Jedro

Ne zadošča, da sodišče v sklepu o odreditvi pripora zgolj našteje dokaze in podatke, na katere opira sklep o utemeljenosti suma, pač pa mora konkretizirati dejstva, ki jih na taki dokazni podlagi ugotavlja. Pri tem pa preiskovalni sodnik sklepa le o tem, ali zbrani dokazi in podatki utemeljujejo sum, da je osumljenec storil očitana kazniva dejanja, ne presoja pa verodostojnosti morebitnih nasprotujočih si dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 23.7.2005 zoper osumljenega M.B. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki traja od 19.7.2005 od 14.40 ure dalje. Izvenobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil. Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik osumljenega M.B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi, podredno pa da ga nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da so pogoji za pripor pri osumljencu podani in je zato zahteva neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik osumljenega M.B. v zahtevi izpostavlja, da v sklepu sodišča prve stopnje ni dokazne ocene posameznih listin, ki po presoji preiskovalnega sodnika kaže na to, da je M.B. utemeljeno osumljen storitve očitanih kaznivih dejanj. Poudarja, da te procesne kršitve, ki jo je v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora izrecno uveljavljal, ni odpravil niti zunajobravnavni senat. S tem je sodišče po vložnikovem mnenju storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer je očitno, da zahteva meri na tisto iz 11. točke navedene določbe.

Takim vložnikovim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče je navedlo dokaze in podatke, na podlagi katerih je sklepalo, da je osumljenec utemeljeno osumljen storitve očitanih kaznivih dejanj. Oprlo se je na izjavo oškodovanke, sicer osumljenčeve zunajzakonske partnerice L.K., njunih otrok M. in D.B., oškodovankinih staršev, na zdravniški potrdili o poškodbah ter fotografije, na katerih so vidne te telesne poškodbe. Upoštevalo je tudi navedbe v obvestilih, ki so jih policiji posredovale nekatere druge, v sklepu poimensko navedene osebe, ki s potrebno stopnjo utemeljenost suma pripora samo še potrjujejo. Iz zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da vložnik zavrača navedbe L.K. in s temi polemizira, ko izpodbija utemeljenost suma pri vsakem od kaznivih dejanj. Na tak način pa ponuja presojo o obstoju odločilnih dejstev, ki se razlikuje od tiste, ki jo je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sprejelo sodišče. Z vložnikom se je treba strinjati, da ne zadošča, da sodišče v sklepu zgolj našteje dokaze in podatke, na katere opira sklep o utemeljenosti suma, pač pa mora konkretizirati dejstva, ki jih na taki dokazni podlagi ugotavlja. V konkretni zadevi se je sodišče oprlo predvsem na izjave oškodovanke in njunih otrok, ki utemeljujejo dejanske sklepe glede vseh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, ostale dokaze in podatke pa je navedlo še v podkrepitev svojih ugotovitev. Sodišče v času odreditve pripora sklepa samo o tem, ali zbrani dokazi in podatki utemeljujejo sum, da je osumljenec storil očitana kazniva dejanja, ne presoja pa verodostojnosti morebitnih nasprotujočih si dokazov. Napadeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora vsebuje zadostno analizo zbranih dokazov, ki utemeljujejo sklepanje, da je bil osumljenec v daljšem časovnem obdobju izrazito nasilen do svoje zunajzakonske partnerice, da je na opisani način zanemarjal svoja otroka, s tem pa da ima njegovo ravnanje zakonske znake kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil zoper njega odrejen pripor. Kolikor vložnik zatrjuje nasprotno, mu ni mogoče pritrditi.

Po 1. odstavku 424. člena se pri odločanju v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevano kršitev ustrezno utemeljiti, saj v nasprotnem utemeljenosti zatrjevanega očitka sploh ni mogoče preizkusiti.

