Jedro

Ker je določba 288. člena OZ dispozitivne narave, se lahko upnik in dolžnik dogovorita za drugačen način vračunavanja. Po presoji revizijskega sodišča je do takšnega dogovora prišlo tudi v konkretni zadevi, saj je tožnik s konkludentnim ravnanjem – sprejemom delnega plačila brez pridržka – pristal na ponujeno (drugačno) vračunavanje s strani prve toženke.

Dejstvo vložitve tožbe, s katero je tožnik zahteval plačilo glavnice s pripadki, ne pomeni zahtevka za plačilo procesnih obresti v smislu 381. člena OZ oziroma prvega odstavka 279. člena ZOR.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi zahteval povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v delovni nesreči. Prvostopenjsko sodišče mu je prisodilo 4.381,57 EUR (prej 1,050.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Tožnikovo nepremoženjsko škodo je odmerilo v višini 15.648,47 EUR (prej 3,750.000,00 SIT) in od nje odštelo že izplačani del odškodnine s strani prve toženke.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožniku prisodilo 5.007,51 EUR (prej 1,200.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka pritožbene sodbe, ter zavrnilo presežni tožbeni zahtevek. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Nepremoženjsko škodo je odmerilo v višini 16.274,41 EUR (prej 3,900.000,00 SIT) in odštelo že izplačani del odškodnine.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da bi morali nižji sodišči glede delne izpolnitve prve toženke uporabiti pravilo o vračunavanju obresti in stroškov iz 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR oziroma 288. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Takšna je tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (glej odločbe III Ips 128/99 z dne 23. 11. 2000, II Ips 565/1999 z dne 8. 6. 2000, III Ips 66/93 z dne 11. 11. 1993 in II Ips 972/1993 z dne 18. 4. 1995). V tem delu sta sodbi nižjih sodišč obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Razlogi sodb si nasprotujejo, saj je ugotovljeno, da sta bili toženki s plačilom odškodnine v zamudi. Nenazadnje tožniku v vsakem primeru pripadajo procesne obresti po drugem in tretjem odstavku 279. člena ZOR oziroma 381. členu OZ. V nadaljevanju revizije tožnik ponavlja ugotovljeno dejansko stanje in meni, da sta mu sodišči po vseh odškodninskih postavkah odmerili prenizko odškodnino. Hkrati iz spodaj navedenih razlogov uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (tako imenovano protispisnost).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnikovo zavzemanje za uporabo 288. člena OZ, po katerem se dolžnikova (delna) izpolnitev vračunava tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica, ni utemeljeno. Prva toženka je tožniku na račun glavnice med pravdo izplačala 11.266,90 EUR (prej 2,700.000,00 SIT). Tožnik je plačilo sprejel. Sicer je s pripravljalno vlogo izpostavil dilemo, ali gre za delno plačilo obresti ali glavnice, vendar se ni opredelil za nobeno izmed obeh možnosti. Ker je določba 288. člena OZ dispozitivne narave, se lahko upnik in dolžnik dogovorita za drugačen način vračunavanja.(1) Po presoji revizijskega sodišča je do takšnega dogovora prišlo tudi v konkretni zadevi, saj je tožnik s konkludentnim ravnanjem – sprejemom delnega plačila brez pridržka – pristal na ponujeno (drugačno) vračunavanje s strani prve toženke. Temu zaključku v reviziji navedene (in druge) zadeve Vrhovnega sodišča ne nasprotujejo, temveč mu, prav nasprotno, pritrjujejo.(2) Velja še dodati, da so tožnikove pritožbene navedbe, ki konkludentno izražajo zahtevo za vračunavanje po 288. členu OZ, podvržene pravilu o navajanju pritožbenih novot (prvi odstavek 337. člena ZPP) in da očitek zmotne uporabe materialnega prava (vračunavanja po 288. členu OZ) tudi v primeru, če je utemeljen, ne more pomeniti bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Neutemeljen je očitek, da nižji sodišči tožniku nista prisodili procesnih obresti. Dejstvo vložitve tožbe, s katero je tožnik zahteval plačilo glavnice s pripadki, ne pomeni zahtevka za plačilo procesnih obresti v smislu 381. člena OZ oziroma prvega odstavka 279. člena ZOR.(3) Ker tožnik procesnih obresti od kapitaliziranega zneska obresti ni nikoli zahteval, nižji sodišči tudi v tem delu nista zmotno uporabili materialnega prava.

8. Tako imenovana protispisnost (kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZZP), ki jo tožnik zatrjuje s številnimi očitki (da je izvedenec ugotovil nastanek dodatne škode; da sodišči nista ugotavljali trajanja bolniškega staleža; da sta hospitalno zdravljenje upoštevali le v trajanju štirinajstih dni; da nista ugotavljali trajanja nošnje mavčnega korzeta in hoje z berglami; da sta prezrli obvezno vsakodnevno izvajanje vaj za hrbtenico), ni podana. Protispisnost obstoji le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listine (npr. izvedenskega mnenja), torej takrat, ko sodišče listini pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo ima v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče dokument napačno dokazno tolmači (mu pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno oziroma zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni upošteven (dopusten) revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na listino sploh ne sklicuje ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot izhaja iz določene listine. V teh primerih gre lahko za znatno dokazno oceno, ne pa za protispisnost. Nenazadnje trditve o zatrjevani kršitvi postopkovnih pravil preprosto ne držijo. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo trajanje vseh v reviziji izpostavljenih neugodnosti. Hkrati se je opredelilo do ugotovitev izvedenca o nastanku dodatne škode, medtem ko je očitke v zvezi z vsakodnevnim izvajanjem vaj ocenilo kot neupoštevne pritožbene novote.

9. Neutemeljena je tudi kritika višine prisojene odškodnine. Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na tretji do peti strani prvostopenjske sodbe in četrti do šesti strani pritožbene sodbe, zato ga revizijsko sodišče v sodbi ni povzelo. Pritožbeno sodišče je, upoštevaje izčrpne in natančne ugotovitve o telesnih bolečinah, strahu in zmanjšanju življenjske aktivnosti, tožniku odmerilo odškodnino v višini 16.274,41 EUR (prej 3,900.000,00 SIT), kar pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 21 takratnih povprečnih neto plač. Revizijsko sodišče je prisojeno odškodnino primerjalo s podobnimi primeri iz sodne prakse in ugotovilo, da je glede na konkretne okoliščine primera njena višina primerna in skladna z določili 200. in 203. člena ZOR. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

10. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožnika na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Podrobneje Plavšak v Juhart et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 288. členu Obligacijskega zakonika, str. 334. Op. št. (2): Glej odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 128/99 z dne 23. 11. 2000 (izpostavlja jo tudi revident) in III Ips 38/2002 z dne 26. 9. 2002. Op. št. (3): Glej tudi Plavšak v Juhart et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 381. členu Obligacijskega zakonika, str. 539 in 540.