Jedro

Zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato od njega ne more biti oddeljeno in vrnjeno v denacionalizaciji, je poleg zemljišča pod stavbo tudi zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe – funkcionalno zemljišče. Funkcionalno zemljišče kot pojem se je izoblikoval v sistemu družbene lastnine in ga je treba zato razumeti v okviru pravil, ki so veljala v tistem času. Po prvem odstavku 2. člena ZSZ/84 in drugem odstavku 46. člena ZUN (ta predpisa sta veljala v času, ko naj bi parc. št. 266/87 postala funkcionalno zemljišče k objektu predlagatelja ničnosti – tj. leta 1989) pa je funkcionalno zemljišče tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta.

Vsako stavbno zemljišče, ki ne presega dovoljene velikosti funkcionalnega zemljišča, namreč še ni funkcionalno zemljišče, če ni kot tako formalno odmerjeno oziroma če po svoji dejanski rabi nima te vsebine. Če obravnavano zemljišče kot funkcionalno zemljišče še ni bilo formalno odmerjeno, je bil organ v obravnavanem postopku dolžan opraviti preizkus, ali zemljišče izpolnjuje pogoje za tako odmero. Tega preizkusa pa ni opravil zgolj z navedbami, da sporno zemljišče služi kot vrt, zelenica, delno kot garaža. Zgolj na tej podlagi namreč ni mogoče sklepati o funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo in posledično tudi ne, ali ima zato naravo funkcionalnega zemljišča v smislu prvega odstavka 2. člena ZSZ/84 oziroma drugega odstavka 46. člena ZUN. V zvezi s tem sodišče dodaja, da bi na funkcionalno povezanost lahko kazal na njem zgrajen objekt, če se ta uporablja kot pomožen objekt k stanovanjskemu objektu predlagatelja, pri čemer pa je za odločitev pravno pomembno tudi, ali je bil objekt zgrajen pred zaključkom denacionalizacije.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Upravne enote Laško, št. 339-11/2016-51 z dne 30. 3. 2017, se v delu, ki se nanaša na ugoditev predloga A. A., s tem, da se dopolnilna odločba o denacionalizaciji premoženja, št 321-22/92-6 z dne 1. 9. 1999, in delna odločba o denacionalizaciji premoženja, št. 321-8/92-6 z dne 14. 3. 2000, ki ju je izdala Upravna enota Tržič, v delih, kjer se nanašata na nepremičnino s parc. št. 266/87 – travnik 4. r. v izmeri 106 m2, k.o. ..., izrečeta za nično, odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek. V preostalem se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 7,90 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo ugodil predlogu A. A. in dopolnilno odločbo o denacionalizaciji premoženja, št. 321-22/92-6 z dne 1. 9. 1999, in delno odločbo o denacionalizaciji premoženja, št. 321-22/02-6 z dne 14. 3. 2000, ki ju je izdala Upravna enota Tržič, v delu, kjer se nanašata na nepremičnine s parc. št. 266/1 – travnik 5. r. v izmeri 29.387 m2, 266/76 – pašnik 3. r. v izmeri 671 m2 in 266/87 – travnik 4. r. v izmeri 106 m2, vse k.o. ..., izrekel za nični.

2. Iz obrazložitve izhaja, da gre za odločanje po sodbi Upravnega sodišča, I U 1455/2015. Iz v postopku pridobljenih listinskih dokazil izhaja, da je Sklad stavbnih zemljišč občine Tržič pridobil pravico uporabe na nepremičnini s parc. št. 266/87 (ki je nastala s parcelacijo parc. št. 266/78, ta pa iz parc. št. 266/1), vendar pravica uporabe nanj ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo. Nepremičnina je ostala vpisana v vl. št. 725, katere imetnica pravice uporabe je bila (še leta 1993) Kmetijska gozdarska zadruga B. Po Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS je postal zavezanec za njeno vračilo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, čeprav je bilo zemljišče po prostorsko ureditvenem planu Občine Tržič že od leta 1986 stavbno. Iz lokacijske dokumentacije nadalje izhaja, da je predlagatelj A. A. podpisal pogodbo o neposredni oddaji stavbnega zemljišča za parc. št. 266/87 v izmeri 106 m2 kot funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši na parc. št. 266/40, pri čemer skupna površina obeh znaša 510 m2, kar ne presega velikosti dovoljene parcele za stanovanjski objekt, kot je določena v 34. členu občinskega odloka o prostorsko-ureditvenih pogojih za območje izven ureditvenih območij naselij (PUP). Iz podatkov spisa tudi izhaja, da se je to zemljišče vsaj od leta 1989 pa do danes uporabljalo kot funkcionalno zemljišče ter služi deloma kot vrt, deloma kot zelenica, na njej je postavljen steklenjak. Ker se zazidana stavbna zemljišča (med katera sodi tudi funkcionalno zemljišče) v naravi ne vračajo (32. člen Zakona o denacionalizaciji - ZDen), je v tem delu predlog za izrek ničnosti utemeljen (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

