Jedro

Izpodbijana odločitev je povsem jasna, kljub temu, da v izreku ni specificirano, kateri del zemljišča je bil predmet obravnave. Zadošča opredelitev zemljišča z identifikacijskim znakom - parcelno številko.

Nobenega dvoma ni, da je v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 predpisane kriterije treba obravnavati enakovredno in upoštevati, da so navedeni zgolj primeroma. Zakon ne določa medsebojnega razmerja med kriteriji. Nobenemu ne daje prednosti, ne predpisuje v katerih okoliščinah naj bi bil kateri od njih uporabljen.

Ni mogoče pritrditi pritožnici, da je bilo parcelacijsko načrtovanje približno, da je z izgradnjo soseske prišlo do sprememb, ki opravičujejo odstopanje od načrtovanega urejanja stavbi pripadajočega zemljišča. Tudi kasnejša raba, ki ni bila v skladu s splošnimi urbanističnimi akti in namembnostjo spornega zemljišča, obsega pripadajočega zemljišča ni mogla spremeniti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Prva nasprotna udeleženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za ugotovitev individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi X. 1 (ID znak 001), stoječi na parceli 2419/14 k. o. ..., po parceli 2419/31 k. o. .... Zavrnilo je tudi predlog za ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam na naslovih X. 1 (ID znak 001), stoječi na parceli št. 2419/14 k. o. ..., X. 2 (ID znak 002), stoječi na parceli št. 2419/13 k. o. ..., in X. 3 (ID znak 003), stoječi na parceli št. 2419/12 k. o. ..., ter morebitnim drugim stavbam, po parceli št. 2419/31 k. o. ...1

