Jedro

Če je pravni posel sklenjen pod razveznim pogojem in se je le-ta uresničil, pogodba preneha veljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.149,72 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku paricijskega roka, določenega v tem izreku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 771/2012 z dne 17. 12. 2014 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi sodišče ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Celju pri parc. št. ... k.o. ... in sicer na posameznem delu št. ... v stavbi št. ... k.o. ... do celote, in da mu je tožena stranka dolžna izstaviti za zemljiško knjigo sposobno zemljiškoknjižno listino, sicer bo pravnomočna sodba nadomestila izdajo takšne zemljiškoknjižne listine. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da sta pogodba in dogovor sklenjena dne 1. 9. 2000 prenehala veljati, ker so stranke svoje medsebojne obveznosti vezale na vpis poslovnega prostora v zemljiško knjigo, zaradi neizpolnjenega dejstva - vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo pa je pogodba prenehala veljati. Ker je pogodba prenehala veljati, sta pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti po prvem odstavku 132. člena ZOR in tožnik od toženke ne more zahtevati njene izpolnitve. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki s kasneje sklenjenim dogovorom spremenili pogodbo glede roka plačila kupnine tako, da so plačilo kupnine vezale na vpis nepremičnine v zemljiško knjigo. Tožnik pa ni uspel dokazati, da je kupnino dejansko plačal na dan overitve podpisov pri notarju, to je dne 27. 11. 2000, saj takrat etažna lastnina še ni bila vzpostavljena. Tožnik pa je v tistem času odkupil tudi delež v družbi in družbenikom izplačal del vloženih stroškov, zato je povsem verjetno, da je posojili najel za plačilo teh obveznosti. Tožbeni zahtevek je zato zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe določb materialnega prava. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da tožena stranka ni prejela kupnine. Zaslišana kot stranka ni vedela ničesar v zvezi s sklepanjem pogodbe, vedela pa je, da kupnine ni sprejela. Tudi S. O. ni vedel kaj bistvenega povedati v zvezi s sklepanjem pogodbe, razen tega, da nista bila ob sklepanju posla ne dejanska in ne zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe. To sta dobro vedela in sta tožnika zavedla v zmoto ob sklenitvi samega posla. Tako sta že ob sklenitvi pogodbe zavestno ravnala nepošteno, saj ni mogoče kar pavšalno verjeti trditvi, da sta mislila, da sta lastnika podstrešnih prostorov iz razloga, ker sta lastnika stanovanja pod njim. Tako sta vedela, da je v teku denacionalizacijski postopek za del stavbe in sta to zavestno zamolčala ob sklepanju kupoprodajne pogodbe in zavedla tožnika v zmoto že ob sklepanju same kupoprodajne pogodbe in tudi naknadno sklenjenega dogovora. Res je, da tožnik nima potrdila o plačilu kupnine, vendar so se posli takrat sklepali v veliki večini tako, da se je denar, takrat še nemške marke, izročal v gotovini in ob overitvi podpisa na pogodbi pri notarju. Sam dogovor, na katerega se sklicuje toženka in sodišče v svoji obrazložitvi ni mogel kar tako razvezati veljavno in povsem skladno s takratnimi predpisi sklenjeno kupoprodajno pogodbo, zato ker izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila možna, tožnik pa svoje obveznosti naj ne bi izpolnil. Tožnik je svojo obveznost izpolnil, tožena stranka pa ne, saj še ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ko pa se je sama le vpisala leta 2008 pa ni več hotela enostavno, kar po svoji enostranski volji šteti pogodbe za veljavno, kar pa je nedopustno in v nasprotju s takrat in tudi sedaj veljavno zakonodajo za sklepanje kakršnihkoli pravnih poslov. Toženka se je vpisala v zemljiško knjigo, kar naenkrat pa več ne priznava povsem legalne in v skladu s predpisi sklenjene kupoprodajne pogodbe, ki je ni