3. Drugačna situacija je za parc. št. 266/1 in 266/76, za kateri ni dokazil o sklenitvi pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča, so bila pa predlagatelju kot investitorju za gradnjo izdani upravni akti: lokacijsko dovoljenje, vodnogospodarsko soglasje, gradbeno in uporabno dovoljenje za malo hidrocentralo. Iz lokacijskega dovoljenja z dne 17. 7. 1989 izhaja, da objekti malo hidrocentrale obsegajo zajetje, 240 m cevovoda in strojnico, pri čemer leži zajetje na parc. št. 266/1, cevovod poteka po parc. št. 266/7 in 266/76, strojnica pa na parc. št. 266/76. Ker na teh zemljiščih stojijo objekti, ki v času podržavljenja še niso bili zgrajeni, so bili pa zgrajeni pred uveljavitvijo ZDen, to pomeni, da vračilo teh zemljišč (ki so zazidana stavbna zemljišča) tudi ni možno vrniti v naravi. Obstoj objektov je bil v postopku denacionalizacije spregledan in je bilo celotno zemljišče vrnjeno v last prvotnim lastnikom. Odločbi sta bili tudi izvršeni v zemljiško knjigo, za kar ni bilo ovir, saj predlagatelj nikoli ni bil vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnin, prav tako nista bila evidentirana objekta (zajetje in strojnica male hidroelektrarne). Zato izvršitev denacionalizacijskih odločb ni dejansko možna. V nadaljevanju se je organ opredelil še do pripomb tožnice v zvezi z njenim predlogom za prekinitev postopka, glede zahteve za izločitev uradne osebe in njenih dokaznih predlogov.

4. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožnice in C. C. ter potrdil odločitev prvostopnega organa.

5. Tožnica je tožbo vložila zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razlogov, zaradi katerih se akt izreče za ničnega, in predlagala da sodišče tožbi ugodi, odločbo spremeni tako, da predlog za izrek ničnosti zavrne, podrejeno zavrže, še podrejeno, odločbo odpravi in vrne zadevo v nov postopek drugi upravni enoti ali drugi uradni osebi. Po mnenju tožnice odločba ne vsebuje pravno odločilnih dejstev in zakonske podlage za odločitev o ničnosti. Ne drži, da odločbe ni mogoče dejansko izvršiti. Civilna izvršba zoper predlagatelja A. A. je v izvršilnem postopku pred sodiščem že dovoljena in sledi le še oprava izvršbe na podlagi veljavnega izvršilnega naslova – pravnomočne sodbe civilnega sodišča. V upravnem postopku je predlagala prekinitev postopka do zaključka izvršilnega postopka, organ o tem ni odločil s sklepom, kot bi moral, in s tem zagrešil bistveno kršitev pravil postopka. Organ bi moral prekiniti postopek tudi zaradi smrti stranke tega postopka D.D., ki nima pooblaščenca v tem postopku. V odločbi se organ ni opredelil do večine njenih pripomb in ugovorov, podanih v postopku. S tem je kršil 214. člen ZUP. Prevelika teža naj bi bila dana nezakonito sestavljenemu zapisniku ustne obravnave v Tržiču, tožničinih razlogov pa organ ni upošteval, niti se do njih ni opredelil. Organ je napačno razumel odločitev Upravnega sodišča, s katero sta bili odločbi odpravljeni in vrnjeni v ponoven postopek. Hkrati organ ni upošteval pravnomočnih sodb civilnega sodišča, na katere je organ po načelu prirejenosti vezan. Judikati, na katere se sklicuje organ, niso relevantni za ta primer. Denacionalizacija je bila pravnomočno zaključena že pred dvajsetimi leti, nepremičnine je tožnica pridobila v last na originaren način. Gre torej za razsojeno stvar v upravnem in sodnem postopku.

