Jedro

Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost ter izvršljivih obračunov prispevkov za socialno varnost. To pomeni, da davčni organ in posledično tudi sodišče, v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov niti preverjati postopka do njegove izdaje. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) odločila, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 18. 12. 2019 glavnica v višini 39.606,15 EUR, zamudne obresti v višini 8.744,59 EUR in stroški davčne izvršbe v višini 50,00 EUR, kar skupaj znaša 48.400,74 EUR (1. točka izreka). Neporavnane obveznosti se vplačajo na prehodni podračun, ki je naveden. Od označenih glavnic v tabeli je potrebno obračunati in plačati tudi zamudne obresti za obdobje od 19. 12. 2019 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti (2. točka izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnice in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu tožnice. Rubež zajema vse tožničine premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe (3. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnica, o morebitnih drugih stroških davčne izvršbe bo izdan poseben sklep (4. točka izreka). Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se davčni organ sklicuje na knjigovodske evidence, iz katerih izhaja, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku navedenega sklepa. Davčni organ je zato na podlagi 143. člena ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Med drugim se sklicuje na 96. člen ZDavP-2 v zvezi z zamudnimi obrestmi, 152. člen ZDavP-2 v zvezi s stroški davčne izvršbe, 94. člen ZDavP-2 v zvezi s prednostjo davčnih terjatev pred ostalimi obveznostmi in tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2 v zvezi z vrstnim redom poplačila davka in pripadajočih dajatev.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V obrazložitvi med drugim navaja, da je iz podatkov registra davčnih zavezancev razvidno, da je bila tožnica v obdobju od 1. 1. 2012 dalje zavarovana z zavarovalno podlago 040, kot družbenik zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe, za 40 ur tedensko. Navaja, da iz spisa zadeve izhaja, da izvršilni naslovi za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij (v nadaljevanju OPSVL) za januar 2012 do oktober 2015 predstavljajo odmerne odločbe, izvršilni naslovi za obveznosti iz naslova OPSVL za julij 2017 do oktober 2019 pa predstavljajo obračuni. Davčni organ je OPSVL za julij 2017 do oktober 2019, v skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 353.a člena ZDavP-2 sestavil in vročil tožnici elektronsko preko portala eDavki. Tožnici pojasnjuje, da vsebinska pravilnost izvršilnega naslova v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. V postopku davčne izvršbe je bistveno le to, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov, ter da obveznost še ni bila poravnana, kar pa velja za obravnavani primer. Pojasni tudi, da slab materialni položaj ni razlog, da se zoper tožnico ne bi vodil postopek davčne izvršbe, da pa je njen socialni položaj varovan z določbami 159., 160. in 177. člena ZDavP-2. 4. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri pojasni, da je gospodarska kriza v letu 2009 prizadela tudi njeno podjetje A. d.o.o., saj so njeni poslovni partnerji v stečaju ali prisilni likvidaciji. Tožnica pojasni, da se je njena družina preživljala s pomočjo navedenega podjetja, ki pa iz omenjenih razlogov nima prihodkov, dolžniki podjetja pa so tako v Sloveniji kot v tujini. Navaja, da prispevkov ni mogla poravnati, ker ni imela dela in dohodkov. Pojasni, da je stara 60 let in navaja, da ji hočejo vzeti stanovanje ter se sklicuje na pravico do doma, za katero navaja, da je ustavna pravica. Meni, da ne sme biti bremenjena za prispevke za obdobje, ko je podjetje v mirovanju. Sodišču predlaga, da na glavni obravnavi zasliši njo in B.B., ter da odpravi izpodbijani sklep in postopek ustavi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne in vztraja pri razlogih upravnih odločb. Dodaja, da dejstvo, da je podjetje v „mirovanju“ na obveznost plačevanja prispevkov ne vpliva, saj v času „mirovanja“ poslovni subjekt posluje, vendar ne dela. V zvezi s predlogoma za zaslišanje navaja, da gre za tožbeno novoto, ter da tožnica navedenega predloga ni ustrezno konkretizirala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje:

8. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. V obravnavanem primeru je seznam izvršilnih naslovov, na katere prvostopenjski organ pri svoji odločitvi opira izpodbijano odločitev, naveden v izreku izpodbijanega sklepa, vključno z datumi izvršljivosti. Tožnica svoje obveznosti po navedenih izvršilnih naslovih do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnila, kar med strankama ni sporno, saj tožnica temu dejstvu v tožbi ne oporeka.

9. Tožnica pa s tožbo nasprotuje izvršilnim naslovom, saj meni, da ne sme biti bremenjena za prispevke za obdobje, ko njeno podjetje ne opravlja dejavnosti in nima prihodkov. Ob tem se sklicuje tudi na „pravico do doma“ in navaja, da ji poskušajo odvzeti stanovanje.

10. V zvezi z navedenimi tožbenimi ugovori sodišče tožnici pojasnjuje, da se skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost ter izvršljivih obračunov prispevkov za socialno varnost. To pomeni, da davčni organ in posledično tudi sodišče, v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov niti preverjati postopka do njegove izdaje. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

11. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Pri postopkih davčne izvršbe je bistveno, da je izvršilni naslov izvršljiv, kar je v obravnavani zadevi izkazano. Tožnica bi tovrstne ugovore lahko podala v postopku izdaje izvršilnih naslovov, zato je s tovrstnimi ugovori v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi prepozna. Sodišče zato kot nerelevantne zavrača tožbene ugovore, da ne sme biti bremenjena za prispevke za obdobje, ko njeno podjetje ne opravlja dejavnosti. Prav tako sodišče kot povsem pavšalne zavrača trditve, da ji poskušajo odvzeti stanovanje, saj se izpodbijani sklep nanaša na premičnine, in ne na nepremičnine. Sodišče zato zavrača tudi nekonkretizirane ugovore, da ji je kršena pravica do spoštovanja doma.

12. Sodišče predlagana zaslišanja v skladu z 52. členom ZUS-1 zavrača kot nedovoljeno tožbeno novoto. Po tej določbi namreč lahko tožnik v tožbi navaja nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica pa ni pojasnila, zakaj tega dokaznega predloga ni podala že tekom predmetnega davčnega postopka. Ne glede na navedeno sodišče še dodaja, da tožnica v tem postopku tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (to je, da nima prihodkov, ker so dolžniki njenega podjetja v stečaju in prisilni likvidaciji, zaradi česar ni mogla izterjati terjatev), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi.1

13. Glede na navedeno sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (to je, da tožnica ni poravnala davčnega dolga), ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 ESČP je v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku (primerjaj Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge). Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa (primerjaj Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge).