Jedro

Tožena stranka je prevzela obveznost iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja. Drugi zavarovanci (zavarovanci, kot je tožnik, ki so nadaljevali z delom v JLA in so ostali zavarovanci (tujega) nosilca zavarovanja po 18. 10. 1991), pa pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine, to pravico so lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 2. 2. 2007 in prvostopenjska odločba z dne 9. 2. 2006 ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine po splošnih predpisih.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Pri tem navaja, da zahteva pokojnino na podlagi splošne zakonodaje, ne pa na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98, v nadaljevanju: ZPIZVZ). Tožnik namreč sam dobro ve, da ne izpolnjuje pogojev po določbi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, zato pokojnine na tej pravni podlagi sploh ni zahteval, temveč je čakal, da z dopolnitvijo 60 let starosti izpolni pogoje po splošni pokojninski zakonodaji. Zakaj tožnik ne bi bil upravičene do pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ne po določbah ZPIZVZ) sodišče ne pojasni. Iz predzadnjega odstavka na 2. strani sodbe izhaja, da sodišče tudi napačno razume smisel in pomen ZPIZVZ kot zakona, ki naj bi bil edini zakon, po katerem bi vojaški zavarovanci bivše JLA lahko pridobili kakršnokoli pokojnino v Sloveniji – čeprav je to v resnici specialen zakon, ki je posebej uredil le tista vprašanja upokojevanja vojaških zavarovancev bivše JLA, ki jih ti ne morejo urediti po splošni pokojninski zakonodaji Slovenije. Glede na 1. člen ZPIZVZ se s tem zakonom urejajo le tiste pravice, ki so jih upravičenci po tem zakonu že pridobili po predpisih bivše SFRJ (oziroma že „izpolnili pogoje za njihovo pridobitev“), ne pa vse pravice do pokojnine teh oseb v Sloveniji. Če do 18. 10. 1991 po vojaških predpisih bivše SFRJ še niso pridobili nobenih pravic (niti „izpolnili pogoje za njihovo pridobitev“), pa s tem seveda še ni rečeno, da gre zato njihova do takrat pridobljena pokojninska doba v nič in da na podlagi nje ne morejo, ko izpolnijo pogoje za to, dobiti pokojnine po splošni pokojninski zakonodaji v Sloveniji. Če splošna pokojninska zakonodaja takih izjemnih primerov morda ne ureja izrecno, jo je potrebno ustrezno (to je ustavnokonformno) interpretirati. Šele če bi sodišče zavrnilo tako interpretacijo splošne pokojninske zakonodaje, tožnik subsidiarno predlaga sprožitev presoje skladnosti slovenske pokojninske zakonodaje z ustavo in ustavnimi pravicami prizadetih. Tožnik tudi opozarja, da je bil spregledan 5. odstavek 2. člena ZPIZVZ, kjer je izrecno urejen samo del te problematike. Nikakršnega razumnega in stvarnega razloga ni, da bi zakon zavarovalno dobo iz časa nekdanje zvezne države po zveznih predpisih vsaj državljanom Slovenije (če ne tudi drugim) priznaval samo v primeru, če so se po tem še dodatno zaposlili v Sloveniji in bili nazadnje zavarovani pri zavodu (ZPIZ). Ta omejevalni pogoj, če ga bo tako razumelo sodišče, je namreč brez vsakega „razumnega in stvarnega“ razloga in ne prestane niti najblažjega ustavno sodnega „testa arbitrarnosti“. Hudo kršitev materialnega prava pomeni tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnik s pridobitvijo pravice do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, pravico do izbire že izčrpal. Tožnik seveda ne more prejemati dveh pokojnin na podlagi istih zavarovalnih obdobij, vendar zato, da bi lahko sploh izkoristil svojo zakonsko pravico do izbire med takima dvema možnima pokojninama, mu mora biti tudi druga (v tem primeru slovenska) najprej priznana in tudi konkretno odmerjena, šele potem se bo tožnik lahko odločil, katero izmed njih bo izbral. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP), ki se skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., v nadaljevanju: ZDSS-1) uporablja tudi v socialnih sporih.