6. Trdi, da sta ji bila dokumentacija in odgovor občine Tržič z dne 9. 1. 2017 poslana šele po koncu ugotovitvenega postopka, kar je opozorila v pripombah na poročilo o zadevi. Tako se ni mogla pravočasno izjaviti o dejstvih in okoliščinah, na katerih ta odločba temelji. Po tožničinem mnenju je pravica uporaba pripadala Kmetijski zadrugi E., ki je bila tudi zavezanka za vrnitev, ne pa Zemljiška skupnost ali Sklad stavbnih zemljišč občine Tržič. Obravnavane parcele so bile v letu 1989, pred tem letom in po tem letu, do vrnitve prvotnim lastnikom, v družbeni lastnini in kot takšna vknjižena v zemljiški knjigi v korist takratnega imetnika pravice uporabe Kmetijske gozdarske zadruge B., v denacionalizaciji pa je bil zavezanec za vračilo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Pogodbe o neposredni oddaji stavbnega zemljišča niso bile sposobne za vpis v zemljiško knjigo, zato tudi niso bile izvedene v zemljiški knjigi. Gre za neizkazano verigo prenosov. Iz odločbe ne izhaja, na podlagi katerih dokumentov je organ ugotovil, da so v času teka denacionalizacije na parc. št. 266/1 in 266/76 že stali objekti, ki jih je zgradil predlagatelj ničnosti. Parc. št. 266/87 tudi ni funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. 266/40, saj je funkcionalno zemljišče k tej stavbi parcela št. 266/40. Odločilno je stanje parcele ob graditvi, to je leta 1966. Takrat je bila A. A. dodeljena parc. št. 266/40 kot stavbišče in funkcionalno zemljišče k njegovi načrtovani hiši. Če gradbene parcele takrat ne bi bile dovolj velike, ne bi dobili gradbenih dovoljenj. Organ tudi napačno razume pojem funkcionalnega zemljišča. Uporabiti bi bilo treba takratni Zakon o prometu z nepremičninami (1964) in Zakon o stavbnih zemljiščih (1986) ter druge takratne predpise, ki opredeljujejo pojem funkcionalnega zemljišča. Sicer pa tudi sedanja raba kaže na to, da ne gre za funkcionalno zemljišče. 7. V nadaljevanju tožbe tožnica še trdi, da A. A. ni upravičen predlagatelj ničnosti, saj ni izkazal pravnega interesa, torej je organ odločal brez zahteve upravičenega vlagatelja. Sicer pa razlog ničnosti po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan že prima facie. Denacionalizacijska odločba je bila v razmerju do zavezanca izvršena že pred 20 leti. O tem, da parc. št. 266/87 ni funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. 266/40, je bilo odločeno v pravdnem postopku (P 325/2012 in P 62/2011). Nepremičnine s parc. št. 266/1, 266/78 in 266/87 so bile predmet lastninjenja po ZDen, pred tem so bile v družbeni lastnini. Na teh nepremičninah ni nobenih objektov. Opozorila je še, da zajetje ni na parc. št. 266/1, pač pa v strugi potoka ..., kar je druga parcela. A. A. ni bil nikoli lastnik. Objekte (oziroma provizorije) pa so predlagatelji ničnosti pričeli postavljati šele 2005, 2006, in kasneje, torej po denacionalizaciji, ko je že veljal SPZ. Organ ji je 9. 3. 2017 poslal skico terenske meritve parc. št. 266/1 z datumom izdelave 2. 3. 2015. Gre za listino, pridobljeno s kaznivim dejanjem, saj kot lastnica te parcele nikoli ni naročila terenske meritve in izdelave skice. Organ pa jo uporabi v tem postopku kot veljaven dokaz. Ne gre za funkcionalno zemljišče k hiši predlagatelja. Uveljavlja še, da ji je bila kršena pravica do nepristranskega in poštenega postopka, v zvezi s čimer opisuje ravnanje uradne osebe, ki je vodila postopek. Njena zahteva za izločitev naj bi bila zavrnjena, pri tem pa meni, da ta odločitev ne upošteva ustavnega jamstva o nepristranskem odločanju. Obrazložitev odločbe je pomanjkljiva, predvsem v zvezi z njenimi dokaznimi predlogi, ki jih organ ni izvedel, niti ni navedel, zakaj jih ni.

8. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnica zahtevala izločitev uradne osebe, ki jo je zavrnila načelnica upravne enote s sklepom z dne 31. 1. 2017, toženka pa pritožbo tožnice zavrnila z odločbo z dne 7. 3. 2017. Sicer pa iz spisov izhaja, da je bil tožnici zapisnik ustne obravnave v Tržiču vročen z dopisom z dne 30. 11. 2016. O vseh navedbah strank pa se je organ izjasnil. Predlagala je zavrnitev tožbe.

9. Tožnica je v odgovoru na odgovor na tožbo toženke prerekala vse navedbe, ponovila svoje navedbe in vztrajala pri ostalem.

10. Stranka z interesom A. A. je v odgovoru na tožbo prerekal tožbene navedbe. V zvezi z ugotovljeno ničnostjo je opozoril na sodno prakso (X Ips 133/2013, I Up 548/2004, X Ips 748/2006, itd). Tožnica ne more prevzeti posesti nepremičnin, ki so danes v dejanski oblasti stranke z interesom. Gre za funkcionalno zemljišče, na katerem stoji garaža, mala hidroelektrarna in je položen cevovod, kar vse funkcionalno pripada nepremičninam v lasti stranke z interesom. Samo to je pomembno za vprašanje dejanske izvršitve odločb o denacionalizaciji. Prisilna izvršitev ni dejanska izvršitev. Da je parc. št. 266/86 funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. 266/40, izhaja iz pogodbe o neposredni oddaji stavbnega zemljišča in iz katere iz četrte alineje točke I izhaja, da je zemljišče predvideno kot funkcionalno zemljišče k stanovanjskim hišam v ... od št. 1 do 15 (stranka z interesom ima št. 9). To zemljišče je bilo odmerjeno kot del parc. št. 266/78 (odločba GURS, št. 10-2/190-89 z dne 21. 2. 1991) in preneseno na stranko z interesom ravno z namenom uporabe tega zemljišča kot funkcionalnega zemljišča. Nepremičnini s parc. št. 266/1 in 266/78 pa sta stavbno zazidano zemljišče, na katerem stoji mala hidroelektrarna in cevovod, vse v lasti stranke z interesom, zgrajeno na podlagi gradbenega dovoljenja in dano v uporabo na podlagi uporabnega dovoljenja. Zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe, ustreza pojmu funkcionalnega zemljišča (npr. X Ips 133/2013). Odločb tako ni možno dejansko izvršiti, nasprotna odločitev bi pomenila poseg v lastninsko pravico (33. člen Ustave). Stranka z interesom je predlagala, da sodišče tožbo zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka.

11. Stranka z interesom C. C. je v svoji vlogi navedel, da s tožbo soglaša, prerekal je navedbe stranke z interesom.

12. Tožnica je v odgovoru na odgovor stranke z interesom prerekala njegove navedbe in vztrajala pri svojih stališčih in razlogih.

