Jedro

Ker sklep toženke o predaji tožnika Republiki Hrvaški, zaradi poteka šestmesečnega roka za predajo, ne učinkuje več, si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku tožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred sodiščem prve stopnje izpodbijanega, sklepa, ne sme več predati Republiki Hrvaški. Republika Slovenija pa je postala odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje,

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep št. 2142-2196/2023/12 (1222-19) z dne 25. 10. 2023, s katerim je toženka: - zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka sklepa toženke); - sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka sklepa toženke); - ter da se predaja prosilca izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška sprejela prosilca, tj. od 24. 5. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek (3. točka izreka sklepa toženke). Ker je tožnik med upravnim sporom pred sodiščem prve stopnje umaknil vložen predlog za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje postopek na podlagi tega predloga ustavilo (II. točka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da v obravnavanem primeru ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost mučenja oziroma nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tožnikove navedbe glede ravnanj pristojnih hrvaških obmejnih organov (v tožbi je navajal, da je bil pretepen, mučen, nameščen v osamo brez hrane in vode) se namreč nanašajo na policijski postopek na meji ob njegovih poskusih nezakonitega vstopa v Republiko Hrvaško, kar pa ne zadostuje za sklep, da se bo z njim ravnalo v nasprotju z navedenimi zahtevami v sistemu azilnega postopka.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški in je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Ob tem opozarja na dejstvo, da predaja ni bila opravljena v roku za predajo, kot izhaja iz izreka upravne odločbe toženke, tj. v roku šestih mesecev od 24. 5. 2023. Glede slednjega se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 255/2016 in navaja, da je veljavnost akta o predaji odgovorni državi članici Evropske unije časovno omejena, njen učinek po prvem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III pa preneha po poteku roka iz navedene določbe. Pritožnik je zato prepričan, da mora toženka ponovno obravnavati njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da tožbi zoper sklep toženke ugodi, podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede II. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa pa predlaga, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katerega je Republika Hrvaška glede pritožnika poslala obvestilo, da sprejema odgovornost za obravnavanje njegove prošnje, določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

7. Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Na istem mestu uredba navaja tudi primere, v katerih se ta rok podaljša, ker predaja odgovorni državi članici ni bila mogoča.1 Uredba Dublin III v 27. členu določa, da ima prosilec ali druga oseba iz člena 18(1)(c) ali (d) pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem. Države članice lahko določijo, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba ali poteka ponovni pregled. Tožba v upravnem sporu takih učinkov po ZUS-1 nima, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). V okviru pravnih pravil o postopku v zvezi z mednarodno zaščito odložilni učinek zaradi vložitve tožbe ni predviden.

8. V zadevi ni sporno, kot to izhaja iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, da je 24. 4. 2023 pritožnik pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da je bil 14. 4. 2023 prvič vpisan v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zaradi zgoraj navedenih določb je toženka Republiko Hrvaško zaprosila za sprejem pritožnika, ki je odgovornost z obvestilom dne 24. 5. 2023 sprejela. Zaradi navedenega je, ob ugotovitvi, da ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republike Hrvaške za pritožnika, toženka odločila, kot izhaja iz prve točke te obrazložitve.

9. Pritožnik v pritožbi navaja dovoljene pritožbene novote, ki jim toženka ne nasprotuje, saj na pritožbo, ki ji je bila v odgovor vročena 13. 12. 2023, ni odgovorila. Pritožbene novote se nanašajo na potek roka šestih mesecev od dne obvestila Republike Hrvaške, da sprejema odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Pritožnik poudarja, da je rok šestih mesecev, šteto od 24. 5. 2023, že potekel, tj. 24. 11. 2023 (pritožbo je vložil 7. 12. 2023) in zato sklep toženke ne učinkuje več, Republika Slovenija pa je postala odgovorna država za odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je šestmesečno obdobje od 24. 5. 2023 zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, ki je v zadevi odločilo 15. 11. 2023, in zato pritožnik teh okoliščin v tožbi ni mogel uveljavljati. Vrhovno sodišče je zato navedeno upoštevalo v tem pritožbenem postopku.2

10. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 51. člena v povezavi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru bo torej toženka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način. Sklep je namreč postal izvršljiv z njegovo dokončnostjo, tj. z vročitvijo sklepa toženke pritožniku.3 Vendar pa je s potekom časa, tj. po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III (odložilni učinek pa v obravnavani zadevi ni podan), učinek navedenega akta prenehal veljati.4 Spremenile so se torej okoliščine, ki bi izvršbo dopuščale, pri čemer gre zato za situacijo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1. Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški ne učinkuje več, si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred sodiščem prve stopnje izpodbijanega, sklepa, ne sme več predati Republiki Hrvaški. Republika Slovenija je postala odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje, njegova prošnja pa se mora po razveljavitvi odločitve o nedopustnosti prošnje zaradi uporabe meril Uredbe Dublin III, obravnavati pred toženko v skladu z drugim odstavkom 51. ZMZ-1. Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in bodisi odpravi sklep toženke oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja. Če bi Vrhovno sodišče ugodilo primarnemu pritožbenemu predlogu, potem bi s tem le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke (ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati), Republika Slovenija je s tem postala odgovorna država, toženka pa bi morala potem v skladu z določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 odločati o pritožnikovi prošnji - enako kot bo to morala storiti tudi ob sprejeti odločitvi o zavrženju pritožbe v tem upravnem sporu. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je Vrhovno sodišče odločilo kot navedeno.

11. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), namreč izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je zaradi zgoraj navedenih razlogov zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper I. točko izpodbijane sodbe in sklepa zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12. Pritožnik izpodbija tudi odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki naj bi ga sodišče prve stopnje napačno zavrnilo, ker ni ugotovilo, da mu bo s predajo Republiki Hrvaški prizadeta nepopravljiva škoda. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil postopek v tem delu zaradi umika predloga ustavljen (34. člen ZUS-1). Da umika ne bi podal, pa pritožnik v pritožbi niti ne navaja. Kolikor pa bi bilo pritožbene navedbe mogoče razumeti, da pritožnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izda začasno odredbo, pa Vrhovno sodišče pripominja, da je začasno odredbo mogoče izdati le do pravnomočnosti odločbe.

13. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

14. Ker so z navedenim odpadli razlogi za nadaljnjo obravnavo pritožbenih razlogov o sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema v Republiki Hrvaški, saj sklep toženke, ki je temeljil na presoji navedenega, ne učinkuje več, se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

15. Toženka torej svojega sklepa o zavrženju pritožnikove prošnje in predaji Republiki Hrvaški ne bo smela izvršiti, saj je potekel rok, v katerem je bila upravičena to storiti. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ-1 bo morala ta sklep razveljaviti in pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati kot država, ki je za to odgovorna.

1 Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne. 2 Primerjaj sodbo SEU C-201/16 z dne 25. 10. 2017. 3 Pritožnik je sicer vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je želel odložiti predajo, vendar je predlog kasneje umaknil. 4 Sodba VSRS I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.