Jedro

Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve bistveno, ali omejitev števila uporabnikov, ki jo tožnik navaja, izhaja tudi iz projektnih rešitev. Oba upravna organa pa sta pojasnila, da je izdelovalec zasnove požarne varnosti izračun števila uporabnikov objekta, za katerega je vložena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, utemeljil na dodatku k Tehnični smernici, tj. na številu uporabnikov, ki jih na m2 predvideva „računsko število uporabnikov glede na namembnost stavbe oziroma prostorov v njej“. Tehnična smernica razvršča stavbe glede na njihovo namembnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Šiška, je zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo gostinskega objekta na zemljišču parc. št. 1118, 1119/2, 1119/3, 1120 in 1121/1 k. o. ... (1. točka izreka) in zavrgla tožnikovo zahtevo za podajo projektnih pogojev (2. točka izreka). Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi navaja, da je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil na podlagi 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1), ker požarno soglasje ni bilo predloženo, čeprav gre za objekt, v katerem bi se lahko zadrževalo več kot 500 ljudi. Sklicuje se na 3. člen Pravilnika o študiji požarne varnosti (Uradni list RS, št. 28/05, 66/06-Odl.US in 132/06 – v nadaljevanju Pravilnik), po katerem je študija požarne varnosti obvezna za objekte, ki so navedeni v Prilogi 1 Tehnične smernice TSG-1-001:2007 Požarna varnost v stavbah (v nadaljevanju Tehnična smernica).