13. Stranka z interesom je opozoril na neidentičnost podpisov tožnice na tožbi in drugih vlogah, kar je bilo ugotovljeno tudi v pravdnih postopkih. Tožbo je tako treba kot nedovoljeno zavreči. 14. Tožnica je v spis vložila še vlogo stranke z interesom v izvršilnem postopku, I 618/2016 Okrajnega sodišča v Kranju, iz katere izhaja, da ta trdi, da on ne uporablja nepremičnin s parc. št. 266/1 in 266/76, temveč je hidroelektrarna v lasti in uporabi pravne osebe F. d.o.o. Vlogo stranke z interesom za izrek ničnosti odločbe je tako treba v tem delu zavreči. V nadaljnjih vlogah je prerekala tudi navedbe stranke z interesom glede identičnosti podpisov in vložitve vlog.

15. Ostale stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

16. Na seji 13. 4. 2021 je senat sodišča sprejel sklep, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Senat je namreč ocenil, da so podani pogoji za odločanje po sodniku posamezniku na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je sodišče v zadevah z istovrstnim oziroma podobnim dejanskim stanjem že odločalo, v zvezi z uveljavljanjem ničnosti kot izrednega pravnega sredstva po ZUP ter o vprašanjih iz materije denacionalizacije pa obstaja že obširna sodna praksa. Sklep, I U 1618/2017 z dne 13. 4. 2021, je sodišče posredovalo vsem strankam postopka.

17. Tožba je delno utemeljena.

18. Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija odločbo, s katero je prvostopni organ dve denacionalizacijski odločbi izrekel za nični v delu, s katerim so bila denacionalizacijskim upravičencem v naravi vrnjena zemljišča s parc. št. 266/1, 266/76 in 266/87, k.o. ..., iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

19. Sodišče pojasnjuje, da je bilo o zadevi že odločeno s sodbo, I U 1455/2015 z dne 18. 5. 2016, s katero je sodišče odpravilo odločitev prvostopnega organa glede parc. št. 266/87 ter odločitev drugostopnega organa glede parc. št. 266/1 in 266/76, vse k.o. ... V zadevi gre torej za ponovno odločanje, pri čemer sodišče (med drugim tudi) presoja, ali je organ sledil njegovim napotilom, kot izhajajo iz navedene sodbe (peti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), oziroma preverja zakonitost odločitve v smislu materialnopravnega ter procesnopravnega vidika glede na v ponovnem postopku ugotovljeno dejansko stanje.

20. Uvodoma se sodišče opredeljuje glede tožbenega ugovora o neobstoju aktivne legitimacije stranke z interesom A. A. za uveljavljanje ničnosti. Ustavno sodišče je v svoji odločbi, št. Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, razložilo, da prvi odstavek 280. člena ZUP ne priznava legitimacije le osebam, ki so v postopku imele položaj stranke, temveč tudi tistim osebam, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ta možnost ni bila dana – to pa so osebe, ki imajo za udeležbo pravni interes, ker odločba vpliva na njihove pravice in pravne koristi. Aktivno legitimacijo za uveljavljanje ničnosti imajo torej tiste osebe, ki izkazujejo pravovarstveno potrebo – z uveljavljanjem pravnega sredstva bi se njihov pravni položaj izboljšal. Predlagatelj, ki uveljavlja, da je ena sporna nepremičnina funkcionalno zemljišče k njegovi stanovanjski hiši, na ostalih dveh pa se nahaja mala hidrocentrala (strojnica, cevovod, z zajetjem), ki jo je on zgradil (oziroma je po v nadaljevanju povzetih dokumentih investitor gradnje), je tak pravni interes izkazal. 21. Tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bilo o tem predlogu že pravnomočno odločeno. S sodbo, I U 1853/2012 z dne 21. 5. 2013, je sodišče zavrnilo tožbo Občine Tržič zoper odločitev prvostopnega organa, s katero je ta zavrnil njen predlog za izrek ničnosti odločb z dne 1. 9. 1999 in 14. 3. 2000. Občina Tržič je sicer uveljavljala isti ničnostni razlog, vendar pri tem ni bila uspešna, ker ni uveljavljala svojih pravic, temveč pravice tretjih oseb. Ker o njenem predlogu tako ni bilo vsebinsko odločeno (in torej ne gre za identični predlog), ne gre za pravnomočno razsojeno stvar.

22. Kot je sodišče navedlo že v sodbi, I U 1654/2017 z dne 1. 3. 2018 (izdani na podlagi tožbe tožnice v zadevi z identičnim oziroma podobnim dejanskim in materialnopravnim stanjem zadeve), upoštevajoč vsebino obravnavane upravne stvari (ničnost odločbe o denacionalizaciji), v tej zadevi za odločitev niso pomembne sodne odločbe, ki so jih v pravdnih in izvršilnih postopkih med tožnico in predlagateljem ničnosti zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnin izdala sodišča splošne pristojnosti. Izvršilni postopki, ki tečejo na podlagi pravnomočnih sodb sodišč splošne pristojnosti, ne pomenijo odločitve o predhodnem vprašanju. O tem, ali je odločba dejansko izvršljiva, odloča upravni organ v tem postopku, upoštevajoč pravno in dejansko stanje stvari.

23. Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo, katerega uveljavljanje ni časovno omejeno. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnostni razlogi v zakonu omejeni in natančno določeni ter jih je treba razlagati restriktivno. Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, na katerega se opira izpodbijana odločitev, se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti (pravno in/ali dejansko).

