Jedro

Če bi tožniki pravilno postavili zahtevek, s katerim bi zahtevali plačilo vtoževanega zneska za vse etažne lastnike na račun upravnika, bi bil ta sklepčen do te mere, da bi sodišče lahko v nadaljevanju ugotavljalo višino terjatve, to je ali je izkazan ključ delitve ter ali je morebiti utemeljen toženkin pobotni ugovor.

Izrek

I.Pritožba se zavrne ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v I. točki, II. točki, ki se nanaša na sedmo tožečo stranko, III. točki in IV. točki izreka, potrdita.

II.Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.V tem postopku v sporu majhne vrednosti je sodišče prve stopnje s sodbo in sklepom tožbeni zahtevek za plačilo 766,84 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2021 do plačila prve, druge, tretje, pete in šeste tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka), tožbo četrte in sedme tožeče stranke pa zavrglo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v celoti z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), odmero stroškov pa bo opravilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti glavne odločbe (IV. točka izreka).

2.Tožbo četrtega tožnika je zavrglo iz razloga, ker je ugotovilo, da ni etažni lastnik stanovanja 0000-0093-13, temveč uporabnik, zato se generalno pooblastilo upravnika objekta A., to je družbe C., nanj ne more nanašati, pooblaščenka pa po pozivu sodišča v določenem roku pooblastila zanj ni predložila. Tožbo sedme tožeče stranke (vsi etažni lastniki stavbe 0000-0093 na naslovu A.) je zavrglo iz razloga, ker ji predhodno ni podelilo sposobnosti biti stranka (76. člen ZPP) ter posledično ne more nastopati kot pravdna stranka. Tožbeni zahtevek preostalih tožnikov je zavrnilo iz razloga nesklepčnosti, in sicer, ker so napačno zahtevali plačilo le zase in ne za vse etažne lastnike, ter na svoj račun in ne na račun upravnika C. Poleg tega je ugotovilo, da niso izkazali višine terjatve, to je izračuna deležev, na podlagi katerih zahtevajo posamezne zneske.

3.Pritožbo podajajo vsi tožniki (ki so navedeni v uvodu pritožbe) zoper celotni izrek sodbe in sklepa, razen v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe četrtega tožnika. Navajajo, da ne drži, da so spremenili tožbo tako, da zahtevajo plačilo iz naslova skupne lastnine, to je kurilnega olja, le zase. Pri presoji sklepčnosti tožbe je treba upoštevati, da se je predmetni spor pričel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in je treba kot tožbo šteti tako predlog za izvršbo kot prvo pripravljalno vlogo, s katero je bila tožba dopolnjena. Le tako je zagotovljena enaka obravnava strank z enakim številom možnih vlog. V konkretnem primeru so tožniki v predlogu za izvršbo navedli, da plačilo zahtevajo na TRR upravnika C. in je ugotovitev sodišča, da ga zahtevajo zase in da so v tem delu spremenili tožbo, protispisna. Tožba glede navedenega ni bila spremenjena. Nadalje je protispisna ugotovitev sodišča, da zapis - vsi etažni lastniki stavbe 0000-1239 pomeni dodatno, to je sedmo tožečo stranko, saj kaj takega ne izhaja niti iz predloga za izvršbo, niti iz pripravljalnih vlog. Zapis je le pojasnilne narave in pomeni, da so vsi tožniki etažni lastniki navedene stavbe. Če bi želeli tožbo razširiti tudi na sedmo tožečo stranko (ob izpolnjenem pogoju, da bi ji sodišče podelilo status stranke v postopku), bi to izrecno navedli, česar niso storili. Zato je odločitev o zavrženju tožbe proti sedmi tožeči stranki postopkovno napačna. Sodišče tudi napačno tolmači pomen zapisa TRR upravnika C. v uvodu koncesijske pogodbe z dne 19. 12. 2019 kot bistveno sestavino pogodbe, kar ne drži. Gre zgolj za pojasnilno naravo pogodbe, ki bi bila veljavna tudi brez tega zapisa, iz same pogodbe pa nikjer ne izhaja, da se mora plačilo izvršiti izključno na v uvodu naveden TRR upravnika. Sodišče je preuranjeno domnevalo, da so si tožniki kar prilastili sredstva drugih etažnih lastnikov, zato je tudi materialno pravna presoja sodišča napačna. Spregledalo je, da toženka v prvi pripravljalni vlogi ni prerekala navedb tožnikov glede izračunanih deležev od celotne vtoževane glavnice za posameznega etažnega lastnika, kot so označili v tabeli v dopolnitvi tožbe. Prav tako ne drži, da tožniki izračuna niso obrazložili, saj je razdelilnik del vloge, iz njega pa je razviden ključ delitve. Gre za verodostojno listino, ki jo je pripravil upravnik. S tem je izkazana aktivna legitimacija tožnikov in ni pravilno stališče sodišča, da je tožba nesklepčna. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da njihovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, ter priglašajo pritožbene stroške.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodba in sklep, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Glede sedme tožeče stranke