mogoče kar tako na pamet šteti za razvezano, kot to trdi toženka in temu povsem nelogično sledi tudi sodišče. Tožnik je ta poslovni prostor uporabljal od leta 2000 do leta 2011, ko je toženka dosegla, da se je moral izseliti iz teh prostorov. Toženka je ravnala nepošteno in je s svojimi ravnanji namerno izigrala tožnika, ki je tako ostal brez kupnine, ki jo je plačal in brez navedenih poslovnih prostorov, ki so sedaj v lasti toženke, ki je vseskozi ravnala nepošteno, sedaj pa ničesar več ne ve o samih poslih in povsem po nepotrebnem v to vpleta še svojega bivšega moža. Zato predlaga, da se tej pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ali pa se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke je pritožba neutemeljena, saj povsem pavšalno očita, da sta toženi stranki glede vprašanja lastništva predmetne nepremičnine ob sklenitvi posla tožnika spravila v zmoto. Tožena stranka in njen mož sta bila prepričana, da sta bila v času sklepanja pogodbe lastnika spornega prostora. Tožnik v pritožbi nadalje tudi povsem neutemeljeno zatrjuje, da so se posli takrat sklepali v veliki večini tako, da se je denar in sicer takrat še nemške marke, izročal v gotovini in ob overitvi podpisa na pogodbi pri notarju, torej brez ustreznega potrdila in s tem morebiti hoče povedati, da se je denar izročil ob overitvi in v navzočnosti notarja, tega pa seveda nikoli ni trdil, saj bi lahko v tem primeru izročitev kupnine v gotovini dokazoval z notarjem, katerega zaslišanje pa nikoli ni predlagal, to pa seveda iz razloga, ker temu ni bilo tako in si je glede dejstva, da naj bi bila kupnina plačana v gotovini to dejstvo glede plačila kupnine enostavno izmislil. Tožena stranka se v celoti sklicuje tudi na že izraženo stališče glede prenehanja veljavnosti pogodbe kot ga je izrazilo Višje sodišče v Celju, izdano v zadevi pod opr. št. Cp 195/2013. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo v prvem odstavku tožbenega zahtevka zahtevala, da sodišče prve stopnje ugotovi, da je tožnik lastnik nepremičnine vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Celju na parc. št. ... k.o. ... in sicer posamezen del št. ... v stavbi št. ... k.o. ..., v deležu do ene celote. Za takšen ugotovitveni zahtevek pa tožnik ne navede nobenih pravno relevantnih razlogov, ki bi utemeljevali vsebino ugotovitvene tožbe. Po določbi člena 181 ZPP lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, vendar lahko takšno tožbo vloži le, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Takšne pravne koristi tožeča stranka ni zatrjevala. Šele v pritožbi prvič smiselno navaja, da ima predmetno nepremičnino v posesti že več kot deset let, kar bi sicer lahko opravičevalo izdajo ugotovitvenega zahtevka, vendar takšnih trditev v zvezi s priposestvovanjem tožeča stranka v tožbi in pritožbi ni zatrjevala. Tudi iz tega razloga je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ta del tožbenega zahtevka.

6. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se tožnik vknjižil kot lastnik na predmetnem stanovanju. V primeru izdaje ugotovitvenega zahtevka na podlagi priposestvovanja, takšen dajatveni zahtevek ni potreben. Tožnik zatrjuje, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 1. 9. 2000, overjene pri notarju 27. 11. 2000, v zvezi z dogovorom - sporazumom sklenjenim istega dne. Iz točke V sklenjene kupoprodajne pogodbe izhaja, da le-ta vsebuje tudi tako imenovano intabulacijsko klavzulo, to je zemljiškoknjižno dovolilo. Tožnik bi lahko na podlagi tako veljavno sklenjenega zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla dosegel vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo in zato ni podana pravna podlaga, na podlagi katere bi lahko tožnik ponovno zahteval od tožene stranke izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v smislu določb ZZK-1 in SPZ, ki urejata to področje. S takšnim dovolilom namreč tožnik že razpolaga.