24. Sodišče se bo najprej opredelilo glede ničnosti v zvezi z vračilom parc. št. 266/87, k.o. ..., v naravi.

25. V tem delu se odločba v dejanskem pogledu opira na ugotovitev, da je bilo sporno zemljišče ob uveljavitvi ZDen funkcionalno zemljišče k stavbi predlagatelja ničnosti, ki stoji na parc. št. 266/40, k.o. ... Pri tem organ izhaja iz stališča, uveljavljenega v sodni praksi, da je odločba o denacionalizaciji, kolikor se z njo vrača zazidano stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca, neizvršljiva in zato nična (npr. I Up 1109/2004, X Ips 748/2006 – na slednjo se izrecno sklicuje tudi drugostopni organ v tem upravnem sporu). Takšno stališče sodne prakse izhaja iz pravne ureditve stvarnopravnih upravičenj v prejšnjem družbeno-lastninskem sistemu in s tem povezane ureditve v drugem odstavku 32. člena ZDen.

26. Po tej določbi se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo (obstoječe gradbene parcele), razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Ta določba ne pomeni le tega, da se denacionalizacijskim upravičencem ne vračajo objekti, ki jim niso bili podržavljeni, temveč predvsem tudi, da se jim ne vračajo podržavljena zazidana stavbna zemljišča, ki so s takimi objekti neločljivo povezana. Zakonodajalec je namreč pri sprejemanju ZDen izhajal iz v prejšnjem sistemu uveljavljene ureditve, po kateri je zemljišče sledilo objektu (obrnjeno načelo _superficies solo cedit_, npr. 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami, ZPN). To v praksi pomeni, da je bila denacionalizacijska odločbo, s katero je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je bilo v skladu z navedenim načelom povezano z objektom, ki ni bil vrnjen, prav zaradi neločljive povezanosti zemljišča z objekom in obrnjenega načela _superficies solo cedit_ neizvršljiva, saj je na takem zemljišču možno le isto lastniško stanje kot na objektu. Zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato od njega ne more biti oddeljeno in vrnjeno v denacionalizaciji, je poleg zemljišča pod stavbo tudi zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe – funkcionalno zemljišče. Funkcionalno zemljišče kot pojem se je izoblikoval v sistemu družbene lastnine in ga je treba zato razumeti v okviru pravil, ki so veljala v tistem času (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi, št. Up-1381/08, prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 259/2008). Po prvem odstavku 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) in drugem odstavku 46. člena Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) (ta predpisa sta veljala v času, ko naj bi parc. št. 266/87 postala funkcionalno zemljišče k objektu predlagatelja ničnosti – tj. leta 1989) pa je funkcionalno zemljišče tisto zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta.

27. Kot je sodišče navedlo že v sodbi, I U 1455/2015 z dne 18. 5. 2016, je treba v zadevi ugotoviti, ali je zemljišče s parc. št. 266/87 funkcionalno k objektu v lasti predlagatelja ničnosti, ki stoji na parc. št. 266/40. 28. Tudi po oceni sodišča tožnica utemeljeno uveljavlja, da organ za svojo ugotovitev, da gre v tem primeru za funkcionalno zemljišče, ni navedel pravno odločilnih dejstev. Organ namreč svojo presojo poleg dokumentov, s katerimi utemeljuje verigo prenosov s prvotnega imetnika pravice uporabe (Kmetijske zemljiške skupnosti) do predlagatelja ničnosti, opira na naslednje ugotovitve: - iz pogodb izhaja, da naj bi bilo zemljišče, iz katerih je nastalo zemljišče s parc. št. 266/87, z družbenim planom občine za obdobje 1986 – 1998 prikazana kot stavbno zemljišče, ki se ureja s 34. členom Odloka o prostorsko-ureditvenih pogojih za območje izven ureditvenih območij (PUP), v 9. členu pa so navedeni kriteriji za določitev funkcionalnih zemljišč k stanovanjskim objektom; - tedanja lokalna oblast v ... je zemljišče s parc. št. 266/87 namenila za širitev obstoječih gradbenih parcel, na katerih so tedaj že bile zgrajene stanovanjske hiše, kot je razvidno iz Lokacijske dokumentacije – poročilo št. 1/89-24 z dne 11. 4. 1989, o ugotovitvi funkcionalnega zemljišča, in sicer je Urbanistična služba občine Tržič predlagala, da se prosilcem dodeli funkcionalno zemljišče na severovzhodni strani obstoječih stanovanjskih objektov, ki je tedaj služilo kot varovalni pas dovozne poti, seznam prosilcev (med njimi tudi predlagatelj ničnosti) in velikosti posameznih funkcionalnih zemljišč pa so razvidni iz priloge tega dokumenta; - v pogodbi o neposredni oddaji stavbnega zemljišča, št. 466-25/89-3 iz leta 1989, sklenjeni s predlagateljem ničnosti, je nedvoumno navedeno, da gre za funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši na parc. št. 266/40, k.o. ...; - zemljišče s parc. št. 266/40 meri 404 m2, zemljišče s parc. št. 266/87 pa 106 m2, torej je skupna površina 510 m2, kar ne presega dovoljene velikosti gradbene parcele za to območje po določbah PUP; - zemljišče s parc. št. 266/87 se vsaj od leta 1989 uporablja kot funkcionalno zemljišče k objektu predlagatelja ničnosti, in sicer služi kot vrt, zelenica, na njem je postavljen steklenjak, kasneje preurejen v garažo. 29. Sodišče sodi, da iz teh dejstev ne izhaja, da gre v tem primeru za funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi na parc. št. 266/40, k.o. ... Organ se sicer pri tem opira na stališče (citirano tudi v sodbi, I U 1455/2015), da ni pravno pomembno, ali je bilo zemljišče kot funkcionalno odmerjeno že v času nakupa ali gradnje, vendar si (kot je navedlo že sodišče v zadevi I U 1654/2017) narobe razlaga njegov domet. To namreč pomeni le, da zgolj zato, ker ob gradnji stanovanjske hiše, oziroma kasneje ob nakupu dodatnega zemljišča (kot v tem primeru – op. sod.), to zemljišče ni bilo formalno (tj. z upravno odločbo) odmerjeno kot funkcionalno zemljišče, še ne pomeni, da tega ni mogoče ugotoviti naknadno. Tožnica je tako v zmoti, ko meni, so za presojo o tem, ali gre v tem primeru za funkcionalno zemljišče, pomembna le upravna dovoljenja, povezana z gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 266/40, k.o. ..., v letu 1966. Vendar pa je tudi upravni organ v zmoti, ko meni, da zato za zaključek o tem, da gre za funkcionalno zemljišče, zadostujejo ugotovitve, da je bilo zemljišče kot funkcionalno omenjeno v lokacijski dokumentaciji, da ga kot takega omenja pogodba o oddaji stavbnega zemljišča in da površina tega zemljišča ne presega dopuščene površine za gradbeno parcelo po določbah PUP ter ugotovitve o uporabi tega zemljišča. 30. Vsako stavbno zemljišče, ki ne presega dovoljene velikosti funkcionalnega zemljišča (organ to opira na 9. člen PUP), namreč še ni funkcionalno zemljišče, če ni kot tako formalno odmerjeno oziroma če po svoji dejanski rabi nima te vsebine.

