Jedro

Ker je tožnika v disciplinskem postopku zastopal pooblaščenec, teče rok za ugovor zoper odločbo disciplinske komisije od tedaj, ko je bila ta odločba vročena pooblaščencu (ne glede na to, kdaj je bila vročena tožniku).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v 7. točki izreka tako, da se v tem delu glasi: “7. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške disciplinskega postopka v znesku 187.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2002 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz naslova povračila stroškov disciplinskega postopka pa se z a v r n e .“ V ostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 3.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2006 do plačila, v osmih dneh pod izvršbo, svoje stroške postopka pa krije sama.

Revizija zoper sodbo glede odločitve o zahtevku za povračilo stroškov disciplinskega postopka (7. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter za plačilo odpravnine ob upokojitvi (8. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe predsednika uprave tožene stranke z dne 5.3.2002 o začasni odstranitvi tožnika z dela (1. točka izreka), z izpodbijano sodbo pa je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - razveljavilo ugotovitveni sklep predsednika uprave tožene stranke z dne 4.9.2002 št. 053/47-2002 glede ugotovitve, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 31.8.2002, sklep komisije za pritožbe št. 060/4-2002 z dne 18.10.2002 ter odločbo disciplinske komisije št. 008/25-02 z dne 13.8.2002 (2. in 3. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas, ko ni delal, to je od 1.9.2002 do 18.12.2002, vpisati delovno dobo v delovno knjižico, mu obračunati nadomestilo plače, obračunati prispevke in obračunati dohodnino ter izplačati neto razliko v plači oz. neto nadomestilo plače v zneskih, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (4. in 5. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.076.222,50 SIT (iz naslova pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2002 do plačila (6. točka izreka); - naložilo toženi stranki v plačilo znesek 133.200,00 SIT (iz naslova povračila stroškov disciplinskega postopka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2003 dalje do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (7. točka izreka); - naložilo toženi stranki plačilo zneska 716.815,00 SIT (iz naslova odpravnine ob upokojitvi) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2002 dalje do plačila (8. točka izreka) ter - sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 466.191,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2005 dalje do plačila (9. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožujeta obe pravdni stranki. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe, pri čemer se tožena stranka zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, tožeča pa predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločilno napako storilo s tem, da je odločilo, da je bil tožnikov ugovor z dne 4.9.2002 zoper disciplinsko odločbo z dne 13.8.2002 podan pravočasno. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbe ZPP glede vročanja, saj je prezrlo določbo I. odstavka 142. člena ZPP. Tožena stranka je pravilno vročala vsa pisanja in odločbe delavcu in njegovemu pooblaščencu. Kadar gre za dve osebni vročitvi, je treba pritožbeni rok šteti od vročitve odločbe delavcu, ki je bila opravljena prej kot vročitev pooblaščencu. Če pa bi bila odločba pooblaščencu vročena prej kot tožniku, bi se rok štel od vročitve pooblaščencu. Pritožbeni rok se je iztekel 31.8.2002 in ne šele 4.9.2002. Sodišče je s tem, ko je štelo pritožbeni rok od vročitve odločbe pooblaščencu, podprlo tožnika v njegovem izigravanju predpisov in zasledovanju končnega cilja - zastaranja disciplinskega postopka. Tožnik se je na razne načine izogibal disciplinskemu postopku in ga zavlačeval, s tem da je bil ves čas v bolniškem staležu, čeprav prej nikoli ni bil „na bolniški“. Sodišče je neutemeljeno dovolilo spremembo tožbe, ki ji je tožena stranka nasprotovala in v nasprotju z določbami ZPP upoštevalo s strani tožnika predložene plačilne liste, posredovane sodišču po preteku 15-dnevnega roka, ki ga je odredilo sodišče za predložitev dokazov na obravnavi 10.9.2003. Plačilne liste je tožnik predložil šele 29.9.2003, zato je prekludiran in sodišče prepozno predloženih dokazov ne bi smelo upoštevati. Tudi v tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z izplačilom nadomestila plače. Odločitev o zavrženju tožbe za razveljavitev odločbe o suspenzu bi moralo sodišče upoštevati pri