Jedro

Prepoved ponovnega odločanja torej velja le za odločanje o zahtevi (predmetu predloga), za sojenje o vsebini zadeve, ne pa za odločanje o procesnih predpostavkah, o kateri se vselej odloča s sklepom in niso navedeni v 319. členu ZPP.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v novo odločanje.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse zavrglo.

2. Zoper sklep se pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v skladu s podanim poukom iz plačilnega naloga, vložil predlog za oprostitev plačila sodne takse. Zakaj je sodišče ravnalo v nasprotju z lastnim poukom iz plačilnega naloga v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo. Nadalje navaja, da je sodišče šele s plačilnim nalogom vsebinsko odločalo o višini takse. Dosedaj vloge toženca za taksno oprostitev vsebinsko še ni obravnavalo, saj je prvi predlog za taksno oprostitev zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-41/13 z dne 10. 10. 2013 jasno izhaja, da je predlog za taksno oprostitev pravočasen, če je vložen v roku za plačilo sodne takse. S postopanjem sodišča je tožencu kršena ustavna pravica do pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijan sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da o predlogu vsebinsko odloči. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog toženca za oprostitev plačila sodne takse in svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je bilo o tem predlogu že pravnomočno odločeno, da toženec sedaj ne navaja nobenih drugačnih okoliščin in bi ponovno odločanje pomenilo izigravanje instituta pravnomočnosti ter hkrati možnost vlaganja ponovnega predloga za taksno oprostitev. Toženec je namreč hkrati s pritožbo vložil predlog za taksno oprostitev, ki je bil pravnomočno zavržen, ker toženec svojega predloga ni dopolnil z zahtevano izjavo o premoženjskem stanju.

5. Navedeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer pravilno ugotovilo, vendar je napačno uporabilo določbe o pravnomočnosti iz drugega odstavka 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v posledici tega zmotno ocenilo, da je o predlogu za taksno oprostitev že bilo pravnomočno odločeno.

6. Po drugem odstavku 319. člena ZPP mora sodišče več čas med postopkom po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.

7. Pravnomočne sicer postanejo vse sodbe in s sodbami izenačeni meritorni sklepi, pa tudi sklepi sodišča, ki pomenijo konec postopka, zlasti sklepi, s katerimi sodišče zavrže tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk (274. člen ZPP). Vendar pa lahko o pravnomočno razsojeni stvari govorimo le, ko sodišče postopek konča z vsebinsko (meritorno) odločbo - ko sodišče torej odloči o predmetu spora in o utemeljenosti zahtevka. Kadar pa sodišče postopek konča s procesno odločbo (sklepom), s katerim zavrže predlog za taksno oprostitev zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, o predmetu spora vsebinsko ne odloča. V takem primeru zato novega predloga ni mogoče zavreči zato, ker je bilo že pravnomočno odločeno o zahtevku, temveč (kvečjemu) zato, ker je že bilo pravnomočno odločeno o (ne)obstoju procesne predpostavke za dopustnost takšnega predloga. Kljub temu je nov predlog dopusten, če odpadejo razlogi, zaradi katerih je bil prvi predlog zavržen, ob tem, da je predlog za oprostitev plačila sodne takse lahko vložen do izteka roka za plačilo le-te, kot je sodišče prve stopnje v plačilnem nalogu toženca tudi pravilno opozorilo.

8. Glede na drugi odstavek 319. člena ZPP se nov predlog za taksno oprostitev zavrže le v primeru, ko je bilo s pravnomočno odločbo odločeno o isti zahtevi iz prejšnjega predloga za takšno oprostitev, kar pomeni, da je bilo o istem predlogu že razsojeno po vsebini. Ne pa tudi takrat, ko je bil isti zahtevek predhodno zavržen zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Prepoved ponovnega odločanja torej velja le za odločanje o zahtevi (predmetu predloga), za sojenje o vsebini zadeve, ne pa za odločanje o procesnih predpostavkah, o kateri se vselej odloča s sklepom in niso navedeni v 319. členu ZPP.

9. V predmetni zadevi, ko je sodišče predhodno predlog za taksno oprostitev zavrglo, ker toženec ni predložil izjave o premoženjskem stanju, sedaj obravnavanega predloga ne bi smelo zavreči. Odločitev o predhodnem predlogu za taksno oprostitev je bila zgolj procesne narave, zanjo prepoved ponovnega odločanja o isti stvari ne velja.

10. Zaradi zmotne uporabe 319. in 332. člena ZPP in ko sodišče zato o zadevi ni vsebinsko odločalo, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijan sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

11. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje predlog vsebinsko obravnavati.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).