontacijo 700 ATS ali 1.000 DEM, nato 10.000 DEM, v overjeni kupni pogodbi pa znaša kupnina 30.000 DEM, posojila pa, ki naj bi bila del kupnine, pa 3.000 in 32.000 DEM. Cena v potrdilu z dne 15.3.1994 je namreč 65.000 DEM in doplačilo 3.000 DEM. Torej je bila kupnina 68.000 DEM. Tožena stranka je sama povedala, da je doplačilo 3.000 DEM zapisala sama. Tožena stranka ni izkazala potrdila, da bi A. K. plačala 10.000 DEM in to ne izhaja niti iz kupne pogodbe. V 2. točki kupne pogodbe je navedeno, da bo znesek 10.000 DEM plačan na roke ob prepisu v zemljiški knjigi. Potrdila o tem plačilu ni in torej ni bilo izvršeno. Toženca dolgujeta, kolikor bi ostala kupna pogodba v veljavi, 52.000 DEM, in sicer 10.000 DEM iz kupne pogodbe z dne 9.1.1995, 7.000 DEM iz naslova neplačanih obrokov ter razliko do 68.000 DEM v višini 35.000 DEM, če velja, da sta bili posojilni pogodbi fiktivni pogodbi. Zmotno je stališče o zastaranju terjatve. Toženca sta večkrat pripoznala dolg iz kupnine, zato sodišče ne bi smelo zavrniti podrejenega zahtevka, nazadnje na obravnavi 18.1.2005. Pripoznala sta dolg iz naslova kupnine tudi s predlogom za sodni depozit (opr. št. N 209/2004), ki je bil podan pred sodiščem v K. in sta toženca na obravnavi 2.3.2004 predlagala kot dokaz vpogled v spis o sodnem depozitu. S tem sta, skladno z določbo 2. odst. 341. čl. Obligacijskega zakonika, pripoznala morebitno zastarano terjatev plačila kupnine. Tudi v spisu opr. št. P 113/2001 sta toženca priznala dolg iz naslova kupnine in navajala, da bi pripoznala tožbeni zahtevek glede zneska 32.000 DEM. Tudi v zadevi opr. št. P 416/98 Okrajnega sodišča v P. sta toženca priznala obstoj dolga, le oporekala sta pravni naravi terjatve. Sodišče prve stopnje pa je celo v dokazne namene vpogledalo v spis opr. št. P 113/01. Pa tudi sicer, bi pričetek zastaranja začel šele z iztekom neplačila zadnjega obroka, to je 1.3.2003, kolikor je šteti, da posojilo prikriva plačilo kupnine, kar celo sodišče prve stopnje potrjuje, vendar navaja, da tožnica takšnega zahtevka ni postavila. Zakaj pa je potem tožila na plačilo kupnine v podrejenem delu?! Priglaša pritožbene stroške.

Toženca sta po pooblaščencu na pritožbo odgovorila in prerekala pritožbene trditve ter se strinjala z materialnopravno odločitvijo sodišča prve stopnje. Priglasila sta pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe: Tožnica uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v pritožbi ni pojasnila, pritožbeno sodišče pa v postopku in v sodbi ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev (v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ta pritožbeni razlog zato ni podan. Tožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje tudi oba preostala dva pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo izčrpne in jasne razloge o ugotovljenih odločilnih dejstvih ter dokazno podlago za te ugotovitve, prav tako je navedlo pravne razloge za sprejeti zaključek, da kupna pogodba z dne 9.1.1995 ni nična. Ugotovitve o tem, da so zapisane pogodbe prikrivale le dejansko sklenjeno kupoprodajno pogodbo, s katero je pok. A. K. prodala tožencema stanovanje v P. za kupnino 65.000 DEM, tako da sta do konca leta 1996 plačala 26.000 DEM (3.000 DEM - posojilna pogodba z dne 15.6.1994, 1.000 DEM - 2. člen kupne pogodbe z dne 9.1.1995, 10.000 DEM - ob prepisu pogodbe v zemljiški knjigi - zemljiškoknjižni sklep z dne 2.10.1995 - priloga A7 spisa) 12.000 DEM obročno do decembra 1996 (potrdilo - B4, B5 spisa), da dolgujeta še 39.000 DEM, so tudi po presoji pritožbenega sodišča dajale podlago na prvi stopnji sprejetemu zaključku, da je bil namen pogodbenih strank nakup in prodaja predmetnega stanovanja v P.. Veljavnost in pravna narava vsake pogodbe je odvisna od njene pravne podlage (kavze) zaradi katere udeleženci prevzemajo zase obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe. Podlaga obveznosti - kavza, je bistveni element obligacijske pogodbe. Izhajajoč iz kavze pogodbe, ki so jo pogodbene stranke imenovale "posojilna pogodba", ob sklenjeni kupoprodajni pogodbi, pa ni pomislekov, da dejstvo, da so stranke pogodbo imenovale "posojilna pogodba", pogodbi vsebinsko ne daje značaja posojilne pogodbe, upoštevaje kavzo, čeprav ta ni bila izrecno izražena (3. odst. 51. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ ). Zaradi izognitve plačilu davčnih obveznosti in zaradi poteka triletnega roka ( takrat zakonsko določena prepoved razpolaganja s stanovanji) in ker toženca nista razpolagala s celotno kupnino, so stranke sklenile najprej posojilni pogodbi (dne 15.6.1994), nato pa 9.1.1995 kupno pogodbo (takoj naslednjega dne, po preteku triletnega roka - 8.1.1995), pri čemer se je v kupni pogodbi navedel znesek kupnine 30.000 DEM, preostali del pa bi se plačeval obročno. Obe posojilni pogodbi s kupno pogodbo predstavljajo posel kupoprodaje. Na to kaže tudi potrdilo (priloga B10 spisa), da se "posojilo" prične vračati po plačilu kupnine, s 1.3.1998, višina mesečnih obrokov po (500 DEM) pa je enaka kot v kupoprodajni pogodbi. Iz potrdila z dne 15.3.1994 (priloga B7 spisa), na katero se sklicuje tudi pritožba, jasno izhaja dogovorjena višina kupnine 65.000 DEM, "doplačilo 3.000 DEM" (posojilna pogodba z dne 15.6.1994) pa se je nanašalo na zagotovilo, da toženca ne bosta odstopila od kupoprodaje (izpoved tožene stranke - list. 52 spisa). Že v 2. členu cit. kupne pogodbe so se pogodbene stranke dogovorile, da bosta toženca prodajalki izročila 10.000 DEM na roke ob prepisu v zemljiški knjigi in to sta tudi izvršila, saj sicer pok. A. K. prepisa v zemljiški knjigi ne bi izvršila, kot to izhaja iz prepričljive izpovedi toženke (list. 52 spisa), katero je potrdila tudi priča G. A. in kar potrjuje tudi zemljiškoknjižni sklep Okrajnega sodišča v P. z dne 2.10.1995 (opr. št. Dn. št. 2364/95) in čemur je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje.