V postopku je organ prve stopnje ugotovil, da je iz projekta, ki je bil v letu 2007 predložen k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo objekta, razvidno, da gre za gostinski objekt, ki ima 667,15 m2 neto površine in dodatno še 26,45 m2 neto površine kleti pod teraso stanovanjske hiše, ki tudi služi gostinski dejavnosti, poleg tega pa še nadstrešnico na gostinskem vrtu in gostinski vrt. Meni, da je treba objekt, glede na Tehnično smernico, uvrstiti v kategorijo „bari, plesišča, klubi“. V projektni nalogi, ki je vložena v projekt, predvideno število uporabnikov ni navedeno, tožnik pa je 15. 4. 2009 vložil Spremembo in dopolnitev projekta „april 2009“, v kateri navaja, da je kapaciteta objekta 448 oseb (428 uporabnikov in 20 zaposlenih oseb). Priložena je še Zasnova požarne varnosti iz marca 2009 z novim izkazom požarne varnosti. Prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da ta izračun izhaja iz upoštevanja 29,75 m2 površine plesišča v pritličju kot „bar, plesišča, klubi“, ter 370,15 m2 nezasedene talne površine v kleti, pritličju in mansardi kot „restavracije, jedilnice, bifeji s pijačo in hrano“, ostale površine pa niso upoštevane. Meni, da v Tehničnih smernicah ni podlage za neupoštevanje površin, ki so del gostinskega objekta. Poleg tega je bilo pri izračunu napačno upoštevano, da sodi objekt med „restavracije, jedilnice, bifeje s hrano in pijačo“, saj to po mnenju upravnega organa ne ustreza projektu in ne dejanskemu stanju. Če bi bilo v izračunu upoštevano, da objekt sodi med „bare, plesišča, klube“, bi bilo razvidno, da se v objektu lahko zadržuje več kot 500 ljudi in bi bila potrebna študija požarne varnosti in požarno soglasje. Iz Sprememb in dopolnitev projekta z datumom januar 2010 pa je po ugotovitvah upravnega organa razvidno le, da se v načrtu arhitekture spremeni Program s kvadraturami prostorov tako, da v neto površino celotnega gostinskega objekta ni več všteta površina nadstrešnice na gostinskem vrtu, kar na izračun možnega števila uporabnikov gostinskega objekta nima vpliva. Vlogo za določitev projektnih pogojev je upravni organ zavrgel, ker je zaradi svoje nepristojnosti ni mogel obravnavati.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Meni, da morajo biti projektne rešitve takšne, da se pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, uresničeni preko projektnih rešitev, ujemajo s stanjem v naravi, kar pomeni, da je izdelava študije požarne varnosti predpisana, če kapaciteta objekta omogoča zadrževanje večjega števila ljudi od 500. Pritrjuje pa tudi stališču prvostopenjskega upravnega organa, da je treba upoštevati vse prostore, v katerih bi se ljudje lahko zadrževali, kar pa niti ni odločilno, saj meni, da je ocena prvostopenjskega organa, da se v objektu lahko zadržuje več kot 500 ljudi, pravilna že zato, ker je število 500 možnih uporabnikov objekta preseženo že samo z upoštevanjem, da je treba že upoštevane prostore, razen jedilnice, obravnavati kot „bari, plesišča, klubi“ in za te površine kot predvideno število uporabnikov šteti 2 uporabnika na m2. Pritožbeni ugovor glede spoštovanja števila uporabnikov iz projektne naloge pa pritožbeni organ zavrača s pojasnilom, da je izdelovalec zasnove sam potrdil, da je število oseb utemeljil na Tehnični smernici. Pritrdil je tudi pravilnosti odločitve organa prve stopnje o zavrženju zahteve za podajo projektnih pogojev.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi odpravi odločbi upravnega organa prve in druge stopnje, naloži toženi stranki izdajo gradbenega dovoljenja in projektnih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožnik v tožbi navaja, da so razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Trdi, da tako odločba prvostopenjskega kot odločba drugostopenjskega organa posegata v pravnomočno gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, izpostava Šiška, št. 04/03-6-35102-135/93 z dne 2. 10. 1997, in da gre, zaradi odločanja o že odločeni stvari, za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Upravnima organoma prve in druge stopnje očita, da nista upoštevala že izdanega požarnega soglasja št. 370-05-28/2005 z dne 25. 1. 2005. Meni, da je iz dokumentacije, ki jo je predložil v postopku, razvidno, da pridobitev požarnega soglasja ni potrebna, ker je v projektu predvideno manjše število obiskovalcev od 500. Meni, da je vlogo za izdajo projektnih pogojev pravilno naslovil na upravni organ I. stopnje, saj naj bi to izhajalo iz sodbe Upravnega sodišča. Ker je njegova vloga za izdajo gradbenega dovoljenja popolna, bi moral upravni organ izdati zaprošeno gradbeno dovoljenje, saj je bilo gradbeno dovoljenje leta 2007 že izdano, a je bilo razveljavljeno po nadzorstveni pravici.

Ne strinja se s površino, ki jo je upravni organ upošteval. Protispisna naj bi bila ugotovitev upravnega organa, da znaša „normativ za bare, plesišča in klube 2 uporabnika/m2“. Trdi, da objekt ne more sprejeti več kot 500 obiskovalcev, saj naj bi bilo treba upoštevati točilni pult, mize, stole in prostor namenjen za prehode. Prostora, kjer se lahko zadržujejo gosti, naj bi bilo relativno malo. Meni, da bi morala toženka narediti ogled kraja in ugotoviti, da gostinski obrat ne more sprejeti več kot 500 gostov, to je 428 gostov in 20 oseb, kot je navedeno v Spremembi in dopolnitvi projekta. Določba 8. točke 49. člena Zakona o varstvu pred požarom (Uradni list RS, št. 3/07 – v nadaljevanju ZVPoz-UPB1) naj bi bila uporabljena napačno, ker po mnenju tožnika ne velja za obravnavani primer. Meni, da bi moral organ, če je menil, da je požarno soglasje potrebno, vlogo zavreči kot nepopolno in ne zavrniti kot neutemeljeno. Zastavljalo naj bi se namreč vprašanje, ali lahko ponovno zaprosi za izdajo požarnega soglasja in gradbenega dovoljenja. Trdi, da mu državni organi onemogočajo pridobitev gradbenega dovoljenja, pri čemer naj bi mu bili kršeni pravica do enakega obravnavanja (načelo enakosti) in lastninska pravica, kršeno naj bi bilo tudi načelo pravne države. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika in številnih prič, ogled kraja, izvedenca gradbene stroke ter vpogled v več tožnikovih vlog in odločb upravnega organa.

