Jedro

Iz prodajne pogodbe izhaja obveznost prodajalca, da kupcu zagotovi lastninsko pravico na prodani stvari. Ker je bila pogodba, na podlagi katere sta toženki kupili stanovanje, razdrta, toženki nista postali lastnici stanovanja. Lastninsko pravico ima tako še vedno prvotni prodajalec, njegova (stvarna) pravica pa izključuje pravico kupcev (tožnikov). Ker jima toženka lastninske pravice ne moreta zagotoviti, pogodbenega namena ni mogoče doseči, zato je njuna zahteva na razvezo pogodbe utemeljena.

Toženki sta prejeto kupnino dolžni vrniti z obrestmi, ki tečejo od dneva, ko sta prejeli izplačilo. Pri tem ne more biti uspešno sklicevanje na dejstvo, da je bila (ugotovitvena) sodba o razdrtju pogodbe glede njunega nakupa izdana šele po sklenitvi nove prodajne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 2. točki izreka tako, da se zakonske zamudne obresti omejijo do višine glavnice 23.139,94 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveže kupoprodajna pogodba z dne 10.11.1999, ki je bila sklenjena med gospodarskima družbama M. S., k.d., katerega pravni naslednik je družba C., k.d. in S. 2, d.o.o., kot prodajalcema, in D. in N. G. kot kupcema (1. točka izreka) ter naložilo toženkama, da nerazdelno plačata tožnikoma 23.139,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2000 dalje do plačila (2. točka izreka). Kar sta tožnika zahtevala več in drugače, je zavrnilo (3. točka izreka). Obenem je še odločilo, da sta toženki dolžni povrniti tožnikoma 2.135,56 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (4. točka izreka).

Zoper obsodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (1., 2. in 4. točka izreka) se pravočasno pritožujeta toženki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07–upb3 in 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da naj pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek še v preostalem delu, tožnika pa zaveže na povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženki menita, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba v obsodilnem delu vsebuje pomanjkljivosti, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti in ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Prvemu sodišču očitata, da se ni kritično opredelilo do večkrat spremenjenega tožbenega zahtevka tožnikov, ki očitno nista vedela, kaj pravzaprav želita. Sodišče bi moralo upoštevati, da sta toženki sporno stanovanje dejansko prodali kot lastnici in v dobri veri. Sklenjena kupoprodajna pogodba med pravdnimi strankami z dne 10.11.1999 predstavlja izključno pravo voljo pogodbenih strank. Toženki sta prodali stanovanje v skladu z vsebino veljavnega pisnega pooblastila A. P., ki ga ni preklical, nahaja pa se v pravdnem spisu II P 235/2000, v katerega vpogled sta toženki predlagali, prvo sodišče pa tega dokaza ni izvedlo. Prvo sodišče tudi ni upoštevalo, da sta tožnika s plačilom kupnine, ki je bila nesporno plačana, sofinancirala gradnjo in prenovo objekta, v katerem se nahaja njuno stanovanje. Toženki tako nista prejeli ničesar, zato bi moralo prvo sodišče upoštevati ugovor, da ni podana njuna pasivna legitimacija. Toženki nadalje opozarjata, da je bila okoliščina, da naj ne bi bili solastnici stanovanja, ki sta ga prodali tožnikoma, ugotovljena šele naknadno in sicer 28.5.2008 z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2958/2007. Domnevna izpolnitev pogodbe med pravdnima strankama je tako postala nemogoča, če že, šele 28.5.2008 in je šele takrat lahko pogodba med pravdnimi strankami prenehala. Zamudne obresti od kupnine bi tožnikoma pripadale v najboljšem primeru od 28.5.2008 in ne prej. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila pogodba z dne 10.11.1999 razvezana šele z izdajo izpodbijane sodbe, bi obresti tekle le od dneva izdaje sodbe prvega sodišča. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da obresti nehajo teči, ko dosežejo višino glavnice. Pritožba graja tudi odločitev o stroških postopka. Toženki menita, da bi sodišče moralo za vrednost spornega predmeta upoštevati znesek 75.488,96 EUR in ne le 23.139,49 EUR. Zato je zmotna njegova ocena, da naj bi tožnika v pravdi uspela v celoti. Tožnika sta uspela glede zahtevka na vrnitev kupnine 23.139,49 EUR, kar predstavlja 30 % uspeh v pravdi. Napačna pa je tudi odmera tožnikovih stroškov za dvakratni pristop na obravnavo, vsakokrat po 1000 odvetniških točk. Glede na obsodilni znesek znaša pristop na prvi narok 700 točk, vsak nadaljnji narok pa 350 točk in nič več. Priglašata še pritožbene stroške.