7.Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v katerem kot upniki nastopajo prvi tožnik, druga tožnica, tretji in četrti tožnik, peta tožnica in šesti tožnik (list. št. 1 in nasl.). V prvi pripravljalni vlogi - dopolnitvi tožbe so tožniki navedeni pod zaporednimi številkami od ena do šest ter je dodano besedilo "vsi etažni lastniki stavbe 0000-0093 na naslovu A." (list. št. 32). Tako so tožniki opredelili tožečo stranko tudi v drugi pripravljalni vlogi (list. št. 54). S to vlogo so predlagali, da sodišče podeli sposobnost biti stranka skupnosti etažnih lastnikov stavbe 0000-0093, ter navedli, da če bo predlogu ugodeno, bo ta tožeča stranka vstopila v spor glede na stanje zadeve in bo od tedaj naprej opravljala pravdna dejanja. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 11. 2022 (list. št. 76) predlog zavrnilo, pritožbe ni bilo podane in je sklep 13. 12. 2022 postal pravnomočen. V tu izpodbijanem sklepu je ugotovilo, da etažni lastniki stavbe 0000-0093 ne morejo nastopati kot pravdna stranka, zato je njihovo tožbo zavrglo.

8.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da v delu, ko je sodišče prve stopnje tožbo skupnosti etažnih lastnikov zavrglo, ne gre za absolutno bistveno kršitev postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi šlo za takšno kršitev le, če bi sodišče dopustilo, da bi se postopka udeležila stranka, ki ne more biti pravdna stranka. V obravnavanem primeru bi tako lahko šlo le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, to je, da je sodišče določbe zakona uporabilo nepravilno, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, v konkretnem primeru sklepa o zavrženju tožbe. Zgoraj je pojasnjeno, da v postopku v sporu majhne vrednosti pritožba ni dopustna zaradi relativne bistvene kršitve postopka, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje že iz tega razloga potrdilo. Sicer gre pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje prestrogo presojalo označbo vseh etažnih lastnikov navedene stavbe kot samostojne tožeče stranke, ter da gre le za zapis pojasnilne narave. Vendar sodišče s tem, ko je tožbo v tem delu zavrglo, preostalim tožnikom, niti vsem etažnim lastnikom stavbe 0000-0093, če jim bo kadarkoli v drugem postopku podeljena sposobnost biti stranka, ni odvzelo nobenih pravic. Ob povedanem je pritožba v tem delu neutemeljena.

Glede spremembe tožbe

9.Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine tožnikov, tedaj še upnikov, ni upoštevalo. Iz podatkov sodnega spisa navedeno ne izhaja, ampak izhaja ravno nasprotno, da je obema pravdnima strankama omogočilo vložitev vlog skladno z določili ZPP, ki veljajo v postopku v sporu majhne vrednosti. Tako so tožniki po pozivu sodišča vložili prvo pripravljalno vlogo z dopolnitvijo tožbe ter drugo pripravljalno vlogo, toženka pa je na obe vlogi odgovorila s svojima vlogama. Postopkovnih kršitev v tem delu pritožbeno sodišče ni našlo.

10.Tožniki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da so s prvo pripravljalno vlogo tožbo spremenili, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Po podanem predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine (list. št. 1) je sodišče izdalo sklep o izvršbi (list. št. 7), s katerim je dolžniku naložilo poravnavo v predlogu navedenih terjatev, dovolilo izvršbo, odmerilo stroške postopka ter določilo sodišče, ki bo vodilo izvršilni postopek (list. št. 20). Tožniki so zato morali skladno s pozivom sodišča tožbo dopolniti, ne samo s trditveno in dokazno podlago, temveč so v pravdnem postopku morali oblikovati tudi zahtevek, ki v predlogu za izvršbo ni bil oblikovan. To so tudi storili tako, da so pod I. točko zahtevali, da jim je toženka dolžna plačati glavnico v znesku 766,84 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2021, pod II. točko pa so zahtevali plačilo stroškov izvršilnega in pravdnega postopka (list. št. 47). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožniki zahtevajo plačilo celotnega zneska glavnice (tudi v delih, ki se nanašajo na druge etažne lastnike, ki niso tožniki) le zase (in ne na račun upravnika C.).

