Jedro

Zgolj zaradi tega, ker je sodišče opravilo popis premičnih stvari na podlagi po obeh strankah predloženega spiska stvari, nastanka zastavne pravice na podlagi sporazuma strank ni mogoče zanikati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki 256.358,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ne obstoji pravica do ločenega poplačila terjatve tožene stranke na premičninah stečajnega dolžnika M. d.o.o. (1.točka izreka) ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr.št. II R 589/97 rubež premičnin ni bil opravljen. Zato tožena stranka pravice do ločenega poplačila svoje terjatve ni pridobila. Pritožba ni utemeljena. Postopek zavarovanja z zastavno pravico na premičninah dolžnika M. d.o.o. je bil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II R 589/97 voden po pravilih Zakona o izvršilnem postopku (Ur.list SFRJ št. 20/78, 6/82, 74/87, 57/89, 20/90, 27/90 - v nadaljevanju cit. kot "ZIP"). Po 251.d čl. ZIP je bilo v postopku zavarovanja z zastavno pravico na premičninah na podlagi sporazuma iz 251.c čl. ZIP treba odrediti in opraviti popis dolžnikovih premičnin. V konkretnem primeru je v zadevi opr.št. II R 589/97 na naroku dne 28.4.1997 sodišče izdalo in objavilo sklep, da se na podlagi sporazuma "odreja in opravi zavarovanje s popisom" premičnin, ki so navedene v predloženi pogodbi o zastavi premičnih stvari št. 180 z dne 28.4.1997. Tožeča stranka je v tem gospodarskem sporu zatrjevala, da rubežni zapisnik ni bil sestavljen. Tožena stranka te trditve ne zanika. Meni pa - in na tej točki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje - da je postopek izvršilnega sodišča zadostil pogojem, pod katerimi se je po ZIP pridobila zastavna pravica. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je v ZIP govora o dveh kategorijah - o rubežu (72. in nasl. čl. ZIP) in o popisu (251.d, 251.f. čl. ZIP). Glede na 81.čl. ZIP, ki pod naslovom "Rubežni in cenilni zapisnik" določa, da se o popisu in cenitvi napravi zapisnik, sta izraza rubež in popis očitno sinonima. Po 3.odst. 76.čl. ZIP je treba na zarubljenih stvareh, ki so bile puščene v hrambi pri dolžniku, vidno označiti, da so zarubljene. Iz tega bi sledilo, da označevanje stvari ni (več) del rubeža. Rubež oz. popis je torej le določitev stvari. V postopku izvršbe na premičnine po 72.čl. ZIP in nasl. je fizični stik med sodnim organom ter stvarmi seveda nujen. Dolžnik, ki (lahko) ne soglaša z rubežem, pač mora biti obveščen o tem, na katere stvari se prepoved razpolaganja iz 77.čl. ZIP ter ostale pravne posledice rubeža nanašajo. Če sodni organ v izvršilnem postopku premičnin fizično ne vidi, potem tudi ne more ugotoviti, ali jih ima dolžnik v posesti (prim. 1.odst. 74.čl. ZIP). V postopku zavarovanja z zastavno pravico po 251.a - f. čl. ZIP je po oceni drugostopnega sodišča dejanska in pravna situacija drugačna. Tudi zato 2.odst. 251.e čl. ZIP določa, da se pravila iz 73. do 78.čl. ZIP uporabljajo zgolj smiselno. To pa pomeni, da se na točkah, kjer postopek zavarovanja od postopka izvršbe odstopa, pravila o izvršbi na premičnine uporabljajo (drugačni situaciji) prilagojeno. Osnovna razlika med postopkoma je v tem, da je pri postopku zavarovanja posest dolžnika na stvareh nesporna in da je dolžniku obseg zastavljenih stvari vnaprej znan (in od njega pravzaprav tudi predlagan). Ko je izvršilno sodišče na naroku v zadevi II R 589/97 vpogledalo po obeh strankam predloženi spisek stvari in dolžnika opozorilo v smislu 77.čl. ZIP, je bilo opravljeno vse tisto, kar bi v smislu pravno relevantnih učinkov dala fizična identifikacija zarubljenih stvari v postopku premičninske izvršbe. Obseg stvari, njihovo posestno stanje in pravne posledice rubeža so bile jasne in strankam predočene. Zastavna pravica je veljavno nastala, s tem pa tudi ločitvena pravica za primer stečaja nad dolžnikom. Sodišče druge stopnje pripominja, da morebitna diskrepanca med popisanimi stvarmi in obsegom stvari, ki so se ali se bodo v stečajnem postopku prodajale, v sporu o nastanku zastavne pravice ni relevantna. Tožeča stranka niti ne trdi, da bi bilo sporno, na katerem delu stečajne mase obstaja pravica do ločenega poplačila. Tožnik trdi le to, da na stvareh (ki in kot so bile popisane dne 28.4.1997) zastavna pravica ni nastala. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, to stališče ne drži. Glede na vse to pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo po 353.čl. ZPP zavrniti in izpodbijano sodbo v celoti potrditi. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1.odst. 165.čl. ZPP. Toženi stranki so priznani stroški za sestavo utemeljenega in argumentiranega odgovora na pritožbo ter taksa za njegovo vložitev.