2. V pravočasno vloženi pritožbi predlagateljica. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Meni, da je sodišče kršilo 2. člen ZPP, ker je odločalo preko zahtevka. Individualno pripadajoče zemljišče parc. št. 2419/31 je predlagateljica opredelila po obsegu (30-40 m2 zemeljske površine od skupaj 1.398 m2 celotne površine parc. št. 2419/14), sodišče pa je zavrnilo domnevni predlog za ugotovitev cca 1.400 m2 velikega zemljišča (celotne parcele 2419/31). Sodišče je odklonilo uporabo t.i. dinamičnega principa ugotavljanja namembnosti zemljišča, namesto tega pa uporabilo metodo t.i. selektivnega podredja predpisanih kriterijev za ugotavljanje pripadajočega zemljišča. Oprlo se je na vire vnaprejšnjega načrtovanja in pravnega prometa, ne pa na dejansko izvedeno ureditev, preteklo rabo in urbanistične standarde. Uporaba dinamičnega principa ni odvisna od vprašanja, ali in do kakšne mere so prostorski akti, upravni akti, listine o pravnem prometu in drugo gradivo jasni, določni in natančni. Uporaba dinamičnega principa je odvisna zgolj od vprašanja, ali je šlo za zemljišče v družbeni lasti, ki je bilo predmet lastninjenja, ali pa gre morebiti za zemljišče, ki je bilo v času gradnje stavbe in nato ves čas v zasebni lasti (kjer pride v poštev statični princip). Sklicuje se na strokovno literaturo2 in prakso Vrhovnega sodišča3, ki sta o tem vprašanju enotni. Sporno je, kje poteka vzhodna meja individualnega pripadajočega zemljišča stavbe X. 1. Vztraja pri trditvi, da meja tega zemljišča poteka po naravni meji, visoki živi meji. Sodišče je sledilo izvedenki A. A., ki je podala mnenje, da sega le do vzhodne katastrske meje parc. št. 2419/14. Prostorski akt in upravna dovoljenja so se v bistvenem v naravi realizirala tako, kot je bilo sprva načrtovano. Stavba je bila zgrajena kot skrajna vrstna hiša v južnem nizu soseske B. Izvedenki C. C. in A. A. sta potrdili, da je bilo po prostorskem aktu in projektni dokumentaciji načrtovano, da bodo gradbene parcele skrajnih stavb segale prav do meje javnega cestnega telesa. Tak je tudi ustaljen in uveljavljen urbanistični standard. Kot domnevno razliko je sodišče prve stopnje izpostavilo neskladje med dejansko ureditvijo zemeljske površine v naravi in parcelacijskim načrtom. Sporni parcelacijski načrt je, kot listino B5, v spis vložila nasprotna udeleženka. Pripravljen je bil leta 1976 kot vnaprejšnje načrtovanje gradbenih parcel bodočih stavb južnega dela soseske. Leta 1984 se je v zemljiškem katastru na njegovi podlagi izvedla parcelacija in vzpostavilo današnje katastrsko stanje. Takrat so bile stavbe še v gradnji; nova X. ulica še ni bila zgrajena. Do prve polovice 90-ih let prejšnjega stoletja je bila zgrajena X. ulica in zunanja ureditev stavb v južnem delu soseske. Neskladje med načrtovano parcelacijo (listina B 5) in izvedbo v naravi obstaja: prostor med vzhodno fasado stavbe X. 1 in javno cesto je - zaradi zamaknjene gradnje X. ulice - nekaj metrov širši od načrtovanega. Taka gradnja ceste je povzročila razširitev praznega prostora med stavbo in cestnim telesom (pločnikom), posledično pa investitorjevo razširitev površine, namenjene za rabo stavbe (in drugih skrajnih stavb v južnem delu soseske). Obrazložitev izpodbijanega sklepa ustvarja vtis, da se je proti vzhodu predlagateljica sama širila. Razširitev je izvedel investitor z dokončanjem stavbe, ceste in zunanjo ureditvijo. Ko je predlagateljica stavbo kupila, je bilo cestno telo že zgrajeno in zelena površina že urejena. Iz orto foto posnetka je razvidno, da je bilo zemljišče v času nakupa ograjeno z žičnato ograjo, prav na mestu današnje žive meje. Gre za tipičen dejanski stan, ki terja korekcijo izvornega načrtovanja z uporabo dinamičnega principa, kakor je to navedlo Vrhovno sodišče v eni od svojih odločb. Ureditev pripadajočega zemljišča res za nekaj metrov odstopa od parcelacijskega načrta, vendar je dejanska raba povsem v skladu s prostorskim aktom, na podlagi katerega je bil parcelacijski načrt pripravljen. Načrtovano je bilo, da individualno pripadajoče zemljišče sega do meje javnega cestnega telesa. To je skladno s pravili urbanizma, da se pripadajoča zemljišča skrajnih stavb "podaljšajo" do meje javnega telesa. Prostorski načrtovalec, investitor in upravni organ ob izdaji lokacijskega dovoljenja parcelacijskemu načrtu (listina B 5) niso dali pomena dokončne, večne, neovrgljive določitve pripadajočih zemljišč, drugače kot sodišče in izvedenca D. D. in A. A. V dopolnjeni lokacijski dokumentaciji je bilo določeno, da je parcelacijski načrt narejen na osnovi takrat načrtovane osi javne ceste, da pa bodo definitivne površine parcel določene šele po zamejničenju v naravi, torej naknadno ob gradnji. Vnaprejšnje parcelacije so po pravilih urbanistične stroke zgolj načeloma zavezujoče, kot je navedeno v pisni dopolnitvi mnenja izvedenke A. A. Zatrjuje nepravilno uporabo 43. čl. Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1), ker je upoštevana zgolj 1. točka prvega odstavka, viri in okoliščine iz 2. do 4. točke prvega odstavka pa so spregledani. Gre za odstop od sodne prakse, ki sprejema dinamični princip, sodišče pa je uporabilo selektivno podredje. Nobeden od prostorskih aktov ni določal, da bodo meje parc. št. 2419/14 tam, kjer so bile kasneje vrisane in da bo merilo točno 592 m2. Vsebinska uporaba prostorskega akta (listina B5) privede do določitve individualnega pripadajočega zemljišča stavbe X. 1 do zelene razmejitve s cestnim telesom. Izvedenca D. D. in A. A. sta se oprla zgolj na parcelacijski načrt. Tudi noben posamični akt ni določal, da bo pripadajoče zemljišče zgolj tisto, ki je odmerjeno z današnjo parc. št. 2419/14 in da bo merilo točno 592 m2. Ob izdaji posamičnih upravnih dovoljenj še ni bilo znano, kašne bodo točne površine in meje gradbenih parcel stavb južnega dela soseske B. in kje točno bodo potekale. Mišljeno je bilo, da se bo to določilo v fazi gradnje. Vse pa je bilo odvisno tudi od poteka javne ceste, katere os je bila podlaga parcelacijskega načrta. Sodišče se do odvisnosti parcelacije od osi javne ceste ni opredelilo. Po dinamičnem principu ni bistveno in odločilno, v kakšen obsegu je bilo individualno pripadajoče zemljišče določeno v gradbenem dovoljenju. Od predlagateljice se ni zahtevalo, da predloži gradbeno dovoljenje, v izpodbijani odločbi je subtilno a vendar nedvoumno podana žaljiva obdolžitev, da ga ni predložila, ker naj bi vedela, da je bila z njim določena gradbena parcela. Očitek je nesmiseln in neutemeljen, ker predlagateljica uveljavlja pripadnost zemljišča na podlagi dejanske ureditve spornega zemljišča, pretekle rabe in urbanističnih standardov, torej po kriterijih iz 2. do. 4. točke prvega odstavka 43. čl. ZVEtL-1; nikoli ni trdila, da naj bi bilo sporno zemljišče formalno določeno za gradbeno parcelo. Ni imela razloga za skrivanje gradbenega dovoljenja, saj nikoli ni oporekala, da je bila s kabinetnim, vnaprejšnjim načrtovanjem kot gradbena parcela določena parc. št. 1419/14. Pravni posli s spremljajočim gradivom so le v primeru spoznavne krize lahko vir za indično ex post ugotavljanje pripadajočega gradiva. Sklicuje se na odločbe VSRS II Ips 128/2018, II Ips 44/2020, II Ips 132/2017, III Ips 2/2015, ter VSL I Cp 569/2022, I Cp 1746/20021 in I Cp 520/2021 in zaključuje, da je sklicevanje na kupoprodajno pogodbo z dne 30. 6. 1994, s katero je stavbo kupila predlagateljica, nesklepčno in predstavlja neutemeljen ter z ničemer obrazložen odstop od ustaljene sodne prakse. Gre zgolj za eno listino, govori se pa o množini pravnih poslov v preteklosti. Ta listina, kupoprodajna pogodba z dne 30. 6. 1994, ni bila prebrana na glavni obravnavi in predlagateljica ni bila obveščena, kdaj bo ta dokaz izveden, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Pritožnica nima geodetskega znanja, da bi lahko vedela, do kod segajo meje parc. št. 2419/14, urejena površina pa je vseskozi segala do javne ceste. Glede pretekle rabe ocenjuje, da ni bistveno, ali je bilo zemljišče ograjeno z leseno, žičnato, zidano ograjo, z živo mejo, grmovjem, drevesi, jarkom. Bistveno je, da je bilo zamejeno od drugi površin tako, da je bila njegova raba individualizirana za potrebe stavbe. Zatrjuje odstop od sodne prakse, ki daje pomen ograjenosti, ne pa vrsti ograde; kršena pa je tudi pravica do izjave in s tem do varstva človekovih pravic iz 22. čl. Ustave RS. Graja dokazno oceno izpovedi izvedenke A. A. Gre le za 30-40 m2 dodatnega individualnega pripadajočega zemljišča, pas širine 1,5 do 2 m. Ne gre za neobičajno, dodatno površino, saj se površine gradbenih parcel gibljejo med 440 m2 do 1.000m2 in več. Merila o ne/zanemarljivosti sporne površine niso pojasnjena; argument o nezanemarljivosti pa je tudi materialno zmoten. Uporabiti je mogoče le strokovne standarde, ki pa zaključka o domnevni pretiranosti (nezanemarljivosti) pripisovanja spornega zemljišča stavbi ne podpirajo. Glede ne/nujunosti pasu zemeljske površine za stavbo, opozarja, da gre za zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi stavbe. Sodišče je nekritično sledilo izvedenki, da sporni pas razširjene površine ni nujno potreben za redno rabo stavbe. S tem, ko je izvedenka A. A. potrdila urbanistično pravilo, ni ovrgla mnenja izvedenke C. C. Navedba, da za večje individualno zemljišče ni podlage v lokacijski dokumentaciji, je protispisna, materialno zmotna in nesklepčna. V projektni dokumentaciji je bilo izrecno določeno, da bodo, glede na parcelacijski načrt, površine gradbenih parcel določene naknadno ob zakoličenju. Materialnopravno zmotnost utemeljuje z nujnostjo uporabe dinamičnega principa. Zmoten je argument, da bi sporni pas lahko imel tudi javno pomembnost. Gre zgolj za ostanek parceliranih zemljišč drugače realiziranega načrtovanja - zamika ceste in posledično širše urejenega individualnega pripadajočega zemljišča stavbe. Da bi bil ta pas lahko namenjen neki imaginarni rabi, je le teoretična možnost, ki lahko obstaja za vsako zemljišče. Bistveno je, čemu je bilo konkretno namenjeno v času do 25. 7. 