Tožnika na vročeno pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravnomočna v zavrnilnem delu (3. točka izreka), saj se toženki pritožujeta zoper obsodilni del in odločitev o pravdnih stroških (1., 2. in 4. točka izreka). Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Materialnopravna podlaga za odločitev v tej zadevi (glede izpodbijanega dela sodbe) je določba 460. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (1) o prodaji tuje stvari in 132. čl. ZOR, ki ureja učinke razdrte pogodbe. Tožnika sta s tožbo uveljavljala razvezo kupoprodajne pogodbe z dne 10.11.1999 in zahtevala nazaj kupnino, ki sta jo plačala za nakup garsonjere št. 4, ki se nahaja v prvem nadstropju stanovanjske zgradbe, ki stoji na parc. št. 1151/4, k.o. D.. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da sta toženki 18.10.1999 z zemljiškoknjižnim lastnikom A. P. sklenili kupoprodajno pogodbo, katere predmet sta bili nepremičnini parc. št. 1151/4 in 1151/10, k.o. D.. Parcela 1151/4 je obsegala stavbišče z zgradbo – poslovno stanovanjsko stavbo, v kateri je med drugim stanovanje, ki je bilo predmet kasnejše prodajne pogodbe z dne 10.11.1999. Kupoprodajna pogodba z dne 18.10.1999 je bila razdrta po samem zakonu, ker toženki nista izpolnili svoje obveznosti v določenem roku, kar je bila bistvena sestavina pogodbe (glej sodbo prvega sodišča II P 235/2000 z dne 11.10.2006 v zvezi s sodbo VSL I Cp 2958/2007 z dne 28.5.2008). Ravno tako je sodišče v omenjeni zadevi odločilo, da sta toženca (tožnika v tej zadevi) dolžna izprazniti stanovanje, ki sta ga kupila od gospodarskih družb (toženki v tej zadevi). Zaradi razdrtja pogodbe toženki nista pridobili lastninske pravice na predmetni nepremičnini. Na nepremičnini ima še vedno lastninsko pravico A. P., ki je v zemljiški knjigi vpisan kot njen lastnik. Toženki sta tako tožnikoma v nasprotju z ugotovitvijo v 1. členu kupoprodajne pogodbe prodali tujo stvar. Izpolnitev pogodbe je postala zato nemogoča (2). Na prodani stvari ima namreč tretji (A. P.) stvarno pravico, ki izključuje kupčevo pravico. Prodajna pogodba je kot posel obligacijskega prava zavezovalne narave – iz nje izhaja obveznost prodajalca, da kupcu zagotovi lastninsko pravico na prodani stvari. Toženki nista uspeli pridobiti lastninske pravice in je tudi ne moreta zagotoviti tožnikoma kot kupcema. Pogodba o prodaji tuje stvari sicer veže pogodbenika, lahko pa kupec, ki ni vedel ali ni moral vedeti, da je stvar tuja, na podlagi 460. čl. ZOR razdre pogodbo, če zaradi tega ne more doseči njenega namena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, tega pa toženki ne izpodbijata, da sta bila tožnika ob nakupu dobroverna in tako nista mogla vedeti, da je prodana stvar tuja. Glede na to, da je A. P. lastnik prodane stvari in ne toženki in da je odločitev sodišča, da sta tožnika dolžna izprazniti stanovanje, pravnomočna (gl. sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2958/2007), je pravilen zaključek prvega sodišča, da tožnika ne moreta doseči pogodbenega namena. Izpolnitev obveznosti iz pogodbe je tako postala nemogoča z razdrtjem „osnovne“ kupoprodajne pogodbe. Tudi v dodatnem roku toženki svoje obveznosti ne bi mogli izpolniti. Upoštevajoč navedeno je odločitev prvostopenjskega sodišča o razvezi kupoprodajne pogodbe z dne 10.11.1999 materialnopravno pravilna.

Ker tožnika ne izpodbijata veljavnosti prodajne pogodbe z dne 10.11.1999 zaradi napak volje, je za odločitev v tej zadevi nepomembno, ali je sklenitev pogodbe odraz prave volje pogodbenih strank. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da je bilo stanovanje prodano po pooblastilu zemljiškoknjižnega lastnika z dne 20.8.1999 in da je torej obstajala pogodba tudi med A. P. in tožnikoma o tem, da slednja postaneta lastnika stanovanja. Toženki kot prodajalki sta v kupoprodajni pogodbi z dne 10.11.1999 nastopali kot solastnici vsaka do polovice in v tem svojstvu sklenili tudi prodajno pogodbo, torej v svojem imenu in za svoj račun, ne pa v imenu A. P. kot njegovi zastopnici. Pogodbeni stranki sta pravdni stranki in zato sta tožnika svoj zahtevek za razvezo te pogodbe utemeljeno uperila proti toženkama.

Posledica razdrtja pogodbe je, da posel ne velja. Pogodba je razvezana z učinkom za nazaj, saj se poskuša vzpostaviti stanje, kot da med strankama ni prišlo do poslovnega odnosa. Po določbi 132. čl. ZOR sta obe stranki s prenehanjem pogodbe prosti svojih obveznosti, ki so bile predmet pogodbe, razen za povrnitev morebitne škode. Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta tožnika plačala oziroma toženki prejeli kupnino v znesku 23.139,94 EUR, kot je zapisano v pogodbi. Na odločitev v sporu nima vpliva ali je bila kupnina porabljena za obnovo objekta, v katerem je sporno stanovanje.