31. Z vidika formalne odmere funkcionalnega zemljišča se organ neutemeljeno sklicuje na lokacijsko dokumentacijo in navedbe v pogodbi. Ker naj bi v tem primeru šlo za odmero funkcionalnega zemljišča k že obstoječemu objektu na območju, kjer ni (bil) sprejet prostorski izvedbeni načrt, je glede na relevantno obdobje, tj. 1989, uporabiti tretji odstavek 46. člen ZUN. Ta določa, da funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte in naprave na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi za urejanje prostora pristojni občinski organ na zahtevo lastnika ali uporabnika na podlagi prostorsko ureditvenih pogojev (PUP). Gre torej za naknadno odmero funkcionalnega zemljišča z odločbo pristojnega upravnega organa. Lokacijska dokumentacija, na katero se sklicuje organ, ni odločba o odmeri funkcionalnega zemljišča v smislu citiranega člena ZUN. Po peti alineji drugega odstavka 55. člena ZUP lokacijska dokumentacija sicer res vsebuje tudi podatke o funkcionalnem zemljišču, vendar to ni upravni akt, temveč dokumentacija, ki jo je v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja za posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorsko-ureditvenimi pogoji, dolžan predložiti investitor (drugi odstavek 54. in 55. člen ZUN). Pri tem ni izključena možnost, da je zemljišče formalno odmerjeno tudi s katero drugo upravno odločbo kot prav z odločbo iz tretjega odstavka 46. člena ZUN. Taka upravna odločba bi bila lahko tudi lokacijsko dovoljenje, vendar pa iz izpodbijane odločbe in doslej zbranih podatkov v upravnem spisu ne izhaja, da bi bilo tako dovoljenje izdano.

32. Če pa obravnavano zemljišče kot funkcionalno zemljišče še ni bilo formalno odmerjeno v tem primeru, je bil organ v obravnavanem postopku dolžan opraviti preizkus, ali zemljišče izpolnjuje pogoje za tako odmero. Tega preizkusa pa ni opravil zgolj z navedbami, da sporno zemljišče služi kot vrt, zelenica, delno kot garaža. Zgolj na tej podlagi namreč ni mogoče sklepati o funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo in posledično tudi ne, ali ima zato naravo funkcionalnega zemljišča v smislu prvega odstavka 2. člena ZSZ/84 oziroma drugega odstavka 46. člena ZUN. V zvezi s tem sodišče dodaja, da bi na funkcionalno povezanost lahko kazal na njem zgrajen objekt, če se ta uporablja kot pomožen objekt k stanovanjskemu objektu predlagatelja, pri čemer pa je za odločitev pravno pomembno tudi, ali je bil objekt zgrajen pred zaključkom denacionalizacije. Glede na povedano bo o tem, ali je zemljišče s parc. št. 266/87 ob uporabi določb ZSZ/84, ZUN in PUP funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. 266/40 in zato neločljivo povezan s stavbo, denacionalizacijski odločbi pa v delu, ki se nanaša na parc. št. 266/87 neizvršljivi, moral prvostopni organ ugotoviti v ponovnem postopku.

33. Sodišče se v nadaljevanju opredeljuje še glede ničnosti v zvezi z vračilom parc. št. 266/1 in 266/76, obe k.o. ..., v naravi.

34. V tem delu, tj. glede parc. št. 266/1 in 266/76, obe k.o. ..., pa organ svojo presojo opira na naslednje ugotovitve: - pogodba o oddaji stavbnega zemljišča za ti zemljišči ni bila sklenjena; - izdano je bilo lokacijsko dovoljenje z dne 17. 7. 1989 (torej po podržavljenju in pred uveljavitvijo ZDen – op. sod.) za gradnjo male hidrocentrale, kar obsega: zajetje, 240 m cevovoda in strojnico, pri čemer zajetje leži na parc. št. 266/1, cevovod poteka po parc. št. 266/7 in 266/76, strojnica pa na parc. št. 266/76, k.o. ... (s priloženo lokacijsko dokumentacijo); - izdano je bilo gradbeno dovoljenje, št. 351-212/89-3 z dne 21. 2. 1990, za iste objekte investitorju A. A.; - posledično pa še uporabno dovoljenje, št. 351-18/91-3 z dne 7. 9. 1992, za uporabo male hidrocentrale (tudi) investitorju A. A. (kot je dodal še drugostopni organ v svoji odločbi).