V dopolnitvi tožbe oziroma tožnikovi vlogi z dne 23. 8. 2010 navaja še, da se je upravni organ pri svoji odločitvi ukvarjal z dejanskim in ne s pravnim vprašanjem in da bi moral zato angažirati izvedenca ustrezne stroke, ali pa izkazati, da je postopek vodila oseba, ki ima ustrezno strokovno znanje. Sklicuje se na prvi odstavek 189. člena in na prvi odstavek 193. člena ZUP. Razlaga zasnove požarne varnosti in tehničnega poročila načrta arhitekture po mnenju tožnika ni pravno, ampak strokovno vprašanje s področja gradbeništva in požarne varnosti. Meni, da po naravi stvari ni mogoče, da bi se med površine, namenjene zbiranju ljudi, štele vse površine, tudi tiste, ki niso namenjene zbiranju ljudi. Navaja stališče drugostopenjskega organa, po katerem je odločilno, kakšne kapacitete prostori objekta omogočajo, in ne pavšalna administrativna odločitev. Drugostopenjski organ naj bi ravnal v nasprotju s 66. členom ZGO-1, ker ni presojal, ali so izpolnjeni pogoji za delno legalizacijo objekta. S tem naj bi oba upravna organa presegla pooblastila. Število obiskovalcev naj ne bi bilo administrativno določeno, saj naj bi bilo pogojeno z dejanskimi pogoji in strokovno ocenjeno. Odločitev upravnega organa pa naj bi bila v nasprotju s Tehnično smernico, po kateri se primarno upošteva število uporabnikov, kot je razvidno iz projektne naloge investitorja. To pa je v obravnavanem primeru 428 obiskovalcev in 20 zaposlenih, čemur bi po mnenju tožnika upravni organ moral slediti. S tem, ko ni postavil izvedenca, temveč se je sam ukvarjal z izračuni, naj bi odločal arbitrarno. Zato naj bi bili obe odločbi nezakoniti. V obeh odločbah naj tudi ne bi bilo pojasnjeno, na čem temelji stališče upravnega organa, da izračun ni pravilen. Zaradi pomanjkljivih razlogov za preizkus naj bi šlo tudi za bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Vlogi z dne 28. 10. 2010 je priložil še dopis Ministrstva za obrambo, Uprave RS za zaščito in reševanje z dne 12. 10. 2010, ki naj bi potrjeval, da načrtovani objekt ne potrebuje izdelave študije požarne varnosti.

Toženk je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba pritožbenega organa o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Sodišče ne more upoštevati tožbenih novot in prepoznih tožbenih ugovorov, ki jih tožnik navaja v vlogi z dne 23. 8. 2010. Tožniku je bila namreč odločba upravnega organa druge stopnje vročena že 17. 6. 2010, zato je vloga z dne 23. 8. 2010, kljub upoštevanju, da ta rok med sodnimi počitnicami (od 15. 7. do 15. 8.) ne teče, vložena po izteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). To pomeni, da so tožbeni razlogi in dokazni predlogi, ki jih tožnik ni uveljavljal že v tožbi in jih torej navaja šele v tej vlogi, prepozni. Poleg tega tožnik v tej vlogi kot tudi z vlogo z dne 28. 10. 2010 navaja dejstva in predlaga dokaze, ki jih ni navajal v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi pa se kot tožbeni razlogi lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Katerih tožbenih novot sodišče ni upoštevalo, bo obrazloženo v nadaljevanju.