7. Sicer pa je tudi pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je pogodba z dne 1. 9. 2000 zaradi nastopa razveznega pogoja, dogovorjenega v sporazumu z istega dne prenehala veljati. Že Višje sodišče v Celju v zadevi Cp 195/2013 z dne 3. 10. 2013 zavzelo stališče, da predmetna pogodba ne velja več. Tožnik se je namreč na podlagi sklenjene prodajne pogodbe skušal vknjižiti v zemljiško knjigo, vendar pa iz sklepa zemljiškoknjižnega sodišča z dne 18. 12. 2004 izhaja, da je bil vpis lastninske pravice pravnomočno zavrnjen. Ker je bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, ki je kasneje nastopil s tem, ko je bil zavrnjen zemljiškoknjižni predlog tožnika za vpis lastninske pravice na njegovo ime je osnovna kupoprodajna pogodba prenehala veljati. Iz ugotovljenih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje namreč izhaja, da so stranke kupoprodajne pogodbe pogojevale sicer veljavnost sklenitve kupoprodajne pogodbe z razveznim pogojem, ki so ga predstavljale okoliščine, zapisane v točki III dogovora, ki pa niso nastopile. Po določbi prvega in tretjega odstavka 74. člena ZOR (v zvezi s členom 1060 OZ), pa je v primeru pod razveznim pogojem sklenjene pogodbe z izpolnitvijo razveznega pogoja (kupoprodajna) pogodba nehala veljati. Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti presoje zakonske podlage za razdrtje kupoprodajne pogodbe so tako neutemeljeni. Prav tako takšno pravno odločilno dejstvo prenehanja veljavnosti pogodbe z dne 1. 9. 2000), ne morejo omajati pritožbene navedbe, da je toženka skupaj z njenim možem tožnika zavestno zavedla in je ravnala nepošteno, ko ga je zavajala, da je lastnica spornega poslovnega prostora, ki je bil predmet pogodbe. Tudi če bi temu bilo tako, pa tožnik v pritožbi ne pojasni kako bi v zvezi s takšno ugotovitvijo nepoštenega ravnanja tožene stranke prišel v boljši pravni položaj, v katerem je sedaj, ko ne razpolaga več z veljavno kupoprodajno pogodbo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa tožnik tudi ni ostal brez kupnine, saj le-te ni plačal. Tudi takšen zaključek sodišča prve stopnje je za sodišče druge stopnje sprejemljiv, saj izhaja iz točke II dogovora, da se kupec zavezuje, da bo takoj oziroma najkasneje v roku 60 dni po vpisu predmetne nepremičnine v zemljiško knjigo pridobil ustrezni bančni kredit in nato v gotovini poravnal na roke prodajalcu kupnino v višini 80.000,00 DEM, navedeno v točki III, že sklenjene pogodbe. Tako se s tem zapisom negira njegova trditev, da je že pri notarju izročil kupnino v znesku takratnih 80.000,00 DEM, saj zagotovo potem ne bi sklenil dogovor z vsebino, kot izhaja pod točko II dogovora in sicer, da bo plačal kupnino šele po vpisu predmetne nepremičnine v zemljiško knjigo ali v roku 60 dni po vpisu v zemljiško knjigo.

8. Odločitev sodišča prve stopnje, kjer ugotavlja, da je pogodba zaradi izpolnjenega razveznega pogoja prenehala veljati in da na osnovi pogodbe toženka do tožnika nima obveznosti in je zato tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, je materialnopravno pravilna (člen 74 ZOR v zvezi s členom 1060 ZOR). Pritožba se izkaže zato za neutemeljeno in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, priglasila pa jih je tožena stranka in ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora zato toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške kot jih je le-ta priglasila in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210, kar skupaj z 22 % DDV znaša 1.149,72 EUR. Te pritožbene stroške je tožeča stranka dolžna povrniti toženi na način in v rokih, kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje.