Jedro

Za presojo o tem, ali je dejansko stanje med strankama sporno, ni odločilna vložitev posamezne vloge, temveč predvsem vsebina trditev ene in druge stranke. Ker trditev, ki bi nasprotovale trditvam iz dopolnitve tožbe, toženka ni podala, ne more uspeti z očitkom, da je predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika.

Možnost izdaje odločbe brez razpisa naroka iz 488. člena ZPP je izjema od obligatornosti glavne obravnave, ki je namenjena uresničevanju načela hitrosti postopka v gospodarskih sporih, saj je njihovo hitro reševanje še posebej pomembno. Obravnavano izjemo torej osmišlja narava gospodarskih sporov, ki pa ni v ničemer odvisna od okoliščine, ali se postopek začne z običajno tožbo ali izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ni razumnega razloga za stališče, da bi se določba 488. člena ZPP nanašala le na tiste gospodarske spore, v katerih je vložen odgovor na tožbo, ne pa na tiste, v katerih je (po ugovoru zoper sklep o izvršbi) predviden odgovor na dopolnitev tožbe. Izdaje odločbe na podlagi 488. člena ZPP prav tako ne ovira okoliščina, da odgovor na dopolnitev tožbe ni vložen. V gospodarskem sporu, ki izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine, je zato položaj iz 488. člena ZPP lahko podan ne le tedaj, ko dejansko stanje ni sporno po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi in odgovora na dopolnitev tožbe, temveč tudi v primeru, ko toženka na dopolnitev tožbe ne odgovori, vsebina njenih ugovornih navedb pa ne nasprotuje tožničinim trditvam iz dopolnitve tožbe.

Toženka ni mogla upravičeno pričakovati oprave naroka, na katerem bi lahko predložila dodatno procesno gradivo, saj jo je sodišče prve stopnje z dopisom še pred izdajo sodbe seznanilo s položajem, ki je nastal zaradi njene opustitve navajanja trditev, ki bi nasprotovale tožničinim, in sicer, da bo narok za glavno obravnavo opravljen le v primeru, da bo to stranka izrecno zahtevala. Zato tudi ni pomembno, da toženka ni izrecno izjavila, da naroka ne želi.

Ker toženka ugovora zastaranja ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje, tega v pritožbi ne more storiti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in IV. točki izreka) potrdi.

II.Toženka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da mora toženka tožnici v 15 dneh plačati 6.644,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2025 do plačila (I. točka izreka); tožbeni zahtevek za plačilo 707,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2025 do plačila je zavrnilo (II. točka izreka), zaradi umika tožbe pa je ustavilo postopek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 7.351,30 EUR za čas od 4. 7. 2020 do 2. 2. 2025 (III. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožnici v 15 dneh plačati 345,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje (smiselno zoper I. in IV. točko izreka navedene odločbe, ki sta po vsebini ugodilni in stroškovni del sodbe) se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje toženka, ki višjemu sodišču smiselno predlaga, naj sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov ne priglaša.

3.Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V tem gospodarskem sporu, ki je izšel iz izvršbe na podlagi verodostojne listine (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), tožnica (organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic s področja glasbe) od toženke zahteva plačilo za uporabo del iz njenega repertoarja (priobčitev javnosti neodrskih glasbenih del; 22. in 26. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - ZASP in 9. člen Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic - ZKUASP) na osmih javnih prireditvah (koncertih) v okviru ... februarja 2020. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločilo brez oprave glavne obravnave in odločitev oprlo na nesporna dejstva (488. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), da je toženka kot organizator prireditev uporabljala avtorska dela iz zaščitenega repertoarja in jih z živo izvedbo priobčila javnosti, čeprav ni pridobila dovoljenj tožnice za javna glasbena izvajanja in ji tudi ni plačala nadomestila za uporabo zaščitenih avtorskih del. Ker stranki nista sklenili pogodbe o prenosu avtorskih pravic, je odločitev utemeljilo s pravili o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika - OZ), višino nadomestila pa je določilo po Tarifi iz tarifnega dela Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del s tarifno prilogo iz leta 1998, pri čemer je za vsako prireditev upoštevalo podatke o prihodku, ustvarjenemu pri uporabi del iz repertoarja tožnice, oziroma podatke o bruto honorarju izvajalcev, ki jih je toženka sporočila tožnici na obrazcih SAZAS - 3.