V zadevi je sporno, ali je za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo tožnikovega gostinskega objekta potrebno požarno soglasje. Soglasje k projektnim rešitvam je namreč predpisano za objekte, za katere je predpisana izdelava študije požarne varnosti (49. člen ZVPoz-UPB1). Pravilnik o študiji požarne varnosti pa določa (prvi odstavek 3. člena), da je študija požarne varnosti, če gre za gostilne, restavracije in točilnice (12112), obvezna za stavbo, v kateri se lahko hkrati zadržuje več kot 500 ljudi.

Tožnik tožbene ugovore utemeljuje zlasti s stališčem, po katerem požarno soglasje ni potrebno, ker je v projektni nalogi investitorja navedeno, da je objekt predviden za 428 obiskovalcev in 20 zaposlenih, torej manj kot 500 ljudi. V Dodatku 1 k Tehnični smernici je uvodoma navedeno, da je predvideno število uporabnikov praviloma razvidno iz projektne naloge investitorja, vendar to po prepričanju sodišča ne pomeni, da bi moral upravni organ taki navedbi v projektni nalogi slediti ne glede na to, ali se navedbe o predvidenem številu uporabnikov ujemajo s projektnimi rešitvami.

Kdaj in ob kakšnih pogojih upravni organ za gradbene zadeve izda investitorju dovoljenje za gradnjo, je določeno v ZGO-1. Ta določa, da pristojni organ (24. člen ZGO-1) investitorju na njegovo zahtevo izda gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta ali izvedbo drugih del po tem, ko ugotovi, da so bile k zahtevi za izdajo upravnega dovoljenja priložene priloge in dokazila iz 54. člena ZGO-1. Pred izdajo upravnega dovoljenja investitorju je upravni organ dolžan preveriti tudi, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji, ki jih za izdajo upravnega dovoljenja določa 66. člen ZGO-1. Tako mora upravni organ po določbi 3. točke prvega odstavka 66. člena preveriti, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa potrebna soglasja. Gradbeno dovoljenje je namreč po 6. točki 2. člena ZGO-1 odločba, s katero pristojni upravni organ ugotovi, da je nameravana gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, da bo zgrajeni ali rekonstruirani objekt izpolnjeval bistvene zahteve in da z nameravano gradnjo ne bodo prizadete pravice tretjih in javna korist. Med bistvenimi zahtevami pa prvi odstavek 9. člena ZGO-1 uvršča varnost pred požarom. Zato navedenega besedila Tehnične smernice ni mogoče razlagati tako, da bi bila ocena pristojnega organa, ali je požarno soglasje potrebno, izključena že zgolj zaradi navedbe v projektni nalogi, da je objekt predviden za tolikšno število ljudi, da požarno soglasje ni potrebno. Stališče tožnika, da gre pri vprašanju, ali je požarno soglasje potrebno ali ne, za dejansko vprašanje, za katero bi upravni organ moral postaviti izvedenca ustrezne stroke, pa je po navedenem neutemeljeno. Ker je odločitev, ali so za predvideno gradnjo izdana vsa potrebna soglasja, v pristojnosti organa, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja, na drugačno odločitev ne more vplivati niti mnenje generalnega direktorja Uprave za zaščito in reševanje Ministrstva, ki ga je tožnik prejel kot odgovor na svoj dopis. Iz dopisa ne izhaja, da je bil izdan v skladu s 50. členom ZGO-1, tj. na vlogo za določitev projektnih pogojev. Tudi sicer sodišče tega dopisa kot dokaz ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ker ga v času pred izdajo izpodbijanega akta še ni bilo, tožnik je namreč, kot je razvidno iz dopisa samega, dopis na Upravo za zaščito in reševanje naslovil šele po vložitvi tožbe zoper izpodbijani akt. Po navedenem je torej za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve bistveno, ali omejitev števila uporabnikov, ki jo tožnik navaja, izhaja tudi iz projektnih rešitev. Tudi v mnenju, na katerega se tožnik sklicuje, je navedeno, da je investitor dolžan zagotavljati, da določeno število uporabnikov ne bo preseženo.