11.Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi pravdno sodišče moralo upoštevati zahtevo tožnikov iz predloga za izvršbo, da se zahtevani znesek nakaže na račun upravnika. Drži, kot zatrjujejo tožniki, da predlog za izvršbo in prva pripravljalna vloga z dopolnitvijo tožbe predstavljata enotno tožbo, vendar ni bila naloga sodišča, da iz obeh vlog namesto tožnikov samo oblikuje oziroma dopolnjuje zahtevek. Najprej to ni bila njegova naloga iz razloga, ker so tožniki imeli pooblaščenko odvetnico, ki je pravna strokovnjakinja, nadalje tudi ne iz razloga, ker je toženka na dejstvo, na kateri račun bi bila dolžna vtoževano terjatev nakazati, tožnike opozorila v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 52). Materialno procesno vodstvo glede dopolnitve tožbe pa je sodišče prve stopnje ustrezno opravilo s sklepom z dne 18. 3. 2022 (list. št. 28). Kot izhaja iz druge pripravljalne vloge tožnikov (list. št. 54), so toženki na dveh mestih odgovorili, da je treba terjatev izplačati na TRR račun, naveden v koncesijski pogodbi, to je na račun upravnika C., vendar svojega zahtevka navedeni trditveni podlagi niso prilagodili. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je v tem delu prišlo do spremembe tožbe, kateri toženka ni nasprotovala, zato o njej ni bilo treba odločati s sklepom, ampak je bila dopuščena že neposredno na podlagi določil ZPP.

Glede nesklepčnosti tožbenega zahtevka

12.Držijo pritožbene navedbe, da na aktivni strani ni nujnega sosporništva, saj ima tožeča stranka vselej možnost tiste udeležence, ki so v takšnem materialnem razmerju, da morajo sodelovati v pravdi in se ji ne želijo pridružiti na aktivni strani, zajeti na pasivni strani. Navedeno pomeni, da je lahko v konkretnem primeru šest tožnikov vložilo tožbo za vse etažne lastnike stavbe 0000-0093 na naslovu A., glede na to, da v postopku ni sporno, da gre za plačilo kurilnega olja, ki je bilo last vseh etažnih lastnikov te stavbe. Vendar bi tožniki morali svoj zahtevek oblikovati tako, da bi znesek 766,84 EUR, kar predstavlja seštevek posameznih zneskov za 23 etažnih lastnikov, kot izhaja iz razdelilnika stroškov, ki je del trditvene podlage prve pripravljalne vloge tožnikov, zahtevali za vse etažne lastnike, ne pa, da so celotni znesek zahtevali le zase. Poleg tega bi skladno s 3. členom koncesijske oziroma prodajne pogodbe (A3) morali zahtevati plačilo tega zneska na račun upravnika C., kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz 3. člena navedene pogodbe nedvoumno izhaja, da bo toženka ceno kurilnega olja za končne potrošnike, to je za vsakokratne etažne lastnike, plačala na račun predstavnikov etažnih lastnikov. Za etažne lastnike na naslovu A. je to upravnik C. Zato ne držijo pritožbene navedbe oziroma so celo protispisne, da je sodišče napačno tolmačilo pomen zapisa TRR upravnika C. v uvodu pogodbe, in da iz same pogodbe ne izhaja, da se mora plačilo izvršiti izključno na v uvodu naveden TRR upravnika. Če bi tožniki pravilno postavili zahtevek, s katerim bi zahtevali plačilo vtoževanega zneska za vse etažne lastnike na račun upravnika, bi bil ta sklepčen do te mere, da bi sodišče lahko v nadaljevanju ugotavljalo višino terjatve, to je ali je izkazan ključ delitve ter ali je morebiti utemeljen toženkin pobotni ugovor.

13.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnikov nesklepčen, pri tem pa je pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo očitanih postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče tožeči stranki vselej lahko prizna manj od zahtevanega. Glede na to, da toženka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni pravočasno prerekala, da deleži, ki odpadejo na tožnike, niso izkazani, bi jim sodišče lahko prisodilo zneske 38,90 oziroma 27,68 EUR, vendar tudi tega ni moglo priznati, saj zahtevajo plačilo zneskov na svoj račun, kar je v nasprotju s pogodbenimi določili, kot je pojasnjeno zgoraj. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se mu v nadaljevanju ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem pravne narave prodanega olja, kot je pravilno pojasnilo v 20. točki obrazložitve, to je z vprašanjem nujnega in enotnega sosporništva.

