Jedro

Upravni organ je v dokaznem postopku ugotovil, da je tožnikov sin zadnji dve leti vpisan v samoizobraževanje od delu, za katero se je v šolskem letu 2010/2011 odločil sam ter da v šolskem letu 2010/2011, kakor tudi v šolskem letu 2011/2012 ni opravil nobenega izpita. Zato je po presoji sodišča pravilno zaključil, da se ne šola redno in da ga zato tožnik ni dolžan preživljati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Izola (v nadaljevanju upravni organ) zavrnila vlogo A.A. (v nadaljevanju tožnik) za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za B.B. državljana Bosne in Hercegovine (točka 1. izreka) in odločila, da mora stranka zapustiti Republiko Slovenije v 15-ih dneh od dokončne odločbe (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dne 29. 8. 2011 vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine njegovemu sinu B.B. na podlagi 36. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1). Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine mu je bilo namreč izdano z veljavnostjo od 21. 1. 2010 do 30. 8. 2011. Zato je upravni organ pravočasno vloženo prošnjo obravnaval in v skladu s členom 36. ZTuj-1 ugotavljal ali lahko B.B. šteje za ožjega družinskega člana. Ker se za ožjega družinskega člana štejejo tudi polnoletni neporočeni otroci tujca, katere je tujec po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati, je upravni organ na podlagi prava Bosne in Hercegovine ugotovil, da so starši dolžni preživljati otroka, ki se redno šola, tudi po polnoletnosti otroka, in sicer do otrokovega 26. leta. Na podlagi podatkov, ki so bili priloženi prošnji (potrdilo o vpisu Srednje gostinske in turistične šole Izola za šolsko leto 2011/2012), izjave B.B. zaslišanega dne 10. 11. 2011 in podatkov, ki jih je pridobil upravni organ sam (dopis Srednje gostinske in turistične šole z dne 14. 11. 2011), je upravni organ ugotovil, da je B.B. zadnji dve leti vpisan v samoizobraževanje ob delu, za katero se je v šolskem letu 2010/2011 odločil sam ter da v šolskem letu 2010/2011, kakor tudi v šolskem letu 2011/2012 ni opravil nobenega izpita. Upravni organ zato sklepa, da se B.B. ne šola redno in ga zato oče A.A. ni dolžan preživljati. Ker po 5. alinei tretjega odstavka 36. člena ZTuj-1 B.B. ne šteje za družinskega člana A.A., le-ta ni upravičen do izdaje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana tujca. Glede na navedeno je upravni organ v skladu s 1. alineo 1. točke 43. člena ZTuj-1 odločil, da zaprošenega dovoljenja ne izda, ker za to niso izpolnjeni pogoji tretjega in četrtega odstavka 27. člena ZTuj-1. Na podlagi 1. točke in 3. alinee 2. točke 47. člena je upravni organ odločil, da mora stranka zapustiti RS v roku določenem v 2. točki izreka.

Ministrstvo za notranje zadeve, je z odločbo navedeno v uvodu te sodbe, kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja, da bi moral upravni organ v skladu z določbo petega odstavka 148. člena ZTuj-2 zato, ker o zadevi do 27. 10. 2011 še ni bilo odločeno, pri odločanju uporabiti določbe ZTuj-2. Ker pa ZTuj-1 v 5. alinei tretjega odstavka 36. člena, določa glede družinskih članov tujca, enak pogoj kot je določen v 5. alinei tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2, pritožbeni organ ugotavlja, da je enak razlog za zavrnitev prošnje za izdajo oz. podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana tujca podan v 1. alinei prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 v povezavi z določbo četrtega odstavka 33. člena in 5. alinee tretjega odstavka 47. člena istega zakona. Ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje, ob upoštevanju prava Bosne in Hercegovine, štel da obstaja preživninska obveznost staršev otroka tudi po polnoletnosti, le če se otrok redno šola, vendar najdlje do njegovega 26. leta, (prvi odstavek 216. člena Porodičnog zakona Federacije BiH). Zato se na podlagi dejstev ugotovljenih v postopku na prvi stopnji, strinja z ugotovitvijo, da pogoj rednega šolanja pri B.B. ni izpolnjen in da zato tudi ne obstoji preživninska obveznost tožnika do njegovega sina. Po presoji ministrstva v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo Upravne enote Izola zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga napačnemu sklepu o dejanskem stanju in zato, ker glede nekaterih odločitev in ugotovitev v odločbah niso navedeni razlogi oz. so ti razlogi v nasprotju med seboj in z izrekom odločbe. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi vlogi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje njegovemu sinu oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

Navaja, da je bila vloga za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za njegovega sina B.B., zavrnjena le zato, ker se otrok ne šola redno. Zatrjuje, da se sin šola redno in da to izhaja že iz v postopku predloženega potrdila Srednje gostinske in turistične šole (potrdilo o rednem vpisu v III. letnik v študijskem letu 2011/2012). To potrdilo je po mnenju tožnika v upravnih postopkih zadosten oz. tudi edini dokaz o rednem šolanju. V zvezi s tem dejstvom navaja okoliščine, ki se nanašajo na program in spremembo programa šole, na kateri je bil vpisan in na opravljanje izpitov. Upravnemu organu očita, da pri ugotavljanju rednega šolanja ni upošteval pravno relevantnih dejstev in da je zato, ker je kljub potrdilu o rednem vpisu to dejstvo ugotavljal, prekoračil svoja pooblastila in zakonske okvire. Trdi, da upravni organ ni imel razlogov za to, da bi lahko podvomil, da se tožnikov sin prepisuje z ene šole na drugo le zaradi statusa. V nadaljevanju tožnik navaja okoliščine, zaradi katerih sin manjkajočih izpitov še ni opravil. Upravnemu organu očita, da ga pred izdajo odločbe ni seznanil s celotnim dejanskim stanjem. Zatrjuje, da tožnik in njegov sin na zaslišanju nista bila seznanjena z dejstvi, ki jih je upravni organ raziskoval in niti s pojasnilom Srednje gostinske in turistične šole z dne 14. 11. 2011. Upravni organ pa tudi ni ugotavljal okoliščin in dejstev v zvezi z razlogi, zaradi katerih je tožnikov sin ponavljal letnik (zaradi minimalnega znanja jezika, v katerem so potekal predavanja, je imel težave z razumevanjem, kar je vplivalo tudi na razumevanje zahtevnejših predavanj v višji letnikih).