6.Toženka v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti brez glavne obravnave. Meni, da je bilo dejansko stanje med strankama sporno, saj je zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, pa tudi zato, ker je v njem predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Toženki ni znano, da bi ji sodišče vročilo poziv za izjavo oziroma soglasje o odločanju brez naroka in to tudi ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Trdi, da je sodišče prve stopnje ni opozorilo o ugotovitvi, da dejansko stanje ni sporno in da to omogoča postopanje po 488. členu ZPP. Dodaja, da odsotnost odziva na poziv sodišča ne pomeni njenega strinjanja z odločanjem brez glavne obravnave, takšnega soglasja pa tudi ni izrecno izjavila. Opozarja, da načeli ustnosti in neposrednosti (4. člen ZPP) implicirata obveznost glavne obravnave in da 488. člen ZPP ureja izjemo za položaj po odgovoru na tožbo, ki pa ga toženka še ni podala, temveč je vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi, zato je upravičeno pričakovala, da bo lahko navedbe podala vse do prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP). V pritožbi uveljavlja še ugovor zastaranja, ki ga je želela podati na glavni obravnavi, a ji je sodišče prve stopnje to možnost odvzelo.

7.Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ne drži, da je bilo dejansko stanje med strankama sporno. Toženka svoje nasprotno prepričanje zmotno opira na okoliščino, da je zoper sklep o izvršbi vložila ugovor. Za presojo o tem, ali je dejansko stanje med strankama sporno, ni odločilna vložitev posamezne vloge, temveč predvsem vsebina trditev ene in druge stranke. Toženka svojih trditev v pritožbi ni razkrila in tudi ni pojasnila, katere tožničine trditve, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v dejansko podlago izpodbijane sodbe, naj bi prerekala oziroma s kakšnimi trditvami naj bi jim nasprotovala. Izpodbijana sodba vsebuje povzetke trditev obeh strank (tožničinih iz dopolnitve tožbe in toženkinih iz ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine; 2. in 3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), toženka pa ni uveljavljala, da bi sodišče prve stopnje kakšno njeno trditev spregledalo ali da bi trditve strank napačno povzelo.

8.Podatki spisa tudi sicer razkrivajo, da je toženka v tej zadevi vložila le omenjeni ugovor (list. št. 9) in da je njegova vsebina z vidika tožničinih poznejših trditev v dopolnitvi tožbe povsem pavšalna. Toženka je namreč v ugovoru opozarjala predvsem na to, da predlog za izvršbo določenih podatkov ni vseboval (utemeljitve zahtevanega zneska po višini in vsebini, navedbe dogodkov, na katere se nanaša, in časa nastanka dolga), kar po naravi stvari ne more pomeniti zanikanja nadaljnjih tožničinih trditev iz dopolnitve tožbe, s katerimi je ustrezno dopolnila manjkajoče podatke. Toženka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi sicer zatrjevala še, da za zahtevani znesek ni prejela računa, kar smiselno nasprotuje tožničini trditvi, da ji je račune izdajala. Trditve strank so si torej nasprotovale le glede prejema računov, kar pa v konkretnem primeru ni relevantno dejstvo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je toženkina obveznost plačila nastala že z javno priobčitvijo glasbenih del, poleg tega pa je tožnica po delnem umiku tožbenega zahtevka zakonske zamudne obresti zahtevala le še od vložitve tožbe. Ker drugih trditev, ki bi nasprotovale trditvam iz dopolnitve tožbe, toženka ni podala, ne more uspeti z očitkom, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika. Ta očitek tudi sicer ni le navržen in neopredeljen (saj toženka ni pojasnila, v zvezi s katerimi trditvami naj bi ga predlagala), temveč je preprosto izmišljen. Toženka namreč v tej zadevi ni predlagala nobenega zaslišanja ali kakšnega drugega dokaza.