Glede izračuna deležev

14.Kot dodatni argument za nesklepčnost zahtevka je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi, da tožniki niso uspeli dokazati ključa delitve za zneske, ki odpadejo na posamezne etažne lastnike. Najprej gre pojasniti, da gre v tem delu za ugotovitev dejanskega stanja, zoper takšno ugotovitev pa v postopku v sporu majhne vrednosti pritožba ni dopustna, zato je bilo pritožbeno sodišče vezano na ugotovitev, da tožniki delitve stroškov niso dokazali in je pritožba neutemeljena že iz tega razloga.

15.Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da držijo pritožbene navedbe, da je razdelilnik, ki je sestavni del prve pripravljalne vloge, del trditvene podlage tožnikov. Pritrditi gre pritožbi tudi v delu, da toženka v prvi pripravljalni vlogi ključa delitve, razen povsem pavšalno in na splošno ni prerekala, je pa to storila v drugi pripravljalni vlogi, torej prepozno. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje v 17. točki glede pravočasnega prerekanja ključa delitve s strani toženke zmotna. A tudi v tem delu ne gre za absolutno, ampak za relativno bistveno kršitev postopka, tako da tudi iz tega razloga pritožba ni dopustna in je posledično neutemeljena.

16.Kljub temu pritožbeno sodišče glede ključa delitve pojasnjuje še naslednje. Če bi toženka ključ delitve pravočasno prerekala, česar pa, kot zgoraj obrazloženo, ni storila, ga tožniki zgolj s predložitvijo sicer obširnega in natančno razdelanega razdelilnika stroškov, ki je na 24 straneh sestavni del njihove prve pripravljalne vloge, ne bi izkazali. Razloge za navedeni zaključek je sodišče pravilno povzelo v 17. točki obrazložitve. Tudi pritožbenemu sodišču, ko vpogleda v razdelilnik stroškov, ni jasno, kako je prišlo do izračuna 0,3718 % oziroma 0,2646 %, kar daje zneska 38,90 EUR oziroma 27,68 EUR za posameznega tožnika, oziroma, kako je prišlo do izračuna preostalih odstotkov in zneskov za etažne lastnike te stavbe (npr. D. D., E. E., 0,1859 %, 19,45 EUR). Tožniki so se sklicevali na sodno prakso, to je sodbo VSRS III Ips 5/2012, sicer iz drugih, postopkovnih razlogov. Ne gre spregledati, da je v njej revizijsko sodišče pojasnilo, da mora (v tistem konkretnem postopku) upravnik v postopku pred sodiščem pojasniti, na kakšen način je po posameznih postavkah prišel do izračunanega zneska, ki odpade na lastnika. A kot rečeno, ker je bil zahtevek prvenstveno zavrnjen iz drugih razlogov, se ključ delitve, ki praviloma izkazuje višino vtoževane terjatve, tudi če bi ga tožniki zaradi toženkinega prepoznega prerekanja dokazali, ni izkazal za relevantnega za odločitev sodišča.

Sklepno

17.Ker pritožba tožnikov ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, jo je zavrnilo ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo na podlagi 351. člena ZPP.

18.Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato nosijo svoje pritožbene stroške, toženki pa pritožbeni stroški niso nastali (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Skladno s 458. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2Sedem zadev Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 10/2022, P 12/2022, P 13/2022, P 14/2022, P 15/2022, P 16/2022 in P 51/2022, ki so v pritožbenem postopku zavedene pod opr. št. od I Cp 381/2025 do I Cp 387/2025, se po 162. členu Sodnega reda in Odredbi Višjega sodišča v Ljubljani Su 125/2018 z dne 6. 3. 2025 obravnava kot množični spor in so bile skladno z vrstnim redom dodeljene istemu sodniku.

3Pod I. točko obrazložitve pritožbe je sicer naveden drugi tožnik, a gre očitno za pisno pomoto.

4Za razliko od starejše sodne prakse, kjer je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi zgolj v delu, kjer je bila dovoljena izvršba, v pravdnem postopku pa je sodišče vzdržalo dajatveni in stroškovni del v veljavi ali pa ga razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, pač glede na uspeh v pravdi.

5Zadnji stavek drugega odstavka pod 1. točko pripravljalne vloge z dne 21. 4. 2022.

6Oziroma pet zaradi zavrženja tožbe četrtega tožnika.

7Da gre za 23 etažnih lastnikov, je ugotovila tudi toženka v drugi pripravljalni vlogi.

810. točka obrazložitve.

Zveza:

Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 30 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 451, 458

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.