1997. Določitev spornega pasu za pripadajoče zemljišče ne bi bil nesorazmeren poseg oz. dejanje glede na interese ostalih lastnikov oz. stanovalcev v soseski. Drugačne navedbe so pavšalne in prima facie zmotne. Vse skrajne stavbe v naselju B. imajo razširjene individualne vrtove ob skupnih ali javnih površinah, za eno stavbo je izvedenka, ki si sicer stanja ni ogledovala, to zaznala. Predlagateljica je na konkretne primere opozorila, pa se sodišče do tega ni opredelilo in predlaganega dokazovanja ni izvedlo. S tem bi se ovrgel očitek o bojda "nesorazmernem posegu" v primerjavi z drugimi stavbami. Ne gre za izjemo v soseski, temveč za pravilo. Sodišče je nekritično sledilo izvedenki, ki si stanja v soseski ni ogledala. Tudi ostalih predlagateljičinih pripomb zoper izvedensko mnenje sodišče ni preizkusilo in jih ni povzelo v obrazložitev sklepa. Povzema svoje pripombe na izvedensko mnenje glede današnje minimalne nujne rabe, namena normodajalca prostorskega akta, nezavezujoči vnaprejšnji parcelaciji, upoštevanja elaborata LUZ in biroja E., opiranja na danes veljavne prostorske akte, neupoštevanja urbanističnih standardov v času načrtovanja, gradnje in ureditve južnega dela soseske, upoštevanje domnevnih faktorjev zazidanosti soseske F., nepravilne uporabe načela racionalnosti rabe zemljišč. Gre za relevantne pripombe zoper izvedensko mnenje. Sodišče bi se o njih moralo izreči. Predlagateljica je pripombe na izvedensko mnenje podala in jih nikoli ni umaknila. Zato je napačen zaključek, da po izvedenkinem zaslišanju udeleženci niso imeli pripomb na izvedensko delo. Sodišče ugotavljanja dejstev in uporabe prava ne more prepustiti izvedencu. Brezpogojna vera v izvedensko mnenje je nezdružljiva s pravico do sodnega varstva. Kršena je predlagateljičina pravica iz 23. čl. Ustave, podane so absolutne bistvene kršitve postopka. Ker sporno zemljišče ni odmerjeno v samostojno parcelo, predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. V pritožbi, ki so jo skupaj vložili predlagateljica in udeleženca G. G. in H. H., pritožniki uveljavljajo vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Menijo, da je sodišče kršilo 2. člen ZPP, ker je odločalo preko zahtevka. Skupno pripadajoče zemljišče stavb X. 1, X. 2 in X. 3 ter drugih stavb na celotni nepremičnini parc. št. 2419/31 je opredeljeno po obsegu: južno od linije južne meje parc. št. 2419/14, sodišče pa je zavrnilo domnevni predlog za ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča na celotni parceli 2914/31. Svoj zahtevek označujejo za dovolj določen. Stavb udeleženci niso izrecno specificirali, vendar bi to moralo storiti sodišče, ki ima inkvizitorna pooblastila. Gre za zelene površine soseske; takšno namembnost terjajo tudi urbanistični standardi. Leta 1997 se je na tem zemljišču uredila zelena površina, ogradili vrtovi, uredil protipoplavni nasip in ozelenile površine. Zemljišče je bilo načrtovano za skupne zelene površine, urejeno pa z zelenimi površinami s skupnimi funkcijami protipoplavnega nasipa in emisijske zaščite južnega dela soseske. Individualni vrtovi niso spremenili skupne namembnosti tega zemljišča več stavb soseske. Končni prostorski akt ima naziv Elementi dopolnitve lokacijske dokumentacije za individualne stanovanjske objekte južnega dela B. december 1976 (LoD 1976). Na njegovi podlagi je bil pripravljen parcelacijski na črt (listina B5). Pozidava dodatnih stavb ali javnega parka, igrišča ni bila predvidena. Načrtovane so bile zelene površine z vegetacijo, kar je izvedenka na zaslišanju potrdila. Potrdila je, da je bilo enako načrtovanje tudi v projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja za stavbe južnega dela soseske B.; tudi za stavbe pritožnikov. V skladu s sodno prakso je, da so zelene površine na obodu soseske pripadajoča zemljišča stavb, ne pa javno dobro. Stanje v naravi se je do 25. 7. 1997 realiziralo na način, da so se na spornem zemljišču uredile zelene površine s protipoplavnim nasipom, ki ščiti stavbe južnega dela soseske B. pred poplavami. Načrtovana skupna namembnost predmetnega zemljišča se je v bistvenem udejanila. Nobene teže nima dejstvo, da so nekateri od skupnih imetnikov tega zemljišča del predmetnega zemljišča uporabljali za svoje vrtove. Zaradi tega zemljišče ni moglo postati javno dobro ali celo zemljišče v lasti nasprotne udeleženke. Pritožniki so tisti, ki bi individualno rabo lahko opravičili tudi z urbanističnimi standardi. Ni podatka, da bi kakšen prostorski akt sporno zemljišče namenil drugemu namenu. Do tega je prišlo leta 1998, kar pa ni več relevantno s časovnega vidika; razen tega se naknadno načrtovanje nikoli ni realiziralo. Do lastninjenja je to zemljišče ostalo namenjeno stavbam soseske B. Kar štirje kriteriji iz prvega odstavka 43. čl. ZVEtL-1 utemeljujejo stališče, da gre za skupno pripadajoče zemljišče stavb soseske B.; ugotoviti je treba le, za katere stavbe (poleg stavb pritožnikov) gre. To bi moralo sodišče raziskati. Sodišče je povsem spregledalo in zanemarilo skupno namembnost ter izrazito pomembne funkcije obravnavanega zemljišča; bolj se je ukvarjalo z individualnim zemljiščem predlagateljičine stavbe, glede skupnega pripadajočega zemljišča pa odločitev utemeljilo s skopimi razlogi. Ni pojasnjeno, katero od načrtovanj je veljalo v katerem obdobju, zakaj ni upoštevana namembnost skupnim površinam soseske po LoD 1976. Razlogi sklepa so pomanjkljivi, ker sodišče zavrača, da je sporno zemljišče namenjeno stavbam pritožnikov in drugim stavbam. Kot razloge za zavrnitev zahtevka sodišče v nasprotju z virom iz 1. točke prvega odstavka 43. čl. ZVEtL-1 navaja tudi okoliščine iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka, kar bi smelo uporabiti zgolj v primeru spoznavne krize ali v okviru dinamičnega principa ugotavljanja pripadajočega zemljišča. Razlogi so protislovni, nerazumljivi, nejasni. Da naj bi bilo zemljišče namenjeno samostojni pozidavi, sta sledeč podatkom spisa, predvidela ureditveni načrt iz leta 1964 (UN 1964) ter spremembe in dopolnitve prostorskih ureditvenih pogojev iz leta 1998 (PUP 1998). Ta dva akta nista bila podlaga za izgradnjo in ureditev južnega dela soseske B.; ureditev je bila izvedena na podlagi v vmesnem času sprejete in veljavne LoD 1976. Sodišče se zmotno sklicuje na načrtovanje po UN 1964 in PUP 1998, na historično, prej veljavne, nerealizirane akte. Sodišče se ni opredelilo, čemu je bilo sporno zemljišče namenjeno po LoD 1976 (skupni uporabi južnega dela soseske B., javni rabi ali samostojni zidavi). Sklep nima določne ter razumne pravne argumentacije. Sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem, ali imajo pritožniki na spornem zemljišču severno od protipoplavnega nasipa urejene in ograjene vrtove, ne pa z dejstvi oz. vprašanji: ali se na obravnavanem zemljišču nahaja zelena površina s protipoplavnim nasipom in pasom drevja; kakšne so bile funkcije teh ureditev za stavbe soseske B.; da se na spornem zemljišču nikoli niso uredile javne površine ali izvedla samostojna zidava novih objektov oz. se niso uporabljale na tak način. Ni treba, da bi bilo pripadajoče zemljišče nujno potrebno za redno rabo stavbe; bistveno je, da je namenjeno redni rabi stavbe. Zelene površine z vegetacijo na obodu soseske so tipična pripadajoča zemljišča stavbam. Gre za poplavno območje, zato protipoplavni nasip in vegetacija preprečujejo poplavljanje, erozijo in spodjedaje terena. Če se te površine uporabljajo kot individualno pripadajoče zemljišče, to ne pomeni, da je zemljišče prenehalo biti skupno pripadajoče zemljišče. Izvorna namembnost se lahko spremeni le s kumulativno uporabo vseh treh kriterijev iz 2. do 4. točke prvega odstavka 43. čl. ZVEtL-1. Za urbanistično spremembo namembnosti po podatkih spisa ni podlage. Bistveno je, da je bilo leta 1997 celotno sporno zemljišče že urejeno kot zelena površina, da je tu že bil urejen protipoplavni nasip in da je bila vegetacija že zarasla ali v v začetku zaraščanja. Vse to je v skladu z izvorno načrtovano namembnostjo zemljišča. Gabarite individualnih vrtov s postavitvijo ograj je zamejil investitor. Pripadnost spornega zemljišča stavbam soseske B. se odreka zaradi večjih vrtov, kot so bili načrtovani. Z vidika pritožnikov gre za težko doumljiv absurd. Pravni posli s spremljajočim gradivom so lahko vir za indično ex pot ugotavljanje pripadajočega gradiva le v primeru spoznavne krize. Sklicevanje na pravne posle je zato materialnopravno zmotno in gre za odstop od sodne prakse. Procesno gradivo več kot očitno nakazuje na skupno pripadnost spornega zemljišča stavbam soseske B. Sodišče bi stavbe moralo le identificirati. Ne drži, da udeleženci na popolnost izvedenskega mnenja niso imeli pripomb. Podane so absolutne bistvene kršitve postopka. Glede na stanje procesnega gradiva in nedokončana nujno potrebna dejanja v postopku bi bilo treba pred odločitvijo postopek dopolniti, zato pritožniki predlagajo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Nasprotna udeleženka je na pritožbi odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožb. Pritožbi označuje za demagoški in notranje nasprotujoči. Glede drugo navedene pritožbe navaja, da vsebuje novote o tem, da zemljišče pripada še drugim stavbam, ne le trem, ki so jih udeleženci navajali v postopku pred sodiščem prve stopnje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pravna podlaga za odločitev o predlogu za ugotovitev pripadajočega zemljišča so določila ZVEtL-1. Po določbi prvega odstavka 42. čl. tega zakona je pripadajoče zemljišče tisto, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. V drugem odstavku istega člena je skupno pripadajoče zemljišče opredeljeno kot tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je na podlagi zgoraj navedenih predpisov postalo last lastnikov teh stavb. Če ni drugače določeno, se tudi za skupno pripadajoče zemljišče smiselno uporabljajo pravila zakona o pripadajočem zemljišču k posamezni stavbi (tretji odstavek istega člena). Kriteriji za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča so primerna našteti v 43. čl. ZVEtL-1. 7. Predlagateljica uveljavlja, da je - del zemljišča parc št. 2419/31, in sicer ozek pas zemljišča ob vzhodnem robu parc. št. 2419/14, individualno pripadajoče zemljišče njene stavbe X. 1; - da je del zemljišča parc št. 2419/31, južno od linije južne meje parc. št. 2419/14, in južno od individualnega, stavbama X. 2 in X. 3 pripadajočega zemljišča, skupno pripadajoče zemljišče stavb X. 1, X. 2 in X. 3. 8. Sodišče prve stopnje je predlog za ugotovitev individualnega in skupnega pripadajočega zemljišča zavrnilo. V izreku odločbe ni specificiralo, kateri del parc. št. 2419/31 predlagateljica uveljavlja kot - individualno in skupno - pripadajoče zemljišče. Pritožniki (predlagateljica in udeleženca, lastnika stavb X. 2 in X. 3) v pritožbah uveljavljajo, da je sodišče prve stopnje odločalo preko zahtevka, ker v izreku izpodbijanega sklepa ni opredeljen del zemljišča, ki je predmet obravnavanja, ampak je iz izreka razvidno, da se zavrača predlog za ugotovitev individualnega in skupnega pripadajočega zemljišča po parceli 2419/31 kot celoti. Pritožbi nista utemeljeni. Ker v nepravdnem postopku predlagatelj ni dolžan postaviti določnega zahtevka4 glede glavne stvari in stranskih terjatev, kakor je to določeno za pravdni postopek (prvi odstavek 186. čl. ZPP), tudi sodišče ne odloča o zahtevku, ampak o razmerju, katerega ureditev predlagatelj predlaga (23. čl. ZNP-1). Izpodbijana odločitev je povsem jasna, kljub temu, da v izreku ni specificirano, kateri del zemljišča parc. št. 2419/31, je bil predmet obravnave. Zadošča opredelitev zemljišča z identifikacijskim znakom - parcelno številko. Iz obrazložitve (1., 16. točka in druge točke obrazložitve) je jasno razvidno, da sodišče ni spregledalo, da je ugotavljalo pripadajoče zemljišče na delu parc. št. 2419/31. 9. Razlogi, s katerimi je svojo odločitev utemeljilo sodišče prve stopnje, so jasni, vseobsegajoči in prepričljivi, zato se pritožbeno sodišče - v izogib ponavljanju - nanje sklicuje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločitev prepustilo izvedenki A. A. Iz obrazložitve kot celote je razvidno, da je materialno presojo kriterijev, predvidenih s 43. čl. ZVEtL-1, izvedlo natančno in strokovno, od izvedenke pa pri ugotavljanju dejanskega stanja črpalo stališča in pravila urbanistične stroke.