Tožnica je v obravnavani zadevi uveljavljala varstvo v okviru oderuške pogodbe (141. čl. ZOR). Sodišče druge stopnje pri tem ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso izkazani elementi, potrebni za obstoj oderuške pogodbe. Za oderuško pogodbo gre, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal, storil ali se zavezal dati ali storiti (1. odst. 141. čl. ZOR). Za obstoj oderuštva morata torej biti kumulativno izpolnjena subjektivni element (obstoj stiske ali težkega gmotnega stanja drugega, neizkušenost, lahkomiselnost in odvisnost ene stranke in namen druge stranke tako stanje izkoristiti) in objektivni element (nesorazmerje dajatev). Samo dejstvo, da sta se stranki dogovorili za obročno plačilo kupnine, še ne pomeni, da gre za oderuško pogodbo. Pravilen je zaključek sodišča, da ni izkazan obstoj subjektivnega elementa oderuške pogodbe. Na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi prič je bilo na prvi stopnji zanesljivo ugotovljeno, da pok. A. K. ob sklepanju pogodb ni bila v nobenem takem stanju, na katerem od področij, ki so pravnorelevantna po določbah 141. čl. ZOR in ki predstavljajo predpostavke za obstoj oderuške pogodbe (stran 5, 6 izpodbijane sodbe). Ker morata biti za obstoj oderuške pogodbe kumulativno izkazana oba elementa, se sodišču prve stopnje niti ne bi bilo treba ukvarjati z drugim, objektivnim elementom (očitno nesorazmerje dajatev). Ne glede na to, tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tudi ta ni podan (3. odstavek 6. strani izpodbijane sodbe - glede na davčno odmero), je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilen. Kot že ugotovljeno, so imele stranke namen delno obiti davčne predpise (kar jim niti ni v celoti uspelo), vendar zgolj to dejstvo še ne terja na civilnopravnem področju ničnost pravnega posla. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ne gre za nično pogodbo zaradi oderuštva po 141. čl. ZOR, niti zaradi nedopustne podlage (51. čl. ZOR), zato je primarni tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeno pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (1. tč. izreka) potrdilo (353. čl. ZPP).

K pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe: Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta toženca na račun kupljenega stanovanja že plačala 26.000 DEM in dolgujeta še razliko kupnine v višini 39.000 DEM, ker pa je tožnica postavila zahtevek za vračilo razlike kupnine zgolj na podlagi kupne pogodbe, bi toženca prišla v zamudo 1.3.1998, ob upoštevanju 3-letnega zastaralnega roka po 372. čl. ZOR, bi morala vložiti tožbo najkasneje 2.3.2001, vložila pa jo je šele 2.3.2004, zato je sodišče prve stopnje sledilo ugovoru zastaranja in tožničin zahtevek za plačilo razlike kupnine, zavrnilo. Z vprašanjem vračila preostale razlike kupnine se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, ker da tožnica uveljavlja vračilo posojila v drugi pravdi. Pritožbena graja tega dela izpodbijane sodbe je utemeljena. Tožnica je v obravnavani zadevi zahtevala vračilo celotne razlike kupnine (list. 90 spisa - ko se sklicuje na kupnino po potrdilu z dne 15.3.1994). Nenazadnje to izhaja že iz vtoževanega zneska (52.000 DEM), ki presega razliko kupnine zgolj po "kupni pogodbi" (7.000 DEM). Zaradi takšnega zmotnega stališča prvostopenjsko sodišče ni presojalo vprašanja zastaranja celotne razlike kupnine; ni presojalo trditev toženih strank o pripoznavi (morebiti zastarane) terjatve (v spisu opr. št. P 113/2001) in ni izvedlo dokazov z vpogledom v spis opr. št. P 416/98, v spis v zvezi s predlogom za sodni depozit opr. št. N 209/2004 ). Iz razlogov izpodbijane sodbe bi bilo sicer razumeti, da se pravda opr. št. P 416/98 in predlog za sodni depozit (opr. št. N 209/2004) nanašata na tožničin zahtevek za vračilo na podlagi "posojilne pogodbe" (32.000 DEM). Ker pa sodišče prve stopnje teh dokazov ni niti izvedlo (in citirana spisa nista priložena, niti spis opr. št. P 113/2001), preizkus ni možen. Zato je sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kar je narekovalo pritožbenemu sodišču, da je pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (2. točka izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. čl. ZPP). V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolni v nakazani smeri in se opredeli do vseh odločilnih okoliščin v zvezi z zastaranjem glede na (postavljeni) tožbeni zahtevek na vračilo celotne razlike kupnine in nato v zadevi ponovno odloči. Pritožbeno sodišče še opozarja, da so se stranke v obravnavani zadevi dogovorile za obročno odplačilo kupnine, to pa niso občasne terjatve, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, zato ne veljajo določila 372. čl. ZOR o triletnem zastaralnem roku za občasne terjatve. Gre le za obročno plačilo terjatve, ki sicer pomeni celoto, take terjatve pa zastarajo v splošnem zastaralnem roku po 371. čl. ZOR, to je v petih letih.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo delno razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o stroških in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).