35. Ne drži torej, da ni jasno, na podlagi katerih dokumentov je organ ugotovil obstoj objektov na teh zemljiščih, kot to uveljavlja tožnica, v zadevi pa je bil opravljen tudi ogled na kraju samem. Ugotovitve tega ogleda pa potrjujejo, da se na delu obravnavanih zemljišč (zemljišče s parc. št. 266/1 ima površino 29.387 m2, zemljišče s parc. št. 266/76 pa 671 m2) nahajajo: strojnica, cevovod in zajetje.

36. Tožnica ugovarja, da ne gre za trajne objekte. Po ZSZ/84, ki je veljal tudi v času gradnje teh objektov (predpis, ki je nadomestil ZSZ/84, je bil Zakon o stavbnih zemljiščih, sprejet 1997), so stavbna zemljišča po tem zakonu: - zemljišča, ki so s srednjeročnim družbenim planom namenjena za graditev objektov in naprav, - zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti in naprave in zemljišča, za katero so izdana predpisana dovoljenja za graditev. Po Zakonu o graditvi objektov (ZGO, uveljavljen v letu 1984, prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o graditvi objektov v letu 2002), je objekt po tem zakonu sam gradbeni objekt, del objekta, ali gradbeni objekt z vgrajenimi napeljavami in napravami in opremo, ki služijo objektu oziroma tehnološkemu procesu investitorjeve dejavnosti, ali samo inštalacije in oprema, če predstavljajo tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se lahko samostojno uporabljajo, oziroma če se vgrajujejo v gradbeni objekt (prvi odstavek 2. člena).

37. Že iz povzetih listin o obstoju objektov na parc. št. 266/76 in 266/1 oziroma (bolj točno) iz lokacijskega dovoljenja ter lokacijske dokumentacije je razbrati, da je strojnica objekt tlorisnih dimenzij 3,5 x 2,5, klasično grajen, s pritličjem in streho, in drugimi (v lokacijski dokumentacijami) opisanimi lastnostmi. Da gre za zidan objekt, potrjuje tudi fotografija, posneta na ogledu na kraju samem, opravljenim hkrati z opravo ustne obravnave dne 28. 11. 2016. 38. V zvezi z opredelitvijo zajetja kot objekta sodišče navaja naslednje: V času gradnje je (poleg zgoraj navedenega ZGO, ki je vseboval med drugim opredelitev pojma objekt) veljal Zakon o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81 s spremembami in dopolnitvami). Ta je v prvem odstavku 55. člena določal, da so vodnogospodarski objekti in naprave objekti in naprave, s katerimi se ureja vodni režim, ali se neposredno vpliva nanj, ne glede na gospodarsko ali drugo namembnost, zaradi katere so zgrajeni; po namembnosti so v splošni ali posebni rabi. Na podlagi 75. člena tega zakona so bila sprejeta strokovna navodila, med drugim Strokovno navodilo, kateri objekti se štejejo za vodnogospodarske objekte v splošni rabi in kateri vodotoki se štejejo za umetne vodotoke in druge zbiralnike vode (Uradni list SRS, št. 27/84). V 1. členu tega strokovnega navodila je določeno, kateri objekti in naprave, ki po svoji naravi in namenu zagotavljajo varstvo pred poplavami in erozijo ter boljšo časovno in prostorsko razporeditev voda nasploh štejejo za vodnogospodarske objekte in naprave v splošni rabi (npr. regulacije vodotokov in hudournikov, jezovi in pragovi, ki urejajo padec struge, zadrževalnik in zbiralniki vode, kinete, razpršilni objekti, itd), v 2. členu pa, da so vodnogospodarski objekti in naprave, ki niso navedeni v 1. členu tega navodila, v posebni rabi. Že ob povedanem (torej, ker gre za objekt v sklopu male hidrocentrale) je tudi po oceni sodišča treba šteti, da je zajetje vodnogospodarski objekt oziroma naprava v smislu prej citiranih zakonov. Tudi iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika izhaja, da je pojem vodno zajetje poimenovanje za objekt v gradbenem smislu, kjer se umetno zajezi izvir zaradi izkoriščanja. Iz fotografije, posnete na kraju samem, pa je razvidno tudi, da gre za sicer manjši, vendar na površini viden objekt (in ne kot nasprotno trdi tožnica, namreč, da na površini ta objekt sploh ni viden).