10. Pritožniki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo, da je pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča uporabilo metodo selektivnega podredja predpisanih kriterijev in zavrnilo uporabo t.i. dinamične metode oz. dinamičnega principa. Navedeni metodi sta teoretično obdelani v pravni teoriji5 kot izbira trenutka oz. časovnega obdobja, v katerem se po kriterijih iz prvega odstavka 43. čl. ZVEtL-1 ugotavlja neposredna namembnost zemljišč: statični princip je predstavljen kot ugotavljanje neposredne namembnosti v časovno določenem trenutku, dinamičen princip pa od izgradnje stavbe naprej, skozi celotno obdobje družbene lastnine, vse do lastninjenja z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini - ZLNDL, ki je bil uveljavljen 25. 7. 1997. Sodišče prve stopnje je uporabilo t.i. dinamično metodo, ki je za ugotavljanje pripadajočega zemljišča, ki je bilo v preteklosti v družbeni lastnini, primerna in dejansko edina možna metoda ugotavljanja pripadajočega zemljišča. Zaradi načrtovanja z več prostorskimi in izvedbenimi akti in glede na pravno naravo pravice uporabe namreč spremembe na normativni ravni (kasnejši prostorski akti) vplivajo na obseg funkcionalnega oz. stavbi pripadajočega zemljišča. Enako velja za spremembe v naravi; tudi način uporabe ni konstanten (dejanska raba, sprememba uporaba, dograditev ….). Zato tudi spremembe kriterijev iz 2. do 4. točke prvega odstavka 43. čl. ZVEtL-1 lahko vplivajo na obseg funkcionalnega zemljišča. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje ugotavljalo za čas od začetka urbanističnega urejanja dalje in se do njih opredelilo .

