Jedro

Sodišče ni kršilo kazenskega zakona, saj je bila pogojna obsodba preklicana prav zato, ker je obsojenec v preizkusni dobi storil sorodno kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne ..., je bil obs. B.L. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ, za katero mu je bila določena kazen 5 mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je tudi preklicalo pogojno obsodbo TS LJubljani, enote v Ljubljani, z dne..., v kateri je bila obsojencu določena kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let, nato pa je obsojencu po 3. odstavku 52. člena v zvezi z 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 10 mesecev zapora. VSL je s sodbo z dne ..., pritožbo zagovornika obs. B.L. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. B.L., odvetnik M.J. iz LJ, v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da VS RS pravnomočno sodbo spremeni tako, da odloči, da se ne prekliče pogojna obsodba TS v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne....

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona je po 5. točki 372. člena ZKP podana, če je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Stališče zagovornika obsojenca, da je bil kršen kazenski zakon, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 52. člena KZ za preklic pogojne obsodbe, ni utemeljeno. Po navedenem določilu sodišče, če obsojenec v preizkusni dobi stori eno ali več kaznivih dejanj, odloči, ali bo preklicalo pogojno obsodbo, ko presodi vse okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca, zlasti pa na sorodnost storjenih kaznivih dejanj, njihov pomen in nagibe, iz katerih so bila storjena. Vse te okoliščine so bile pri preklicu pogojne obsodbe upoštevane, kar je razvidno iz razlogov pravnomočne sodbe. Pogojna obsodba je bila preklicana prav zato, ker je obsojenec v preizkusni dobi storil sorodno kaznivo dejanje in sicer nadaljevano kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ, torej kaznivo dejanje zoper premoženje z elementi nasilja, saj je iz pogojne obsodbe, ki je bila preklicana, razvidno, da je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ/77 in kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru ali pretepu po 56. členu KZ/77, torej prav tako zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje in kaznivega dejanja z elementi nasilja. Sicer pa zagovornik obsojenca, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti povsem neutemeljeno navaja, da obravnavano kaznivo dejanje ni sorodno s kaznivimi dejanji iz pogojne obsodbe, ter s trditvijo, da se je obsojenec povsem spremenil in začel pošteno živeti, s tem le oporeka ugotovitvi sodišča o okoliščinah, ki so bile podlaga za preklic pogojne obsodbe. S tem torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

VS RS je zato zahtevo zagovornika obs. B.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).