Vložnik v zahtevi izraža nestrinjanje z razlogi v pravnomočnem sklepu, s katerimi je zunajobravnavni senat zavrnil očitke v pritožbi osumljenčevega zagovornika, da kazniva dejanja, kjer je čas storitve opredeljen od leta 2000 do dne 16.7.2005, ta niso dovolj časovno opredeljena ter da je kazenski pregon zanje zastaral. Stališče v izpodbijanem sklepu vložnik izpodbija z navedbo, da ni nobenih dokazov, ki bi dokazovali, da je bil osumljenec od leta 2000 dalje nasilen do svojih družinskih članov. Zahteva pa ne obrazloži, zakaj naj bi kazenski pregon relativno zastaral in za katera kazniva dejanja, ampak zavrača dokazno podlago, predvsem pa vsebino izjave oškodovanke L.K., na podlagi katere je sodišče sklepalo o nasilju, ki naj bi ga v navedenem obdobju v družini izvajal osumljeni M.B. S tem da vložnik pri vsakem od kaznivih dejanj navaja, da so navedbe oškodovanke L.K. neresnične, dejanski sklepi, ki jih je na tej podlagi sprejelo sodišče, pa napačni, da poškodb, razvidnih iz medicinske dokumentacije osumljenec oškodovanki ni prizadejal, da je očitano dejanje zanemarjanja otrok v diametralnem nasprotju z njunim lepim učnim šolskim uspehom skozi vsa leta, vložnik ponuja lastno videnje odločilnih dejstev, ki se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni razlog, na podlagi katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vložnik obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti izpodbija z navedbo, da ta ne more biti podan že zaradi tega, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil navedena kazniva dejanja.

Kakor je bilo že pojasnjeno, je izpodbijani sklep glede ugotovitve tega pogoja za pripor zakonit, zato ga s temi trditvami vložnik ne more omajati. Sodišče je obrazložilo, na podlagi katerih dokazov in podatkov je sklepalo, da je osumljenec nad oškodovano L.K. izvajal večletno nasilje, jo ustrahoval, pretepal, spolno zlorabljal in poniževal, z njo manipuliral, ji prepovedal stike s prijateljicami, omejeval stike s starši, zaradi česar naj bi bila oškodovankina samozavest skrhana, njena samopodoba uničena, prevzel naj bi jo občutek nemoči in nesposobnosti, da karkoli spremeni v življenju.

Pojasnilo je tudi, da sta za tako njegovo ravnanje z njuno materjo otroka vedela, zaradi tega trpela, kar naj jima prizadejalo težko popravljive zdravstvene in čustvene težave. Sodišče je tudi navedlo, da se je oškodovanka v tem obdobju nekajkrat začasno umaknila k staršem ali sodelavkam, pa jo je potem osumljenec vedno sam ali s pomočjo otrok pregovoril, da se je vrnila v skupno stanovanje. Glede na takšne družinske razmere in interakcijo med osumljencem in oškodovano L.K. ter dejstvo, da se osumljenec nima vrniti drugam kot v skupno stanovanje, kjer bi se ponovno srečal z oškodovanko in otrokoma, je sodišče sklepalo na nevarnost, da bi storil nova istovrstna kazniva dejanja, pri čemer ni mogoče izključiti še veliko hujših posledic od tistih, ki da so se pokazale do sedaj. Tako stališče je utemeljilo tudi s sklicevanjem na grožnje, ki jih je izrekel oškodovanki, da živa ne bo dočakala obravnavanja na centru za socialno delo, saj da bo vse skupaj pobil. Poudarilo je tudi, da je osumljenec fizično močan in poznavalec borilnih veščin ter da mu je dobro znano, kam in koliko mora udariti, da poškodbe ne pustijo vidnih posledic ali da se te ne poznajo preveč, s čimer oškodovanko s svojo fizično močjo z lahkoto obvladuje. Navedenim razlogom, na katere je sodišče oprlo sklep o osumljenčevi ponovitveni nevarnosti, tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje. Kolikor pa vložnik navaja, da osumljenec doslej še ni bil obsojen, da nikoli ni prepričeval svoje zunajzakonske partnerice in jo silil, naj se vrne domov in da tega ni pričakovati niti v sedanji situaciji, ponuja lastno dokazno presojo okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati o osumljenčevi ponovitveni nevarnosti, s tem pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Enako velja za vložnikovo navedbo, da se je zunajzakonska partnerica iz stanovanja z otrokoma odselila in da že zato ponovitvena nevarnost ni podana.

Vložnik v zahtevi izraža stališče, da nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj ne more odtehtati posega v osumljenčevo osebno svobodo, saj da ne gre za težje delikte z elementi poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi. Glede tretjega pogoja za pripor je sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi ugotovilo, da je imelo osumljenčevo dolgoletno nasilje nad zunajzakonsko partnerico L.K. in otrokoma hude posledice za njihovo, predvsem duševno, zdravje in da je varnost oškodovancev mogoče zagotoviti le z odreditvijo pripora. Tako stališče je razumno, prav tako tudi zaključek, da je teža kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil osumljenec, taka, da je podano sorazmerje med posegom v osumljenčevo pravico do prostosti na eni in varovanjem varnosti osumljenčeve zunajzakonske partnerice in obeh otrok na drugi strani.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik osumljenega M.B., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.