11. Nobenega dvoma ni, da je v prvem odstavku 43. čl. ZVEtL-1 predpisane kriterije treba obravnavati enakovredno in upoštevati, da so navedeni zgolj primeroma. Zakon ne določa medsebojnega razmerja med kriteriji; nobenemu ne daje prednosti, ne predpisuje v katerih okoliščinah naj bi bil kateri od njih uporabljen. Stvar sodišča je, da v vsakem posameznem primeru kriterije uporabi tako, da je zadoščeno namenu normiranja oz. usklajevanja neurejenega zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stvarnopravnim položajem. Tudi v tem pogledu je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Upoštevalo je, da je predlagateljica kot kupovalka vrstne hiše v času uveljavitve ZLNDL na funkcionalnem zemljišču imela pravico uporabe, ki je bila s tem zakonom pretvorjena v lastninsko (individualno pripadajoče zemljišče) oz. solastninsko pravico (eventualno skupno pripadajoče zemljišče, če bi obstajalo).

12. Pritožba pravilno izpostavlja, da na izbor kriterijev ne vpliva kako jasni, določni in natančni so prostorski, upravni akti, listine o preteklem pravnem prometu in spremljajoče gradivo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse razpoložljivo gradivo. Glede na njegov obseg in natančnost ni bilo v spoznavni krizi. Ker z gradbenim dovoljenjem stavbe X. 1 ni razpolagalo, je na pravno pomembna dejstva sklepalo iz drugih spoznavnih virov (prostorskih aktov), čemur predlagateljica kot pritožnica ne ugovarja. Ustrezno je upoštevalo natančnost spoznavnih virov in podatkov o pretekli rabi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je upoštevalo predpisana temeljna pravila in njihovo uporabo prilagodilo dejanskemu primeru ter je dokazni postopek privedel do pravilne ugotovitve, da noben del parc. št. 2419/31 ni niti individualno niti skupno pripadajoče zemljišče stavbam, ki so locirane v soseščini.

