Jedro

Pogoji za dovoljenost revizije po določbah drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-36/2013/34 z dne 30. 11. 2015. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenskega državnega holdinga, d. d., in odpravila delno odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem, št. 409-2/2009-0409-105 z dne 28. 2. 2013 (1. točka izreka), ter zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. ..., vse k. o. ..., ki so bile kot solastniku podržavljene pokojnemu A. A., rojenemu ... in umrlemu ... (2. točka izreka). Odločitev temelji na drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v zvezi s Pogodbo med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (v nadaljevanju FIP).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja na podlagi 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da se postavlja vprašanje, ali se lahko pri dokazovanju državljanstva, ki je pogoj za prejem odškodnine od tuje države, in za katerega se lahko pridobijo podatki iz uradne evidence, od upravičenca v denacionalizacijskem postopku (oziroma njegovega pravnega naslednika kot vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka) zahteva, da pridobi podatke iz uradne evidence, potem ko je organ ta podatek že poskušal pridobiti po uradni poti, pa pri tem ni uspel, čeprav so v sklopu zagotavljanja medsebojne pomoči to državni organi dolžni storiti. Navaja še, da izpodbijana odločitev zanj pomeni izgubo pravice do vrnitve podržavljenega premoženja v celoti, prav tako pa tudi za druge denacionalizacijske upravičence v istem postopku.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010).

6. Pravno vprašanje, s katerim tožnik utemeljuje dovoljenost revizije, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (druga poved drugega odstavka 10. člena ZDen). Upravnemu organu pa z zakonom ni naloženo, da po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva, na podlagi katerih kakšno pogodbo ali sporazum uporabi (sodba I Up 878/2005 z dne 3. 4. 2008). V obravnavani zadevi se presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan dokazati dejstvo neobstoja avstrijskega državljanstva razlaščenca na relevanten presečni datum (27. 11. 1961), opira na predhodno ugotovitev organa (ki ji sledi tudi sodišče prve stopnje), da je razlaščenec takšno državljanstvo na presečni datum imel (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena le, če ima izpodbijana odločitev hude posledice za stranko. Tožnik zato zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ne more izkazati s posledicami, ki naj bi prizadele druge upravičence v istem denacionalizacijskem postopku. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), pa tožnik zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazal niti s trditvijo, da je zaradi izpodbijane odločitve v celoti izgubil pravico do vrnitve podržavljenega premoženja.

8. Ker uveljavljana pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izpolnjena, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Tožnik z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).