ZOR v 5. odst. 132. čl. določa, da mora stranka, ki vrača denar, plačati tudi zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od plačane kupnine od vložitve tožbe, to je od 27.6.2000 in ne od 8.10.1999, ko je toženka prejela plačilo (op. iz kupoprodajne pogodbe v 5. čl. je namreč razvidno, da sta tožnika vtoževano kupnino plačala 7.10.1999). Takšno stališče je zmotno. Ker pa se tožnika ne pritožujeta zoper sodbo sodišča prve stopnje, višje sodišče v to odločitev ne more poseči. Pritožba toženk, češ da tečejo zamudne obresti od plačane kupnine šele od 28.5.2008 dalje (ko je višje sodišče v pravdi II P 235/20000 potrdilo odločitev prvega sodišča, da je osnovna kupoprodajna pogodba razvezana) oziroma od dneva izdaje izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dalje, pa je glede na določbo 5. odst. 132. čl. ZOR neutemeljena. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v delu glede začetka teka obresti (od vložitve tožbe 27.6.2000) potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je treba zamudne obresti od prisojenega zneska (23.139,94 EUR) omejiti do višine glavnice. Dolžnik, ki zamuja z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti (277. čl. ZOR). ZOR pravila, da zakonske zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico („ne ultra alterum tantum“), ni poznal. Dne 1.1.2002 je začel veljati Obligacijski zakonik, ki je v 376. čl. določil, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-300/04 z dne 2.3.2006 razveljavilo 1060. čl. OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. čl. ZOR, čeprav so dosegle ali presegle glavnico. Z odločbo U-I-267/06 z dne 15.3.2007 je Ustavno sodišče RS odločilo, da 376. čl. OZ ni v neskladju z Ustavo. Dne 22.5.2007 pa je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika (OZ-A), ki je (med drugim) določil, da se črta 376. čl. OZ in dodal 382.a čl., ki določa, da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. OZ-A nima izrecne prehodne določbe, ki bi določala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. V 3. čl. OZ-A je določeno, da zakon začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle, pa ne plačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. Obresti so namreč po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti znova teči. Zato je za odločitev glede teka obresti pomemben trenutek, ko je vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so obresti pričele teči 27.6.2000. Izračun pokaže (prim. prilogo 1), da so zakonske zamudne obresti na dan uveljavitve OZ-A (kar je pred zaključkom glavne obravnave 8.7.2009, ki je trenutek, na katerega so vezane časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe) že presegle glavnico. Upoštevajoč pravilo, ki ureja višino zamudnih obresti, sta tožnika upravičena do zakonskih zamudnih obresti v višini glavnice 23.139,94 EUR.

Glede na navedeno pritožbeni razlogi glede odločitve o glavni stvari niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti pa je bilo treba pritožbi ugoditi in na podlagi 5. tč. 358. čl. ZPP sodbo v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se tek obresti omeji do višine glavnice 23.139,49 EUR. V ostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče zaradi spremembe odločitve o stranski terjatvi ni posegalo v stroškovni del odločitve (2. odst. 165. čl. ZPP). Tudi sicer je odločitev o pravdnih stroških pravilna in jo toženki neutemeljeno izpodbijata. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 3. odst. 154. čl. ZPP. Tožnika sta z vlogo z dne 12.9.2008 razširila tožbeni zahtevek, s katero sta uveljavljala še denarni zahtevek iz naslova odškodnine, ki ga je sodišče obravnavalo, saj ga je zavrnilo. Vendar s tem manjšim delom tožbenega zahtevka niso nastali nobeni dodatni pravdni stroški, saj prvo sodišče v zvezi z njim ni izvajalo dodatnih dokazov. Zaradi odsotnosti nastanka posebnih stroškov s povečanim tožbenim zahtevkom, je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da morata toženki povrniti tožnikoma vse pravdne stroške. Iz priglašenih stroškov tožnikov je razvidno, katere stroške in v kakšni višini je sodišče prve stopnje priznalo tožnikoma. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine stroškov za dva pristopa na narok, ki sta bila opravljena po zvišanju tožbenega zahtevka, pravilno izhajalo iz vrednosti povečane glavnice.

Toženki sta s pritožbo uspeli le v neznatnem delu (glede obresti), zato je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. SFRJ, št. 29/79 s sprem. in dop., v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ, saj gre v obravnavani zadevi za obligacijsko razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo OZ.

(2) Trditev, da je izpolnitev pogodbe z dne 10.11.1999 med pravdnima strankama postala nemogoča šele z dnem 28.5.2008, ko je višje sodišče potrdilo sodbo prvega sodišča II P 235/2000, ne preprečuje njenega razdrtja.

(3) Pooblastilo se nahaja v predmetnem spisu pod prilogo A14 in tako prvemu sodišču ni bilo treba pribavljati še spisa II P 235/2000, v katerem naj bi se ta listina nahaja.