**Glede individualnega pripadajočega zemljišča stavbe na naslovu X. 1**

13. Gre za pas zemljišča vzhodno od katastrske meje parc. št. 2419/14. Parc. št. 2419/14 je že v predlagateljičini lasti6. Predlagateljica se zavzema, da je njena last tudi zemljišče vzhodno od katastrske meje - do žive meje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pripadajoče zemljišče stavbe X. 1 sega le do katastrske meje parc. št. 2419/14. 14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila obravnavana stavba načrtovana in zgrajena v sklopu gradnje več stanovanjske soseske B., v kateri so bile enakovredno določene gradbene parcele posameznih objektov. Zgrajena je bila kot eden izmed enotno oblikovanih stanovanjskih objektov z enakovredno določenimi gradbenimi parcelami in z enotno zunanjo ureditvijo. Predlagateljica v pritožbi pritrjuje, da se je prostorska dokumentacija v bistvenih elementih vsebinsko realizirala na način, kot je bilo po vsebini načrtovano. Njena stavba je zgrajena kot skrajna vrstna hiša na vzhodni stani najbolj južnega niza stavb v soseski B.; pritožnica izpostavlja, da je bilo pripadajoče zemljišče njene skrajne stavbe načrtovano do meje javnega cestnega telesa. To sklepa na podlagi zazidalnega načrta južnega dela soseske B., kot splošnega urbanističnega akta. Ni ji mogoče pritrditi, kajti s podrobnejšim prostorskim aktom - parcelacijskim načrtom - je bilo opredeljeno, da je zemljišče, neposredno namenjeno za redno rabo njene stavbe opredeljeno zemljišče s površino 592 m2, s širino 27,85 m na južni strani, 25,45 m na severni stani, 22,33 m na vzhodni stani in 22,20 m na južni stani

15. Zato ni točna pritožbena trditev, da živa meja - skladno s prostorskimi akti - izkazuje rob stavbi X. 1 pripadajočega zemljišča. Pritožbeno sklepanje, da se pripadajoča zemljišča skrajnih zemljišč vedno podaljšajo do javne ceste, ni pravilo. Zlasti ne v primerih, kot je obravnavani, ko gre za veliko zemljišče (predlagateljica si lasti njegov pas v širini nekaj metrov). Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da predlagateljičini skrajni stavbi načrtovana površina ne sega do cestnega telesa, ampak je med njej pripadajočim zemljiščem in javno cesto zaenkrat predvidena zelena površina.

16. Parcelacijski načrt je bil izdelan leta 1976; na njegovi podlagi se je po izgradnji stavbe (leta 1984) izvedla parcelacija in uredilo obstoječe katastrsko stanje. Predlagateljičina parcela je locirana na zemljišču parc. št. 2419/14, ki je v predlagateljičini lasti in je v naravi stavbišče 174 m2 in dvorišče 418 m2; meri torej točno toliko, kot je bilo predvideno s parcelacijskim načrtom. Zato ni mogoče pritrditi pritožnici, ki trdi da je bilo parcelacijsko načrtovanje približno, da je z izgradnjo soseske prišlo do sprememb, ki opravičujejo odstopanje od načrtovanega urejanja stavbi pripadajočega zemljišča. 17. Pritožnica trdi, da je pripadajoče zemljišče stavbe X. 1 proti vzhodu - glede na katastrsko stanje - širše zato, ker je zaradi osi X. ceste, ki se je v prostor umeščala kasneje, med stavbo in cestnim telesom ostalo več zemljišča, kot je bilo upoštevano v katastrskem načrtu. Pritožbeno sodišče s tem sklepanjem ne soglaša, saj gre za dejansko okoliščino, ki na obseg pripadajočega zemljišča nima vpliva. Ni razlogov za korekcijo izvornega načrtovanja, za kar se predlagateljica zavzema v pritožbi, saj z gradnjo ceste v območje stavb ni bilo poseženo; nasprotno parcelacijski načrt je bil izveden tako, kot je bil pripravljen. Stanje na terenu, spremenjeno tako, da je zemljišče med stavbo in cestnim telesom za nekaj metrov širše, kot ga izkazuje parcelacijski načrt, ni podlaga za širjenje skrajni stavbi pripadajočega zemljišča. Da pravila urbanizma terjajo širitev pripadajočega zemljišča do meje javnega telesa, je neizkazano in ga izvedenca A. A. in D. D. nista potrdila. Tudi dejstvo, da je bil parcelacijski načrt narejen z upoštevanjem takrat načrtovane javne ceste, tega ne spremeni; kot že rečeno - z gradnjo ceste se v območje stavb ni posegalo. Stališče, da so po pravilih urbanistične stroke vnaprejšnje parcelacije le načeloma zavezujoče, bi bilo lahko predmet razpravljanja v primeru okoliščin, ki bi terjale varstvo katerega od mejašev7. Takih okoliščin v obravnavani situaciji ni.

18. Pritožbeno sodišče soglaša, da so prostorski akti predvideli pripadajoče zemljišče stavbe X. 1 tako, kot je identificirano s parc. št. 2419/14. Prostorskih aktov ni mogoče razlagati tako, da pripadajoče zemljišče stavbe X. 1 sega do cestnega telesa. Ne samo zazidalni načrt, tudi parcelacijski načrt je - glede na t. i. dinamično metodo - akt, ki definira obseg stavbi pripadajočega telesa. Gre za podrobnejši in kasnejši prostorski akt, zato je ravno t. i. dinamična metoda, za uporabo katere se pritožnica zavzema, tista, ki terja upoštevanje zazidalnega načrta. Ne glede na to, da splošni prostorski akti niso do metra natančni, in da je do zakoličenja stavb prišlo po izdelavi lokacijske dokumentacije, je iz prostorskih aktov ugotovljivo, da je med nizom stavb in javnim cestnim telesom prostor, ki ne pripadajoče skrajni vrstni hiši. Za kakšen namen bo med predlagateljičino stavbo in cestnim telesom locirano zemljišče v bodoče uporabljeno, ni bistveno. Ni izključeno, da bo imelo javno namembnost, glede na to da leži ob javni cesti. Ni pa to bistveno, zato s pritožbenimi navedbami o teoretični, abstraktni možnosti javne rabe (na 19. strani pritožbe) pritožnica drugačne odločitve ne more doseči. 19. Argument, da povečevanja pripadajočega zemljišča predlagateljičine končne stavbe ne utemeljuje obseg pripadajočega zemljišča ostalih vrstnih atrijskih, linearno postavljenih hiš, je le ena od okoliščin, ki govori v prid sprejeti odločitvi. Tudi pritožbeno sodišče temu argumentu daje težo, saj je potrebno ohraniti enotno urejenost soseske. Tožničina stavba je bila grajena kot ena od hiš v sklopu soseske, ki je bila predmet skupnega urbanističnega načrtovanja in izvedbe načrtovanega; npr. skupno lokacijsko dovoljenje, v katerem so bile gradbene parcele nedvoumno navedene. Za gradbena dovoljenja je zaprosila ista pravna oseba po pooblastilih investitorjev; gradbena dovoljenja so se izdajala z enako številko in enakim datumom; razlikovala so se zgolj glede podatkov, ki so identificirala posamezno stavbo, zemljišče in investitorja.