izračunu nadomestila plače. Nepravilen je tudi izračun nadomestila za čas od 1.9.2002 do upokojitve. Sklepanje, da ni mogoče vedeti, da bi bil tožnik še v bolniškem staležu v času po prenehanju delovnega razmerja, ni pravilno. Bolj verjetno in logično je, da bi bil tudi v tem času v bolniškem staležu, če je bil v staležu ves čas vodenja disciplinskega postopka. Tožena stranka za čas od 5.3.2002 do 31.8.2002 tožniku ne dolguje ničesar, ker je bil v suspenzu, za čas od 1.9.2002 do 18.12.2002 pa bi mu šlo le nadomestilo za bolniški stalež. Nepravilna je tudi odločitev o plačilu odpravnine, saj tožnik do odpravnine zaradi upokojitve ni upravičen, ker ob upokojitvi ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki. V nobenem primeru pa ni upravičen do obresti od 18.12.2002 dalje, ampak šele od 19.1.2003 dalje, ker ima tožena stranka v svoji kolektivni pogodbi določen rok enega meseca za plačilo odpravnine. Tudi odločitev o povrnitvi stroškov ni pravilna, ker bi bilo treba pravilno upoštevati uspeh v postopku.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zahtevek ni preuranjen, odločitev sodišča pa ni v skladu z načelom smotrnosti in ekonomičnosti postopka. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o povračilu stroškov disciplinskega postopka, ki jih je sodišče prisodilo v prenizkem znesku, ker ni upoštevalo Tar. št. 9 Odvetniške tarife, zaradi česar je vsa opravila prenizko ovrednotilo. Nepravilno je odločilo tudi zato, ker ni upoštevalo urnine oz. trajanja po 13. členu OT in odsotnosti iz pisarne, prenizko pa je vrednotilo tudi pritožbo in zastopanje pred komisijo. Obresti so priznane šele od vloge, dane pred sodiščem, čeprav so bila opravila priglašena na naroku 15.10.2002. Vrednost točke bi se morala upoštevati po stanju na dan odmere (obravnava dne 16.3.2005), ne pa po stanju na dan naroka pred pritožbeno komisijo. Tudi stroški sodnega postopka so glede na uspeh tožnika odmerjeni napačno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da velja drugačna tarifa za prvi narok kot za nadaljnje naroke, poleg tega pa tudi ni upoštevalo tožbenega zahtevka po višini, ki ga je tožnik uveljavljal poleg prenehanja delovnega razmerja. Obrazložene vloge bi morale biti ovrednotene s 375 točkami, sodišče pa je napačno štelo štiri pripravljalne vloge za nepotrebne, ne da bi obrazložilo zakaj in katere.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka navaja naslednje: Odločitev glede tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni v višini 1.075.222,50 SIT je pravilna. Po določbi 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti je delodajalec dolžan plačati pogodbeno kazen v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Ker se je v obravnavanem primeru tožena stranka zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila, sodba niti slučajno ni pravnomočna. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala iz razloga preuranjenosti, poleg tega pa tudi po temelju in višini, zato so drugačne trditve tožnika v pritožbi v nasprotju s podatki spisa. Pritožba tožnika neutemeljeno graja odločitev sodišča v zvezi s povračilom stroškov disciplinskega postopka ter pravdnih stroškov. Tožena stranka predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev zavrnilnega dela izpodbijane sodbe.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je utemeljena le delno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na zavrnitev višjih priglašenih stroškov, ki so tožeči stranki nastali z zastopanjem po odvetniku v disciplinskem postopku. Pritožbeno sodišče se v pretežnem strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank pa dodaja naslednje: K pritožbi tožene stranke: Bistvene kršitve določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niso podane. Prvostopenjsko sodišče je imelo podlago za dovolitev spremembe tožbe v 1. odstavku 185. člena ZPP, po katerem sodišče lahko dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tudi pritožbeni očitek, da je prišlo do prekluzije v zvezi s predlaganjem dokazov s strani tožeče stranke, ni utemeljen, saj je tožeča stranka po spremembi tožbe (uveljavljanje denarnega zahtevka) pravočasno predlagala tudi ustrezne dokaze. Če pa je predložila plačilne liste in druge listine s pripravljalno vlogo nekaj dni po preteku 15-dnevnega roka, ki ga je določilo sodišče, to ne pomeni, da bi bila prekludirana. Po določbi 286. člena ZPP mora stranka na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb (1. odstavek). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (2. odstavek). Pod pogojem iz prejšnjega odstavka lahko stranke tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z 2. in 3. odstavkom, se ne upoštevajo. Iz navedenih določb izhaja, da je stranka prekludirana, če ne navede vseh dejstev oz. ne predlaga dokazov pravočasno, ne pa če v odrejenem roku ne predloži sodišču dokazov (listin), ki jih je sicer pravočasno predlagala, ampak jih sodišču pošlje z nekajdnevno zamudo. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi povsem neutemeljene.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožeči stranki dne 31.8.2002 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odločbe disciplinske komisije z dne 13.8.2002, s katero je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, storjene s tem, da je dne 5.3.2002 odklonil izvedbo alkotesta. Tožnik je zoper odločbo ugovarjal, vendar je komisija za pritožbe s sklepom z dne 18.10.2002 njegov ugovor zavrnila kot prepoznega.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je sklep komisije za pritožbe o zavrženju ugovora nezakonit, saj ugovor ni bil vložen prepozno. Tožnik je imel v disciplinskem postopku pri toženi stranki pooblaščenca. Tožena stranka je odločbo disciplinske komisije vročila obema - tožniku osebno in njegovemu pooblaščencu. V takšnem primeru rok za ugovor zoper odločbo disciplinske komisije teče od vročitve odločbe pooblaščencu, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe. Svojo odločitev je pravilno oprlo na določbe 142. člena ZPP, ki se glede na določbe 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) uporablja v postopkih odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih za določanje rokov, način vročanja ipd.. Po določbi 7. odstavka 142. člena ZPP se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Prvi odstavek 137. člena ZPP pa določa, da se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Iz navedenih določb jasno izhaja, da je potrebno stranki, ki ima pooblaščenca, pisanja vročati po pooblaščencu, saj je le na ta način vročitev pravilno opravljena. Tudi v postopku pred sodiščem roki za vložitev pravnih sredstev tečejo od vročitve odločbe pooblaščencu stranke, ne glede na to, ali je bila odločba vročena tudi stranki ali ne, enako pravilo pa velja tudi za disciplinski postopek pri delodajalcu. Zato je napačno in v nasprotju z določbami ZPP (ter s sodno prakso, ki je glede teh vprašanj enotna) stališče tožene stranke, da rok za ugovor zoper odločbo disciplinske komisije teče od vročitve odločbe delavcu, če je bila opravljena prej kot vročitev odločbe pooblaščencu, v obratnem primeru, če je vročitev opravljena najprej pooblaščencu in kasneje delavcu, pa naj bi rok tekel od vročitve pooblaščencu.

Pritožbene navedbe, da je bil tožniku vseskozi edini cilj, kako se izogniti disciplinskemu postopku in doseči zastaranje le-tega, kar naj bi mu ne nazadnje tudi uspelo in to „celo s pomočjo sodišča“, so nesprejemljive. Delodajalec ima na razpolago različne ukrepe za preprečitev takšnega ravnanje delavca. Disciplinski postopek pa mora izpeljati v okviru zastaralnih rokov, ki niso tako kratki, da to ne bi bilo mogoče, zlasti če gre za enostavnejše zadeve. Tožnik je bil v disciplinskem postopku le zaradi ene kršitve delovnih obveznosti - odklonitve alkotesta. Za ugotovitev obstoja takšne kršitve in presoje disciplinske odgovornosti delavca pa zagotovo niso potrebni obsežni, zapleteni in dolgotrajni dokazni postopki. Res je sicer, da je tožena stranka prelagala obravnave na prošnjo delavca (zaradi bolniškega staleža), kar je podaljševalo postopek. Upoštevati pa je treba, da po tedaj veljavnih predpisih pravica do obrambe ni bila kršena, če se delavec brez opravičenih razlogov ni odzval na pravilno poslano vabilo (63. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 42/89 in nasl.) - v takšnem primeru se je obravnava lahko izpeljala v njegovi odsotnosti, to je celo brez zaslišanja delavca pred disciplinskim organom. Zgolj dejstvo, da je delavec v bolniškem staležu, še ni opravičen razlog za odsotnost in zato tudi ne utemeljen razlog za preložitev obravnave, saj mora delavec (enako kot stranka v sodnem postopku) predložiti dokazila o tem, da se iz zdravstvenih razlogov ni sposoben udeležiti obravnave pred disciplinskimi organi. Če tožena stranka navedenih pravil ni dosledno upoštevala, se ne more sklicevati na to, da je tožniku uspelo doseči zastaranje disciplinskega postopka „celo s pomočjo sodišča“.