Ne strinja se niti s stališčem, ki ga je upravni organ zavzel pri tolmačenju pojma "redno šolanje". V zvezi s tem se sklicuje tudi na določila drugih predpisov (ZPIZ, ZDoh), v katerih je uporabljen enak pojem. Meni, da rednega šolanja ni mogoče enačiti s formalnim statusom dijaka in študenta in da krajše prekinitve študija ni mogoče šteti za prenehanje rednega šolanja. Zatrjuje, da njegov sin ni prekinjal šolanja, da je ves čas vpisan v program izobraževanja, ki ga namerava zaključiti. V zvezi s tem navaja težave, ki jih kot tujec ima od prihoda v letu 2007, ko se je iz šole v BiH prepisal na srednjo šolo v Izoli. Prav zaradi njih je III. letnik ponavljal in se je kot izhaja iz potrdila o vpisu v šolskem letu 2010/2011 vpisal v III. letnik, program gostinski tehnik - ob delu. Kot dokaz navaja potrdili o vpisu za šolski leti 2010/2011 in 2011/2012. Glede težav pri šolanju pa predlaga opravo poizvedb pri šoli. V III. letniku je sedaj vpisan v program gastronomija in turizem - ob delu, za vpis v IV. letnik novo uvedenega programa mu manjkajo še trije izpiti in le par diferencialnih izpitov. Izpodbija tudi ugotovitev upravnega organa, da se tožnikov sin v šolskem letu 2011/2012 to je do novembra 2011 ni prijavil na izpit, ker ni ugotavljal okoliščin in dejstev zaradi katerih tega še ni storil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je na navedbe, ki so enake tožbenim že odgovorila v odločbi organa druge stopnje. Zato vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvah obeh odločb in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, ki izhaja iz podatkov v upravnih spisih in je postala dokončna z odločbo Ministrstva za notranje zadeve pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvah obeh odločb, navedla pravilne razloge. Zato sodišče v celoti sledi njeni utemeljitvi in razlogov za odločitev ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V obravnavani zadevi temelji izpodbijana odločitev na dejstvu, da tožnik kot oče polnoletnega sina B.B. ni dolžan preživljati. To dejstvo je tožena stranka ugotovila po dokazani oceni potrdil o šolanju, poizvedb pri Srednji gostinski in turistični šoli Izola in ob upoštevanju izjav stranke. Na tej dokazni oceni temelji ugotovitev, da se tožnikov sin ne šola redno, ki je po pravu BiH pravno pomembno dejstvo za ugotovitev dolžnosti preživljanja.

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev pravil postopka in materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. V zadevi namreč ni sporno dejstvo, da se tožnikov sin šola v Sloveniji že od leta 2007, da ob šolanju opravlja tudi delo preko študentskega servisa in da je v letu 2011/2012 v šolski program vpisan ob delu. Ob upoštevanju teh dejstev tudi sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, ki sta jo sprejela ob upravna organa tožene stranke. Z navajanjem težav, ki naj bi jih imel tožnikov sin z razumevanjem predavanj, ki potekajo v zanj tujem slovenskem jeziku, tožnik tudi sodišča ni prepričal, da poteka sinovo šolanje redno. Iz podatkov, ki so bili zbrani v postopku izdaje izpodbijane odločbe namreč jasno izhaja, da tožnikov sin niti v šolskem letu 2011/2012 predpisanih šolskih obveznosti ni opravljal. Vse okoliščine in dejstva, ki jih tožnik navaja v tožbi, je tožnik imel možnost podati v upravnem postopku tako pred izdajo izpodbijane odločbe kot tudi v pritožbenem postopku. Iz obrazložitve obeh odločb pa izhaja, da se je tožnik nanje tudi skliceval. Zato tožbena trditev, da tožnik z vsemi ugotovljenimi dejstvi ni bil seznanjen in da ni imel možnosti, da se o njih izjasni, ni utemeljena.

Brez podlage v ZTuj-1, ZTuj-2 in v zakonih, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, je tožbena trditev, da tožena stranka ni pravilno tolmačila pojma redno šolanje, ki je kot pogoj za obveznost preživljanja otroka določen po zakonu BiH. Navedeni pojem je tožena stranka pravilno tolmačila že na podlagi dejstva, da tožnikov sin, ki šolskih obveznosti ne izpolnjuje redno, opravlja dela preko študentskega servisa in da je v šolskem letu 2011/2012 vpisan ob delu. Teh dejstev pa tožnik z navedbami v tožbi niti ne zanika. Zato tudi ugotavljanje dejstev in okoliščin, ki jih tožnik navaja v tožbi, po presoji sodišča ni potrebno.

Glede na vse navedeno je sodišče upoštevalo dejansko stanje ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Tožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.