20. Kako imajo končne stavbe v drugih nizih vrstnih hiš urejeno pripadajoče zemljišče, je irelevantno, ker je ugotavljanje pripadajočega zemljišča stvar postopkov, v katerih se je ali se bo ugotavljalo. Iz dejanske uporabe, vidne na terenu, na obseg pripadajočega zemljišča ni mogoče sklepati. Tudi v primeru predlagateljice trenutna uporaba izkazuje večje pripadajoče zemljišče kot stavbi pripada. Revizije postopkov, v katerih je bilo pripadajoče zemljišče drugih stavb določeno, pa sodišče ni pristojno izvajati.

21. Glede gradbenega dovoljenja, ki sodišču ni bilo dosegljivo, se je sodišče prve stopnje izreklo 16. točki obrazložitve. Pritožnica v pritožbi izpostavlja, da njegova vsebina ni odločilna in ne trdi, da bi bila drugačna od prostorskih aktov. Prvostopenjsko sodišče se je do izostanka tega konkretnega prostorskega akta opredelilo; ni pa iz dejstva, da ga predlagateljica ni predložila, izvajalo za predlagateljico neugodnih vsebinskih posledic. Potrebna dejstva so bila ugotovljena na osnovi ostale prostorske dokumentacije. Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje, da je bila predlagateljica obtožena domnevnih slabih ravnanj in da sodišče prve stopnje subtilno prikazuje, da gradbenega dovoljenja predlagateljica zaradi svojih koristi ni predložila. Predlagateljica je bila zaslišana, zato se je o vseh pravno pomembnih dejstvih, tudi o obravnavanem, lahko izjavila.

22. Tudi pravni posli s spremljajočim gradovom so lahko vir za indično ex post ugotavljanje pripadajočega zemljišča. Seveda je pri ocenjevanju njihove dokazne vrednosti treba upoštevati okoliščine, v katerih je bilo izdelano, akterje, ki so pri njegovi izdelavi sodelovali, ter njihovo zanje in sposobnosti. Sodišče je to dosledno upoštevalo, zato je nerazumljiva pritožbena trditev, da sklicevanje na kupoprodajno pogodbo z dne 30. 6. 1994 (listina B7), s katero je predlagateljica v last pridobila stavbo, predstavlja neutemeljen in z ničemer obrazložen odstop od sodne prakse. Dokaz je bil predlagan in izveden, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da predlagateljica na izvedbo tega dokaza ni bila opozorjena. Sicer pa gre za pravno manj pomemben dokaz v smeri obsega stavbi pripadajočega zemljišča, kajti predlagateljica ga je od pravnih prednikov pridobila v obsegu, kot ga-je leta pridobil oz. imel. Enako velja za sklep o dedovanju z dne 9. 12. 1999 (listina B 8).

23. Prvostopenjsko sodišče je pripadajoče zemljišče obravnavalo kot tiso, ki je neposredno namenjeno redni rabi stavbe in ne kot nujno pripadajoče zemljišče, zato na 18. strani pritožbe predlagateljica po nepotrebnem izpostavlja pojem pripadajočega zemljišča, kakor je opredeljen z 42. čl. ZVEtL-1. Stališče, da širitev stavbi pripadajočega zemljišča na zemljišče parc. št. 2419/31 ni nujna za redno uporabo stavbe, potrjuje, da je za redno stavbe predvideno pripadajoče zemljišče takega obsega, da redno rabe stavbe omogoča. Ne gre za odstop od sodne prakse.

24. Tudi glede pretekle rabe pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da raba do leta 1997 ni bila enaka kot danes in da je do današnje rabe prišlo postopoma; po letu 1994, ko je stavbo pridobila v last predlagateljica. Dejstvo, da je bil del zemljišča parc. št. 2419/31 po izgradnji X. ceste omejen z ograjo in na ta način individualiziran za potrebe lastnika stavbe, ni okoliščina, ki bi vplivala na obseg pripadajočega zemljišča. Gre za enostransko dejanje lastnika. Tudi kasnejša raba, ki ni bila v skladu s splošnimi urbanističnimi akti in namembnostjo spornega zemljišča, obsega pripadajočega zemljišča ni mogla spremeniti.

25. Pritožbeno sodišče je sledilo izvedenki A. A., katere mnenje je skladno z mnenjem izvedenca prof. dr. D. D., ki se je do obsega funkcionalnega zemljišča stavbe X. 1 opredeljeval v nepravdni zadevi N 260/2013. V 6. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje razumljivo pojasnilo, zakaj ne sprejema mnenja izvedenke C. C. Pritožbeno sodišče te razloge sprejema in se nanje sklicuje. Pritožba ugotovitve izvedenkine A. A. graja z nenatančnostjo oz. neugotovljivostjo pripadajočega zemljišča na osnovi prostorskih aktov, kar je zavrnjeno že v prejšnjih točkah tega sklepa. Da bi stavba z dodatnim pripadajočim zemljiščem presegla predpisane strokovne standarde glede priporočenih površin, v postopku ni bilo zatrjevano, zato se sodišče do tega ni opredeljevalo. Izvedenka A. A. ni potrdila obstoja urbanističnega pravila o razširitvi pripadajočega zemljišča do mej javnega cestnega dobra. Predlagateljica je bila na naroku prisotna in bi izvedenki lahko zastavila dodatna vprašanja, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče izvedenke ni zaslišalo celovito o vseh vidikih predmetne zadeve. Prvostopenjsko sodišče je izvedensko delo proučilo, upoštevajoč tudi dodatne pripombe. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da po zaslišanju izvedenke udeleženci pripomb niso imeli, je razumeti, da je izvedenka na pripombe zadovoljivo odgovorila, dodatnih pripomb pa udeleženci niso imeli. Pritožbeni razlogi predlagateljice na 21. in 22. strani pritožbe, s katerimi je grajano izvedensko mnenje izvedenke A. A., so pavšalni in neutemeljeni. Izvedenka je pri izdelavi mnenja upoštevala pravila urbanistične stroke in dosledno odgovorila na vprašanja sodišča in pripombe udeležencev. Namen normodajalca je izvedenka ugotavljala iz njej dosegljivih listin. Dolžna je bila upoštevati vso razpoložljivo dokumentacijo, zato si pred danes veljavnimi prostorskimi akti in elaboratom LUZ ter biro E. ni bila dolžna zatiskati oči; niso pa to viri, s katerimi bi utemeljevala prostorsko načrtovanje. Mnenje je podala upoštevajoč prostorske akte, opredeljene s 1. točko prvega odstavka 43. čl. ZVEtL-1, zato so pritožbene trditve o ne/upoštevanju faktorjev zazidanosti - takratnih in današnjih - irelevantne. Tudi s sklicevanjem na načelo racionalnosti izrabe zemljišč pritožnica neutemeljeno nasprotuje izvedenskemu mnenju izvedenke A. A. in odločitvi o obsegu pripadajočega zemljišča. **Glede skupnega pripadajočega zemljišča stavbam na naslovu X. 1, X. 2 in X. 3**