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca, opr. št. ... z dne 2. 2. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 9. 2. 2006, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je bil tožnik vojaški zavarovanec, ki mu je aktivna vojaška služba prenehala dne 31. 7. 1994. Z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. ... z dne 4. 10. 1994, mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine po Zakonu o vojsci Jugoslavije. Z odločbo št. ... z dne 30. 7. 2003, je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije (fotokopija odločbe se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa). Dne 28. 12. 2005 je pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Tako toženec kot tudi sodišče prve stopnje sta najprej presojala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do pokojnine po določbah ZPIZVZ. Ugotovljeno je bilo, da teh pogojev ne izpolnjuje. Sodišče prve stopnje podrobno citira določbo 4. odstavka 2. člena, kjer je izrecno določeno, v katerih primerih lahko državljani Republike Slovenije pridobijo pravico do pokojnine po splošnih predpisih, torej kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, kar nenazadnje priznava tudi sam v pritožbi. Glede priznanja pravice do pokojnine je ob upoštevanju 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ zavzelo stališče že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več zadevah. Tako na primer v sodbi, opr. št. VIII Ips 105/2006, z dne 27. 2. 2007 vrhovno sodišče posebej poudarja, da je Republike Slovenija na podlagi 2. člena ZPIZVZ, s posebej opredeljenimi izjemami, prevzela obveznosti plačevanja pokojnine svojim državljanom in takratnim prosilcem za državljanstvo, bivšim zavarovancem Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, ki so do 18. 10. 1991 ob izpolnjenih pogojih pri tem zavodu zaprosili za upokojitev, druge takratne zavarovance navedenega zavoda, ki jim je do izpolnitve pogojev za upokojitev manjkalo manj kot 5 let, pa v bistvu izenačila z zavarovanci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ob takšni ureditvi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, izdane na podlagi kasneje uvedenih postopkov, Republiko Slovenijo niso neposredno zavezovale, saj je šlo za tuj zavod izven suverenosti Republike Slovenije. Tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 206/2007 z dne 17. 11. 2008 vrhovno sodišče poudarja, da je tožena stranka na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ prevzela obveznost iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja. Le-ti zavarovanci so glede na določbe 1. odstavka 171. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ/92) izpolnjevali pogoje in pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Tisti zavarovanci takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA in so ostali zavarovanci tudi po 18. oktobru 1991, že tujega nosilca zavarovanja, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine. To pravico so zavarovanci lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju.

Glede pridobitve pravice do pokojnine po splošnih predpisih pa je v 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ urejeno, da državljan Republike Slovenije, ki je bil nazadnje zavarovan pri zavodu, pridobi pravico do pokojnine po splošnih predpisih pri zavodu tako, da se mu zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu, če ni z meddržavno pogodbo drugače določeno. Navedeni predpis, kot pogoj, da se doba, dosežena pri vojaškem nosilcu zavarovanja šteje kot doba, dopolnjena pri zavodu, določa, da je bil zavarovanec nazadnje zavarovan pri zavodu. Ob dejstvu, da tožnik ni bil nazadnje zavarovan pri zavodu, temveč je bil zavarovan pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kjer mu je aktivna vojaška služba prenehala z 31. 7. 1994 in mu je bila od 1. 8. 1994 priznana pravica do pokojnine, v tem primeru torej ni izpolnjen pogoj zadnjega zavarovanja pri zavodu, določen v že citiranem 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih. Glede pritožbenih navedb, da naj bi bil navedeni pogoj neustaven oziroma naj bi pomenil diskriminacijo, pritožbeno sodišče opozarja, da je bilo že v ZPIZ/92 v 1. odstavku 254. člena določeno, da pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Izjemoma je pravico do starostne, invalidske ali družinske pokojnine lahko uveljavil pri zavodu tudi državljan Republike Slovenije, ki je pretežni del svoje zavarovalne dobe prebil na območju zavoda, razen, če je bilo drugače določeno z mednarodno pogodbo. Tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) v 1. odstavku 250. člena določa, da pravice iz obveznega zavarovanja lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Gre torej z zakonom določeni pogoj, ki ga sodišče zgolj z interpretacijo (kot to poudarja tožnik v pritožbi) ne more izločiti oziroma ga ne upoštevati pri presoji sporne zadeve. Po stališču pritožbenega sodišča tudi ne gre za neustavno določbo, zato tudi ne sprejema pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče sprožiti presojo skladnosti slovenske pokojninske zakonodaje z ustavo in ustavnimi pravicami prizadetih. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na namen ZPIZVZ, s katerim se urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic. Kot to ugotavlja tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi pod opr. št. VIII Ips 208/2005 z dne 21. 11. 2006, so kot nosilci pravic po ZPIZVZ opredeljeni tisti upravičenci, ki so jim pravice priznane iz naslova sukcesije. Izven priznanja pravic iz naslova sukcesije pa je zakon omogočil tudi privilegirano obravnavanja nekaterih zavarovancev, tako da pravica do privilegiranega obravnavanje izhaja tudi iz 5. odstavka 2. člena ZPIZVZ, ki tistim državljanom Republike Slovenije, ki so bili nazadnje zavarovani pri zavodu, omogoča pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih pri istem zavodu, tako, da se jim zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu, če ni z meddržavno pogodbo drugače določeno.

Ker torej tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, za odločitev zadeve torej ni odločilen 177. člen ZPIZ-1, na katerega se je med drugim sklicevalo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.