Tožbeni ugovor o protispisni ugotovitvi upravnega organa, da znaša normativ za „bare, plesišča in klube“ 2 uporabnika/m2, ker da že zgrajeni objekt ne dopušča večjega števila obiskovalcev od 500, je neutemeljen. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je navedeni „normativ“ naveden v Tehnični smernici. Oba upravna organa pa sta pojasnila, da je izdelovalec zasnove požarne varnosti izračun števila uporabnikov objekta, za katerega je vložena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, utemeljil na dodatku k Tehnični smernici, tj. na številu uporabnikov, ki jih na m2 predvideva „računsko število uporabnikov glede na namembnost stavbe oziroma prostorov v njej“. Tehnična smernica razvršča stavbe glede na njihovo namembnost. Tako določa, da je število uporabnikov na m2 gostinske stavbe v kategoriji „restavracije, jedilnice, bifeji s hrano in pijačo“ 1 uporabnik na m2, za kategorijo stavbe „bari, plesišča, klubi“ pa 2 uporabnika na m2. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da je v obravnavanem primeru treba večino površine obravnavati kot „bar, plesišče, klubi“. Tej ugotovitvi tožnik ne nasprotuje, sodišče pa tudi po vpogledu v upravni spis nima razloga za dvom v ugotovitev upravnih organov, da je treba površino prostorov, razen jedilnice, obravnavati kot „bari, plesišča, klubi“. Tožnik sicer trdi, da v postopku niso bili izvedeni dokazi, ki jih je predlagal, in da ni bila razpisana ustna obravnava, vendar so ti očitki zgolj pavšalni, saj ne pojasni niti, katere dokaze naj bi predlagal in kaj naj bi dokazovali. Tako v tožbi kot v dopolnitvi tožbe navaja le razloge, s katerimi utemeljuje, zakaj pri izračunu ni mogoče upoštevati vseh površin objekta. To pa v obravnavanem primeru ni odločilno. Po stališču drugostopenjskega upravnega organa, ki mu sodišče pritrjuje, namreč število uporabnikov preseže število 500 že z upoštevanjem površine, ki je navedena v Spremembi in dopolnitvi projekta iz aprila 2009, to je z upoštevanjem površine, ki jo uveljavlja tožnik, če se te površine obravnavajo kot „bar, plesišče, klubi“ (tj. 29,75 m2 površine plesišča v pritličju in 370,15 m2 nezasedene površine v kleti, pritličju in mansardi). Sodišče temu stališču drugostopenjskega upravnega organa pritrjuje.

Zato vprašanje, ali je treba pri izračunu uporabnikov upoštevati neto površino objekta, ali le površino, namenjeno zbiranju ljudi, v obravnavanem primeru ni odločilno. Ker v obravnavanem primeru pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja izhaja že iz površine, ki je tudi po mnenju tožnika namenjena zbiranju ljudi, se sodišču ni bilo treba spuščati v vprašanje, ali bi bilo glede upoštevanja preostalih površin treba postaviti izvedenca. To pomeni, da so nerelevantni tudi ugovori glede strokovne usposobljenosti oziroma ustreznega znanja „upravnega organa“ v zvezi z vprašanjem, kateri prostori se pri presoji neto površin objekta ne morejo upoštevati. Poleg tega je ugovor o strokovni usposobljenosti nedovoljena novota. Tožnik namreč v upravnem postopku ni ugovarjal ne strokovni usposobljenosti osebe, ki je vodila postopek na prvi stopnji, ne osebe, ki je izdala odločbo. Tožnik tega ni uveljavljal niti v tožbi, temveč šele v dopolnitvi tožbe (vložene 23. 8. 2010) po preteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe in ne da bi pojasnil, zakaj tega ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta. Iz prilog k tožbi je sicer razvidno, da je tožnik med upravnim postopkom predlagal izločitev uradnih oseb, vendar ne zaradi njune nestrokovnosti, temveč zaradi dvoma v njuno nepristranskost. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega upravnega organa pa je razvidno, da je bil navedeni predlog za izločitev zavrnjen. Neupoštevne so tudi tožnikove trditve glede delne legalizacije. Tožnik ta tožbeni ugovor uveljavlja šele v vlogi z dne 23. 8. 2010, na kaj naj bi se delna legalizacija nanašala, pa ne pojasni, zato tega tožbenega ugovora sodišče ni moglo preizkusiti.