26. Svojega predloga predlagateljica ni argumentirala z navedbo vseh stavb, katerih skupno pripadajoče zemljišče naj bi bil del parc. št. 2419/31. Res ima sodišče v postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča tudi inkvizitorna pooblastila in dolžnost obveščanja oseb, katere pravice bi bile v postopku lahko prizadete. Te procesne obveznosti je sodišče prve stopnje izpolnilo.

27. Nedvomno je zemljišče parc. št. 2419/31, južno od stavb X. 1, X. 2 in X. 3, namenjeno za zelene površine z vegetacijo; nobenih indicev pa ni, da gre za zemljišče neposredno namenjeno zgolj za redno rabo stavb v soseski B. Pritožniki ne zatrjujejo, da bi to zemljišče lastniki stavb zasadili s parkovno vegetacijo, vzdrževali, na njem zgradili protipoplavni nasip …

28. V ureditvenem načrtu za sosesko B. iz leta 1964 in zazidalnem načrtu iz leta 1969 je bilo sporno zemljišče namenjeno gradnji nizov vrstnih individualnih hiš, ni pa bilo predvideno kot gradbena parcela niti kot zemljišče potrebno za redno rabo stavb. V spremembi zazidalnega načrta iz leta 1972 je bilo namenjeno zelenim površinam. S prostorskimi akti, s katerimi so se v prostor umeščale stavbe soseske B. se v prej obstoječe prostorske akte ni posegalo. Dejstvo, da je bilo z zazidalnim načrtom to zemljišče opredeljeno kot zelena površina, ne utemeljuje sklepa, da gre za pripadajoče zemljišče posameznih stavb. Gre za zemljišč s protipoplavnim nasipom, katerega vzdrževanje in tudi sicer urejanje voda je v pristojnosti lokalnih skupnosti in ne predlagateljice, pa tudi drugih lastnikov stavb ne. Zelene površine lahko - ravno tako kot lastnikom stavb v soseski B. - služijo drugim, zato ni mogoče sprejeti stališča, da je namenjeno za redno uporabo stavb v soseski. Prostorska dokumentacija ne daje podlage za sklep, da gre za stavbam pripadajoče zemljišče. Sodne prakse, ki naj bi izkazovala, da so zelene površine ob stanovanjskih soseskah tipična skupna pripadajoča zemljišča stavb, pritožba ne navaja.

29. Po letu 1988 je bilo to zemljišče namenjeno novogradnji, ki pa ni bila realizirana. Nikoli ni bilo namenjeno za uporabo stavb, ki jih imajo v lasti pritožniki in drugi lastniki stavb v soseski.

30. Dejstvo, da zemljišče južno od svojih hiš, ki naj bi bilo skupno pripadajoče zemljišče, pritožniki uporabljajo za svoje vrtove, kaže na njihov interes, da se zemljišče opredeli za njihovo skupno zemljišče, ali vsaj skupno pripadajoče zemljišče stavb v soseski. Ker pa za to ni urbanistične podlage, sama raba ni odločilna.

31. Pritožbena trditev o skupni namembnosti je torej v nasprotju s spisovnimi podatki in listinsko dokumentacijo. Ugotovitve sodišča prve stopnje pritožniki grajajo s pavšalnimi stališči, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na argumente prvostopenjskega sodišča iz 17. in 18. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

32. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1 pritožba zavrnjena.

33. Temeljno pravilo iz 15. čl. ZVEtL-1 o delitvi stroškov med udeležence je predvideno za primer uspešnega končanja postopka; za tak primer se šteje, da je bil postopek v interesu vseh udeležencev, ne zgolj predlagatelja, katerega interes je sicer največji. Ker pa predlagateljica s predlogom, pritožniki pa s pritožbami niso uspeli, je treba uporabiti peti odstavek 40. čl. ZNP-1, ki predvideva da stroške postopka krije tisti, ki jih je zakrivil ali so nastali zaradi naključja, ki se mu je primerilo8. Ker predlagateljica s predlogom za ugotovitev funkcionalnega zemljišča ni uspela, pritožniki pa ne s pritožbama, bi bili dolžni prvi nasprotni udeleženki povrniti stroške pritožbenega postopka. Ker pa odgovora na pritožbi k razjasnitvi zadeve nista prispevala, je odločeno, da prva nasprotna udeleženka krije svoje stroške pritožbenega postopa. Svoje stališče, da je sporno zemljišče skupno zemljišče stavb soseske B., je predlagateljica podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne gre za pritožbeno novoto.

1 Ker se vse nepremičnine nahajajo v k. o. ..., je navajanje katastrske občine v nadaljevanju izpuščeno. 2 Tamara Fajs Mateja, Pripadajoče zemljišče črnih gradenj, Zbornik 13. Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava , št. 13, 2021, str. 82. 3 Odločbe RS RS, št. II Ips 128/2018, II Ips 48/2019, II Ips 44/2020 in odločbe VSL, št. I Cp 1746/2021, II Cp 367/2021, I Cp 51/2021. 4 Ga tudi ni postavil. 5 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča s komentarjem, urednica Mateja Tamara Fajs, GV založba, Ljubljana 2023, stran 274. 6 Kot pripadajoče zemljišče stavbe X. 1 je bilo ugotovljeno v nepravdnem postopku N 260/2013. 7 Netočna je trditev, da je izvedenka na naroku izpovedala drugače (zapisnik z dne 22.3.2023, str. 3, šesti odstavek, str. 4, zadnji odstavek. 8 Enako sklep VSL I Cp 679/2018