9.Ker toženka ni opredeljeno nasprotovala tožničinim trditvam, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, zato je ob odsotnosti drugih ovir za izdajo odločbe to lahko storilo brez razpisa naroka (488. člen ZPP). Ta možnost oziroma izjema od obligatornosti glavne obravnave je namenjena uresničevanju načela hitrosti postopka v gospodarskih sporih, saj je njihovo hitro reševanje še posebej pomembno. Obravnavano izjemo torej osmišlja narava gospodarskih sporov, ki pa ni v ničemer odvisna od okoliščine, ali se postopek začne z običajno tožbo ali izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine. Nobenega razumnega razloga zato ni za stališče, da bi se določba 488. člena ZPP nanašala le na tiste gospodarske spore, v katerih je vložen odgovor na tožbo, ne pa na tiste, v katerih je (po ugovoru zoper sklep o izvršbi) predviden odgovor na dopolnitev tožbe. Izdaje odločbe po 488. členu ZPP prav tako ne ovira okoliščina, da odgovor na dopolnitev tožbe ni vložen. Besedilo obravnavane določbe omenja položaj "po prejemu odgovora na tožbo" zato, ker je sicer (če odgovor ni vložen in so izpolnjeni še drugi pogoj) predvidena izdaja zamudne sodbe (318. člen ZPP), te pa po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki sledi ugovoru zoper tak sklep, ni mogoče izdati. V gospodarskem sporu, ki izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine, je zato položaj iz 488. člena ZPP lahko podan ne le tedaj, ko dejansko stanje ni sporno po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi in odgovora na dopolnitev tožbe, temveč tudi v primeru, ko toženka na dopolnitev tožbe ne odgovori, vsebina njenih ugovornih navedb pa ne nasprotuje tožničinim trditvam iz dopolnitve tožbe. Toženki zato ne koristi, da ni odgovorila na tožbo oziroma njeno dopolnitev.

10.Toženka tudi sicer ni mogla upravičeno pričakovati, da bo lahko trditve podala še na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je namreč stranki z dopisom z dne 24. 6. 2025 (list. št. 46) korektno, jasno in nedvoumno seznanilo s pravno podlago za izdajo odločbe o sporu brez razpisa naroka (prvi odstavek 488. člena ZPP) in s svojo presojo, da lahko v obravnavani zadevi odloči brez naroka, ker dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev ni sporno zaradi neprerekanja tožničinih trditev iz dopolnitve tožbe. V dopisu je prav tako dodalo, da bo narok kljub temu razpisalo, če bo stranka to zahtevala (drugi odstavek 488. člena ZPP), zato je stranki pozvalo, naj v 15 dneh sporočita, ali zahtevata razpis naroka. Nobena od strank v postavljenem roku ni ponudila novega procesnega gradiva in tudi ni zahtevala naroka.

11.Vsebina omenjenega dopisa jasno in pravilno opisuje položaj, ki je nastal zaradi toženkine opustitve navajanja trditev, ki bi nasprotovale tožničinim, in sicer, da bo narok za glavno obravnavo opravljen le v primeru, da bo to stranka izrecno zahtevala. Zato ni pomembno, da toženka ni izrecno izjavila, da naroka ne želi. Omenjeni poziv je bil toženki vročen 26. 6. 2025, kar dokazuje vročilnica, pripeta k list. št. 47 spisa (149. člen ZPP). Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa; dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar toženka takšnih trditev in dokazov ni podala, saj je v pritožbi pavšalno navedla le, da ji vročitev poziva ni znana. Ker s tem ni omajala podatkov spisa, da ji je bil poziv z ustrezno vsebino vročen in ker se tudi nanj (tako kot na dopolnitev tožbe) ni odzvala, ni utemeljen njen pritožbeni očitek, da je utemeljeno pričakovala opravo naroka, na katerem bi lahko predložila dodatno procesno gradivo.

12.Glede na navedene razloge je zmoten tudi pritožbeni očitek toženke, da ji je bila odvzeta možnost, da na glavni obravnavi poda ugovor zastaranja. Ker ga ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje, tega v pritožbi ne more storiti (tretji odstavek 337. člena ZPP).

13.Pritožbene navedbe so glede na navedene razloge neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem in stroškovnem) delu potrdilo (353. člena ZPP).

14.Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 4, 149, 224, 224/1, 224/4, 286, 318, 337, 337/3, 488, 488/1, 488/2 Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (2016) - ZKUASP - člen 9 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 22, 26 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 198

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.