Po navedenem so neutemeljeni tudi tožbeni očitki, da je upravni organ prezrl tožnikove navedbe in Spremembe in dopolnitve projekta, in da odločitev upravnega organa ni obrazložena. Dejstvo, da je bila v obravnavanem primeru zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena, pa samo po sebi ne utemeljuje očitkov o neenakem obravnavanju tožnika v primerjavi z drugimi „tovrstnimi primeri“, kršitvi lastninske pravice in načel pravne države. Drugačna odločitev od tiste, ki jo želi tožnik, namreč še ne pomeni šikaniranja in neenakega obravnavanja. Nenazadnje tožnik niti ne navaja, kateri primeri naj bi bili drugače obravnavani. Tožnikovo mnenje, zakaj je bilo že izdano gradbeno dovoljenje iz leta 2007 razveljavljeno po nadzorstveni pravici, pa tudi ni argument, s katerim bi lahko utemeljeval tožbo zoper izpodbijano odločbo. V zvezi s tožnikovimi vprašanji o možnostih nadaljnjih postopkov pa sodišče pojasnjuje, da odločitev o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja, ker potrebno soglasje ni priloženo, ne onemogoča vložitve ponovne zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, če so kasneje pridobljena predpisana soglasja. Zato je brezpredmeten tudi tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavreči. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na nekatere upravne odločbe, ki so bile izdane, še preden je bila izdelana projektna dokumentacija, na podlagi katere je zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja. Predmet tega upravnega spora je namreč odločba o zavrnitvi tožnikove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, zato že po naravi stvari taka odločitev ne more poseči v drugo pravnomočno gradbeno dovoljenje. Tožnik je odločbo iz leta 1997 sicer priložil (A 17), ni pa pojasnil, iz česa naj bi izhajalo, da je upravni organ z izpodbijano odločbo odločil o že odločeni upravni stvari. Po presoji sodišča je ta tožbeni očitek očitno neutemeljen, saj je tožnik zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, priložil projekt, ki v času izdaje odločbe, na katero se tožnik sklicuje, še niti izdelan ni bil. Zgolj to, da je bila leta 1997 tožniku izdana odločba o gradbenem dovoljenju, pa samo po sebi tudi ne pomeni, da je upravni organ z izpodbijano odločbo odločal o že odločeni upravni stvari. Tudi požarno soglasje št. 370-05-28/2005-2 z dne 25. 1. 2005, na katerega se tožnik sklicuje, se ne nanaša na projektno dokumentacijo, ki jo je tožnik priložil zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na odločitev o zavrženju tožnikove zahteve za podajo projektnih pogojev. Že prvostopenjski upravni organ je pravilno pojasnil, da investitor vloži vlogo za izdajo projektnih pogojev pri pristojnem soglasodajalcu (50. člen ZGO-1). Organ, pristojen za izdajo gradbenih dovoljenj, ni hkrati tudi soglasodajalec. Z zatrjevanjem, da naj bi vlogo za izdajo projektnih pogojev tožnik pravilno naslovil na upravni organ prve stopnje glede na napotek Upravnega sodišča, ki naj bi o tej upravni stvari že odločalo, pa nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločitve ni mogoče utemeljiti. Poleg tega tožnik niti ne navaja, iz katere sodbe naj bi tak napotek izhajal. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Dokaznim predlogom tožnika sodišče ni sledilo, ker je v obravnavani zadevi odločilno pravno vprašanje in ne dejansko stanje, tožnik pa svojih dokaznih predlogov niti ni utemeljil, saj ne navaja niti, kaj naj bi z njimi dokazoval. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji. Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnik uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).