Jedro

Vsebino pravnega varstva, ki ga sodišče daje tožniku proti toženki, opredeljuje izrek sodbe. Če sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka, v obrazložitvi pa navede, da je ta (v izreku manjkajoči) del zahtevka zavrnilo, ne gre nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, torej za absolutno bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne za takšno procesno pomanjkljivost (popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP), ki bi jo lahko opravilo sodišče druge stopnje samo, temveč za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe (325. člen ZPP).

Tožnik predloga za izdajo dopolnilne sodbe ni podal. V primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.

Ker tožnik neobstoječe odločitve (zavrnilnega dela) ne more izpodbijati s pritožbo zoper sodbo, saj ta takšne odločitve sploh ne vsebuje, medtem ko za pritožbo zoper obrazložitev tudi nima pravnega interesa, je bilo potrebno njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavreči.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 4. 7. 2019 (I. točka izreka), s sodbo toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 3.421,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje v štirih obrokih (kot je to podrobneje določeno v II. točki izreka) in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (III. točka izreka)

2. Zoper del odločitve sodišča prve stopnje, v katerem ni uspel, se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje s stroškovno posledico. Meni, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom (oziroma je neskladen z obrazložitvijo), saj v njem ni odločeno o zavrnilnem delu tožnikovega zahtevka (oziroma o presežku zahtevka) iz naslova glavnice. Zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1. V nadaljevanju obsežno pojasnjuje, zakaj naj bi bili posamezni izpodbijani dejanski zaključki sodišča prve stopnje napačni.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Kot je razvidno iz pritožbe2, se tožnik pritožuje zoper del sodbe, s katerim naj bi sodišče prve stopnje njegov (višji) zahtevek zavrnilo (oziroma mu ni ugodilo). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi omenjene sodbe (glej točke 27-32, 33) res uporabilo izraz „zavrnitev tožbenega zahtevka“ oziroma zapisalo, da se višji zahtevek nad zneskom 3.420 EUR zavrne, vendar o tem v resnici (v izreku) ni odločilo. Sodišče prve stopnje je v izreku pozabilo navesti, da je del zahtevka zavrnilo (in je zato v izreku odločilo samo o tistem delu zahtevka, ki mu je ugodilo), čeprav je v obrazložitvi navedlo, da je ta (v izreku manjkajoči) del zahtevka zavrnilo in tudi pojasnilo zakaj.

6. Zmotno je stališče pritožnika, da je takšno pomanjkljivost mogoče odpraviti v postopku s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, saj je po naravi stvari ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem z njo o delu zahtevka tožnika sploh ni bilo odločeno. Vsebino pravnega varstva, ki ga sodišče daje tožniku proti toženki, opredeljuje izrek sodbe. Če sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka, v obrazložitvi pa navede, da je ta (v izreku manjkajoči) del zahtevka zavrnilo, ne gre nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, torej za absolutno bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne za takšno procesno pomanjkljivost (popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP), ki bi jo lahko opravilo sodišče druge stopnje samo, temveč za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe (325. člen ZPP). Da je temu tako, je v sodni praksi in teoriji sprejeto enotno stališče.3

7. V konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje v izreku svoje odločbe (pomotoma) izpustilo odločitev o delu zahtevka, pride torej v poštev le izdaja dopolnilne sodbe. Sodbo (lahko) dopolni tisto sodišče, ki je obravnavano napako zagrešilo, a ne po uradni dolžnosti, ampak le na predlog stranke, ki pa mora biti vložen v petnajstih dneh od prejema sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP). Pritožba se za takšen predlog šteje zgolj v primeru, ko se sodba sodišča prve stopnje izpodbija (v petnajstdnevnem roku) samo zaradi tega, ker sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde (tretji odstavek 327. člena ZPP). Tožnik predloga za izdajo dopolnilne sodbe ni podal. V primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, pa se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.4

8. Ker tožnik neobstoječe odločitve (zavrnilnega dela) ne more izpodbijati s pritožbo zoper sodbo z dne 10. 1. 2017, saj ta (kot je bilo poudarjeno) takšne odločitve sploh ne vsebuje, medtem ko za pritožbo zoper obrazložitev tudi nima pravnega interesa,5 je bilo potrebno njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavreči (352. člen v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Glede na okoliščine zadeve odgovor na pritožbo ni bil potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Ki je bila vložena trideseti dan pritožbenega roka. 3 Glej odločbe VS RS II Ips 177/2015, II Ips 213/2012, II Ips 344/2010, II Ips 299/2013, VSL II Cp 3/2018, I Cp 71/2016, I Cp 1639/2018; prim. Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, UL RS in GV Založba, 2009, str. 311. 4 Glej odločbi VS RS II Ips 177/2015, II Ips 213/2012; prim. L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 196, S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novice, Zagreb 2004, str. 592; J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 438. 5 Glej odločbi tega sodišča I Cp 71/2016 in II Cp 3/2018.