Jedro

Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je iz uradnih evidenc razvidno, da je tožnik 14. 9. 2017 samovoljno zapustil Azilni dom ter da se v roku treh dni od zapustitve Azilnega doma oziroma niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni vrnil, hkrati pa je tožena stranka izpodbijani sklep izdala že 15. 9. 2017 (torej takoj naslednji dan po tožnikovi samovoljni zapustitvi Azilnega doma). Navedeno pomeni, da za izdajo izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 (pogoj, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo), na katere je tožena stranka oprla izpodbijani sklep.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-511/2017/3 (1312-09) z dne 15. 9. 2017 odpravi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A.A. - sedaj tožnika. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito 19. 6. 2017. Tožnikova identiteta ni bila ugotovljena, saj tožnik ni predložil nobenega dokumenta za ugotavljanje istovetnosti. Po vložitvi prošnje je bil tožnik nastanjen v Azilni dom, Cesta v Gorice 15, Ljubljana (v nadaljevanju Azilni dom). Iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito je razvidno, da je tožnik 14. 9. 2017 samovoljno zapustil Azilni dom. V roku treh dni od datuma zapustitve se vanj ni vrnil, niti do dneva izdaje sklepa ničesar ni sporočil, prav tako ne osebe, ki tožnika zastopajo v postopku. Tožena stranka se sklicuje na 2. alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se prošnja med drugim šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. Šesti odstavek 49. člena ZMZ-1 določa, da pristojni organ postopek s sklepom ustavi, če se prošnja v skladu s tem zakonom šteje za umaknjeno. Glede na omenjeno samovoljno zapustitev Azilnega doma, je tožena stranka na podlagi šestega odstavka 49. člena v povezavi z 2. alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 postopek za priznanje mednarodne zaščite tožnika ustavila.

2. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo in uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da drži, da je 14. 9. 2017 zapustil Azilni dom, vendar se je vanj vrnil že 15. 9. 2017, torej že naslednji dan, kar je razvidno tudi iz evidence tožene stranke. O tem, da se je tožnik 15. 9. 2017 vrnil, lahko pričajo socialni delavci v Azilnem domu oz. socialni delavci na oddelku za samske moške. Tožnikova pooblaščenka je pri „operativi“ pristojnega organa v Azilnem domu 26. 9. 2017 dopoldne preverila, ali imajo v svojih evidencah zabeleženo, da se je tožnik vrnil v Azilni dom že 15. 9. 2017. Uradna oseba pristojnega organa je preverila evidenco in potrdila, da je v evidenci zabeleženo, da se je tožnik v Azilni dom vrnil že 15. 9. 2017. Tožnik pri tem pripominja, da gredo prosilci pri odhodu in prihodu vedno mimo recepcije, ki je tik ob vhodnih in izhodnih vratih, pri čemer si receptor podatke zabeleži. Zato lahko o datumu odhoda in prihoda tožnika priča tudi receptor, ki je te dni in ob relevantnem času delal v Azilnem domu in v evidenco vnesel podatek o prihodu in odhodu. Tožnik še dodaja, da je samovoljna zapustitev azilnega doma vsaka zapustitev, razen tista, za katero imajo prosilci za azil posebno dovoljenje. Za dovoljenje pa prosilci zaprosijo takrat, ko nameravajo azilni dom zapustiti za več kot tri dni. Ker tožnik ni nameraval zapustiti Azilnega doma za več kot tri dni (in ga niti ni), ni zaprosil za posebno dovoljenje. Ker se je v Azilni dom vrnil že naslednji dan po zapustitvi, tako ni izpolnjen kriterij iz 2. alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 za ustavitev postopka priznanja mednarodne zaščite, zaradi česar se prošnja tožnika ne more šteti za umaknjeno.

3. Tožnik toženki, poleg nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, očita tudi kršitev oziroma neupoštevanje določb materialnega prava. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je iz uradnih evidenc razvidno, da je tožnik 14. 9. 2017 samovoljno zapustil Azilni dom ter da se v roku treh dni od zapustitve Azilnega doma oz. niti do izdaje tega sklepa ni vrnil, hkrati pa je tožena stranka izpodbijani sklep izdala že 15. 9. 2017, kar pomeni, da navedeno v sklepu sploh ne more držati. Tožena stranka je namreč sklep o ustavitvi postopka izdala že naslednji dan po tožnikovi zapustitvi Azilnega doma in ni počakala, da bi od zapustitve minili trije dnevi. Zato se prošnja ne more šteti za umaknjeno, saj niso izpolnjeni kriteriji iz 2. alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 in je posledično izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen. Tožnik prav tako meni, da je tožena stranka storila tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Glede na to, da je bil tožnik na dan izdaje izpodbijanega sklepa že v Azilnem domu, tožena stranka ne bi smela izdati izpodbijanega sklepa, brez da bi dala tožniku možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah. Tožnik sklepno zaključuje, da je izpodbijani sklep in ravnanje tožene stranke nezakonito, napačno in samovoljno, zaradi česar ga je treba odpraviti. Poleg tega takšno ravnanje izredno škodi prosilcem za azil in konkretno tožniku, saj kljub temu, da je ravnal v skladu s pravili, sedaj ne ve oziroma se boji, kaj bo z njegovim statusom in bivanjem v Azilnem domu. Glede na vse navedeno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji za tožnika. V nadaljevanju navaja, da je iz njenih uradnih evidenc razvidno, da je tožnik 14. 9. 2017 samovoljno zapustil Azilni dom, vendar se je vanj vrnil že naslednji dan, torej 15. 9. 2017. Ker se je tožnik v Azilni dom vrnil že naslednji dan po zapustitvi Azilnega doma, ni izpolnjen kriterij iz 2. alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 za izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Tožena stranka glede na navedeno predlaga, da sodišče tožnikovi tožbi ugodi.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta postopek o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite ustavila.

7. Svojo odločitev je oprla na določbi šestega odstavka 49. člena v povezavi s 2. alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1. Druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 določa, da se prošnja šteje za umaknjeno tudi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. V šestem odstavku 49. člena ZMZ-1 pa je določeno, da pristojni organ s sklepom postopek ustavi, če se prošnja v skladu s tem zakonom šteje za umaknjeno.

8. Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je iz uradnih evidenc razvidno, da je tožnik 14. 9. 2017 samovoljno zapustil Azilni dom ter da se v roku treh dni od zapustitve Azilnega doma oziroma niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni vrnil, hkrati pa je tožena stranka izpodbijani sklep izdala že 15. 9. 2017 (torej takoj naslednji dan po tožnikovi samovoljni zapustitvi Azilnega doma). Navedeno pa tudi po presoji sodišča pomeni, da za izdajo izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 (pogoj, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo), na katere je tožena stranka oprla izpodbijani sklep. Tožnik se v tožbi sklicuje, da je 14. 9. 2017 res zapustil Azilni dom, vendar navaja, da se je vanj vrnil že 15. 9. 2017. Da to drži, pa izhaja tudi iz odgovora na tožbo tožene stranke, ki sama predlaga, da iz navedenih razlogov sodišče tožnikovi tožbi ugodi.

9. Ker po povedanem za izdajo izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni predpisani pogoji iz ZMZ-1, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) .