39. Da so se objekti nahajali na obravnavanih zemljiščih že pred uveljavitvijo ZDen oziroma tekom denacionalizacijskega postopka, potrjujejo že zgoraj povzete listine (npr. gradbeno dovoljenje je bilo izdano 1990, ZDen je stopil v veljavo 7. 12. 1991, uporabno dovoljenje je bilo izdano 7. 9. 1992, po uveljavitvi ZDen, vendar denacionalizacijski odločbi, ki sta bili izrečeni za nični v delu, ki se nanaša med drugim na zemljišči s parc. št. 266/76 in 266/1, še nista bili izdani – op. sod.). V zvezi s tožničinim zatrjevanjem o lokaciji zajetja hidrocentrale (ki da se ne nahaja na parc. št. 266/1) se sodišče sklicuje na razloge drugostopnega organa, ki je po presoji sodišča izčrpno in pravilno tožnici pojasnil, zakaj tej njeni navedbi ne sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

40. Sodišče tako pritrjuje organu, ko se v tem delu odločitve sklicuje na sodno prakso, ki se nanaša na 32. člen ZDen in na ugotavljanje nemožnosti (kot v tem primeru – dejanske nemožnosti) izvršitve odločbe (po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP), ko je zemljišče, ki je predmet vračila po ZDen, pozidano z objektom, ki je v lasti tretje osebe in ne upravičenca. Ob povedanem pa je organu pritrditi tudi, da pozidanost delov zemljišč s parc. št. 266/1 in 266/76 kaže na dejansko nemožnost izvršitve odločb v delu, ki se nanaša na vračilo zemljišč s parc. št. 266/1 in 266/87 v naravi in sta zato odločbi v delu, ki se nanaša na vračilo zemljišč s parc. št. 266/1 in 266/76 _v naravi_, nični. To pa ne pomeni, da s tem do odločitve o denacionalizaciji teh zemljišč ne bo ponovno prišlo (drži namreč, da je bilo o denacionalizaciji tega premoženja že pravnomočno odločeno), temveč se bo zaradi izreka teh odločb v delu, ki se nanašata na parc. št. 266/1 in 266/76, za nični, (vsaj v delu) spremenila oblika vrnitve tega dela zahtevanega premoženja. Organ bo moral, sledeč izrečeni ničnosti delov obravnavanih odločb, ponovno odločiti o zahtevi za denacionalizacijo teh zemljišč, da bo nemožnost vračila _celotnih_ zemljišč v naravi upošteval na način (in kot je že tudi pojasnil v svoji odločbi), da se bo z geodetsko odmero odmeril del zemljišč, kjer se objekta nahajata in za ta del priznal odškodnino, preostanek pa vrnil v naravi (kar vsaj za zemljišče s parc. št. 266/1, ki obsega površino 29.387 m2, ob upoštevanju velikosti zajetja pomeni, da bo zemljišče s parc. št. 266/1 v pretežnem delu (ponovno) vrnjeno v naravi).

41. Sodišče še pojasnjuje, da vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo res ni bil konstitutivne narave (kot to zmotno trdi tožnica), torej ne-vpis imetništva pravice uporabe v zemljiški knjigi a priori ne pomeni, da oseba, če tudi ni oziroma ne bi bila vpisana kot imetnica pravice uporabe, pravice uporabe po (v času družbene lastnine veljavnih) predpisih ni pridobila oziroma imela (odločba Ustavnega sodišča, št. Up-2677/08 z dne 15. 4. 2010).

42. Tožnica še ugovarja, da ni prejela dokumentacije Občine Tržič z dne 9. 1. 2017. Podatki spisa kažejo nasprotno in sicer, da je organ tožnici to dokumentacijo posredoval z dopisom z dne 20. 2. 2017, tožnica pa se je nanjo tudi odzvala. Zatrjevana kršitev določb postopka tako ni podana, saj jo je organ saniral. 43. V zvezi s po mnenju tožnice podano kršitvijo pravil postopka zaradi ne-prekinitve postopka ob smrti ene od upravičenk, ki naj ne bi imela pooblaščenca, se sodišče v tem delu v izogib ponavljanju tudi sklicuje na razloge v obrazložitvi drugostopnega organa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

44. Sodišče je glede na povedano presodilo, da je tožba tožnice deloma utemeljena, deloma neutemeljena, zato je izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na ugoditev predlogu A. A. za izrek ničnosti dopolnilne odločbe o denacionalizaciji premoženja, št 321-22/92-6 z dne 1. 9. 1999, in delne odločbe o denacionalizaciji premoženja, št. 321-8/92-6 z dne 14. 3. 2000, ki ju je izdala Upravna enota Tržič, v delih, kjer se nanašata na nepremičnino s parc. št. 266/87 – travnik 4. r. v izmeri 106 m2, k.o. ..., na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v preostalem pa tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

45. Sodišče je odločitev sprejelo brez oprave glavne obravnave, ker so se ji stranke postopka odpovedale oziroma njene izvedbe niso zahtevale (279. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). To pomeni, da je vpogledalo v predlagane listine upravnega in sodnega spisa ter priloge k tožbi, ni pa izvedlo predlaganega dokaza tožnice z zaslišanjem solastnikov nepremičnine, saj (kot že povedano) se je tožnica odpovedala glavni obravnavi in s tem (na kar je bila tudi izrecno opozorjena v pozivu sodišča) na izvedbo tega dokaza.

46. Odločitev o stroških postopka tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbi ugodi, prizna stroške postopka po Pravilniku o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu. Tožnica je v upravnem sporu delno uspela, zato ji je sodišče priznalo v celoti priglašene stroške, saj ne presegajo stroškov iz prvega odstavka 3. člena Pravilnika.

47. Ker stranka z interesom A. A. v delu tega upravnega spora ni uspel, v delu, ko je sodišče presodilo, da je odločitev organa pravilna, kar je zasledoval tudi stranka z interesom, pa je sodišče ocenilo, da stroški, ki jih je priglasil v zvezi z odgovorom na tožbo, niso bili potrebni, je ob smiselni uporabi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njegov stroškovni zahtevek zavrnilo.