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno razlagalo oz. uporabilo določbe ZPP, pa tudi ZDR/90 ter ZTPDR, ki predstavljajo pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi. Sklep komisije za pritožbe z dne 18.10.2002 o zavrženju tožnikovega ugovora je nezakonit, ker je bil ugovor vložen pravočasno, to je v okviru 15-dnevnega roka za uveljavljanje varstva pravic, upoštevajoč vročitev odločbe disciplinske komisije pooblaščencu tožnika. Postopek pred disciplinskimi organi tožene stranke je bil zaključen dne 15.10.2002, ko je bila izvedena seja komisije za pritožbe, to je po izteku zastaralnega roka iz 67. člena ZTPDR, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče (kršitev je bila storjena dne 5.3.2002, istega dne pa je bil izdan sklep o uvedbi disciplinskega postopka, ki je bil delavcu vročen, kar pomeni, da se je zastaralni rok iztekel po šestih mesecih - 5.9.2002). Zato je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo tako sklep komisije za pritožbe z dne 18.10.2002, kot tudi odločbo disciplinske komisije z dne 13.8.2002 ter ugotovitveni sklep z dne 4.9.2002 o prenehanju delovnega razmerja z dnem 31.8.2002, ter ugodilo zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja do tožnikove upokojitve, to je za čas od 1.9.2002 do 18.12.2002. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja odločitev v 5. točki izreka sodbe, s katero je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo razliko v plači za čas suspenza (do 31.8.2002) ter nadomestilo plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, za čas od 1.9.2002 do 18.12.2002. Zavrženje tožbe za razveljavitev sklepa o odstranitvi z dela za odločanje o denarnem zahtevku ni bistveno. Podlaga za priznanje nadomestila oz. razlike do polne plače v času suspenza namreč ni nezakonita odstranitev z dela, ampak določba 98. člena ZDR/90. Po tej določbi ima delavec, ki je odstranjen z dela iz organizacije oz. pri delodajalcu in prejema nadomestilo plače iz 2. odstavka 96. člena tega zakona, za ta čas pravico, da mu delodajalec izplača razliko do polnega zneska plače, ki bi jo dobil, če bi bil na delu, če je disciplinski postopek zoper njega z dokončno odločbo ustavljen ali če je delavec s pravnomočno odločbo oproščen. V obravnavanem primeru je sodišče odločbo disciplinske komisije in sklep komisije za pritožbe razveljavilo iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, kar pomeni, da je bil disciplinski postopek zaradi zastaranja ustavljen. Tudi za obdobje po 1.9.2002 je prvostopenjsko sodišče tožniku pravilno prisodilo nadomestilo plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, saj ni nikakršne podlage za to, da bi se mu izplačalo le nadomestilo za bolniški stalež v tem času. Tožnik v času po prenehanju delovnega razmerja ni bil začasno zadržan od dela zaradi bolezni, saj je priznavanje bolniškega staleža in nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni vezano na obstoj delovnega razmerja.

Tudi odločitev iz 8. točke izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odpravnino ob upokojitvi v vtoževanem znesku 716.815,00 SIT, je pravilna. Kadar delavcu delovno razmerje nezakonito preneha, je potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zato je edino pravilna odločitev, da delavcu, ki se v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upokoji in uveljavlja priznanje obstoja delovnega razmerja le do dneva upokojitve, pripada tudi odpravnina ob upokojitvi v skladu z določbo 51. člena (3. Odpravnina ob upokojitvi) Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd – Ur. l. RS, št. 40/97). Odpravnino mora delodajalec delavcu izplačati ob upokojitvi, kar pomeni, da zapade v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja. Delodajalec ne more podaljševati rokov za izpolnitev svojih obveznosti do delavcev, ki so določeni v SKPGd, ki določa minimum pravic delavcev. Zato je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti pravilna, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa so neutemeljene.

Tožena stranka odločitev o stroških postopka izpodbija le s pavšalnimi navedbami, ne da bi konkretno navedla, po katerih postavkah naj bi bila odmera stroškov napačna, zato njena pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke: Tožnik neutemeljeno izpodbija pravilno odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 1.075.222,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2002 dalje do plačila (6. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožbeni zahtevek je v tem delu preuranjen, podlaga za takšno odločitev pa je določba 28. člena SKPGd, po kateri je pogoj za izplačilo pogodbene kazni nezakonito prenehanje delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo. S tem v zvezi je potrebno v celoti pritrditi stališčem sodišča prve stopnje in tožene stranke v odgovoru na pritožbo.

Utemeljena pa je tožnikova pritožba glede odločitve o povračilu stroškov disciplinskega postopka (7. točka izreka), ki jih je sodišče prve stopnje res prisodilo v prenizkem znesku, ker ni pravilno uporabilo določb tedaj veljavne Odvetniške tarife (OT – Ur. l. RS, št. 7/95 s spremembami in dopolnitvami). Za disciplinski postopek velja Tar. št. 9. Zagovor obdolženca (oz. zastopanje na seji disciplinskih organov) zaradi hujše kršitve, za katero je možno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (Tar. št. 9/1-a), je ovrednoten s 300 točkami, pravno sredstvo proti odločbam disciplinskih organov pa s 300 točkami, povečano za 25 %, to je s 375 točkami (Tar. št. 1/a,3), odvetnik je tudi za zastopanje v disciplinskem postopku upravičen do povračila stroškov za urnino in odsotnost iz pisarne v skladu z določbo 13. člena tedaj veljavne OT, ki mu jih sodišče prve stopnje neupravičeno ni priznalo, češ da za to ni pravne podlage. Potrebni stroški disciplinskega postopka tako znašajo: obravnava pred disciplinsko komisijo 13.8.2002 - 300 točk (namesto 150), pritožbi zoper dva sklepa - 2 x 375 točk (namesto po 360 točk), obravnava pred komisijo za pritožbe 300 točk (namesto 150) ter kilometrina 4.800,00 SIT; poleg tega pa med potrebne stroške spadajo tudi priglašeni stroški za urnino 2 x 0,5 ure (100 točk) ter za odsotnost 2 x 0,5 ure (40 točk) v zvezi z zastopanjem na seji disciplinske komisije in za odsotnost 2 x 0,5 ure (40 točk) za zastopanje na seji pritožbene komisije, do višjih priglašenih stroškov iz tega naslova pa tožnik ni upravičen, ker niso z ničemer izkazani. Skupaj torej znašajo stroški disciplinskega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, 1.530 točk oz. skupaj z 2 % za materialne stroške ter 20 % DDV 1873 točke, kar po vrednosti točke v višini 100,00 SIT znaša 187.300,00 SIT. Upoštevati je treba vrednost točke na dan, ko bi morali biti stroški odmerjeni, to je datum s seje komisije za pritožbe - 15.10.2002, od tega dne dalje pa tožniku pripadajo tudi zakonske zamudne obresti, ker je od tedaj dalje tožena stranka v zamudi s plačilom. Sodišče prve stopnje torej ni odločilo pravilno, ko je štelo, da je tožnik upravičen do zamudnih obresti šele od 27.5.2003, ko je bila vložena tožba za povrnitev teh stroškov, češ da je terjatev šele ob vložitvi tožbe zapadla v plačilo. To ne drži. Če bi disciplinski organi ravnali zakonito, bi sami ugodili pritožbam in razveljavili izpodbijane sklepe o prenehanju delovnega razmerja zaradi zastaranja, z dnem sprejema dokončne odločitve na komisiji za pritožbe pa bi zapadla tudi terjatev za povračilo stroškov disciplinskega postopka. V navedenem obsegu je torej pritožba tožeče stranke zoper odločitev v 7. točki izreka utemeljena.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v tovrstnih sporih treba upoštevati določbe 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS – Ur. l. RS, št. 14/94) ter 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi določbe 154. in 155. člena ZPP in odmerilo stroške v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003 oz. 7/95 s spremembami). Neutemeljen je očitek, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj nagrade za posamezne pripravljalne vloge ni priznalo. Iz razlogov sodbe je namreč jasno razvidno, da so bili priznani stroški za sestavo dveh tožb ter za prvo in četrto vlogo, ki vsebuje denarni zahtevek. Pritrditi je potrebno oceni prvostopenjskega sodišča, da stroški za ostale štiri vloge niso potrebni, ker toliko pripravljalnih vlog ni bilo potrebnih, saj so se tožbene navedbe ponavljale.

Delna sprememba izpodbijane sodbe v 7/2. točki izreka ni bistveno vplivala na odmero stroškov, zato odločitev o stroških postopka ostaja nespremenjena.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani v navedenem obsegu, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka, v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. člen, 358/4. člen ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Uspeh s pritožbo je pritožbeno sodišče ocenilo na 5 %. Potrebni stroški za pritožbo znašajo 625 točk (izpodbijani del: 6. in 7/2. točka in zavrnilni del glede stroškov postopka), povečano za 20 % DDV, to je skupaj 750 točk. Priglašeni stroški za posvet s stranko v višini 100 točk ne spadajo med potrebne stroške, ker so tovrstni stroški vključeni v nagrado za sestavo pritožbe. Glede na 5 % uspeh je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pritožbene stroške v višini 37,5 točk, to je 3.750,00 SIT. Tožena stranka pa glede na določbe 41. člena ZDSS-1 svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke krije sama.

Ker terjatve, navedene v izreku, ne presegajo revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.