Jedro

V primeru kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja in s katero javni uslužbenec hkrati tudi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, lahko delodajalec za isto kršitev delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz obeh razlogov. V odpovedi mora določno opisati delavčevo pogodbeno kršitev in navesti, da odpoveduje pogodbo iz obeh razlogov, kar je tožena stranka v konkretnem primeru tudi storila, ko je v izpodbijanem sklepu izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Za utemeljenost odpovednega razloga je treba dokazati izpolnjenost zakonskega dejanskega stanu po vsaj enem razlogu. Prekrivanje elementov razlogov za odpoved ne pomeni, da mora delodajalec podati odpoved samo iz enega razloga, če jo poda iz obeh razlogov, se presoja vsak za sebe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v delu odločitve v I./1. točki izreka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne ..., in sklepa Republike Slovenije, Ministrstvo za ..., št. ... z dne ..., ter njuno razveljavitev, in v odločitvi o stroških postopka (II. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 10. 11. 2010, sklepa Republike Slovenije, Ministrstvo za ..., št. ... z dne ..., sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne ... in sklepa Republike Slovenije, Ministrstvo za ..., št. ... z dne ... ter njihovo razveljavitev (I./1. točka izreka), ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne ..., s pripadajočim aneksom k tej pogodbi št. … z dne ..., ni prenehalo, ampak do dne 5. 2. 2011 še traja na delovnem mestu št. ... – veleposlanik v Veleposlaništvu ..., od 5. 2. 2011 dalje pa traja na uradniškem delovnem mestu št. 409 – diplomat 1. ranga v ... (I./2. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo na delovno mesto št. ... – veleposlanik v Veleposlaništvu … oz. na uradniško delovno mesto št. ... – diplomat 1. ranga v ..., mu vzpostaviti delovno razmerje od 24. 11. 2010 dalje, mu obračunati plače po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne ..., s pripadajočim aneksom k tej pogodbi št. ... z dne ..., od bruto zneskov odvesti davke in prispevke, neto zneske pa izplačati na račun tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska, tj. od petega dne v mesecu dalje do plačila, ter mu izplačati vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila (I./3. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (I./4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge po določilih 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in razpiše pritožbeno obravnavo, oziroma da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede očitka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na blagajniški prejemek, katerega naj bi po naročilu tožnika med 1. 8. 2010 in 4. 8. 2010 predrugačila uslužbenka na veleposlaništvu, navaja, da je glede na izpoved priče A.A. več kot očitno, da je tožena stranka že ob prejemu spornega blagajniškega prejemka po elektronski pošti dne 4. 8. 2010 lahko videla, da je bila št. blagajniškega prejemka predrugačena. Tudi iz izpovedi priče B.B. izhaja, da je za očitke glede ponareditve blagajniškega prejemka slišal že v avgustu 2010. Tožena stranka je za odpovedni razlog izvedela že pred 4. 9. 2010, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi glede predmetnega očitka podana prepozno. Iz izpovedi tožnika in priče C.C. izhaja, da ji tožnik ni naročil, da blagajniški prejemek predrugači, pač pa je želel, da se ga izpolni pravilno. C.C. ob izdaji spornega blagajniškega prejemka tožnika ni opozorila, da je morala zaradi njegovega navodila prejemek predrugačiti. Tožnik je bil prepričan, da blok blagajniških prejemkov za julij 2010 še ni bil izpolnjen in da je bil on prvi, ki je v blagajno veleposlaništva v mesecu juliju vplačal denar. Tožnikov naklep ni bil podan, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi glede predmetnega očitka povsem neutemeljena. Pri tem poudarja, da zoper C.C. ni bil sprožen noben postopek. Glede očitka, ki se nanaša na tožnikovo protipravno prilastitev osmih zunanjih trdih diskov, navaja, da je takšen zaključek dokazno nepodprt. Tožena stranka ni dokazala, da je bil ravno tožnik tisti, ki je diske odtujil. Dejstvo je, da po odhodu tožnika veleposlaništvo v M. ni ostalo prazno, pač pa so v njem še vedno ostali določeni zaposleni, in da je dostop do prostorov rezidence v tem obdobju imelo več ljudi. Tožena stranka med postopkom ni zatrjevala, da bi opravila razgovore z ostalimi zaposlenimi ali drugimi osebami, ki so se nahajale v prostorih predstavništva. Tožena stranka pri španski policiji ni prijavila odtujitve diskov. Glede očitka, ki se nanaša na enormno nabavo drobnega inventarja, osnovnih sredstev in potrošnega materiala, ki ga je tožnik nabavil v svojem mandatu, navaja, da je odpoved tudi v tem delu prepozna. Tožena stranka je bila z obsegom nabav z izstavitvijo računov obveščena vsak mesec. Iz izpovedi priče C.C. in vsebine depeš izhaja, da je tožena stranka ves čas tožnikovega mandata očitno vedela, kateri artikli so se nabavljali v veleposlaništvu. To potrjuje tudi vložena ovadba konec leta 2009. Poleg tega tožnik od tožene stranke ni nikoli prejel opozoril, da so pojasnila nezadovoljiva in da jih je potrebno dopolniti. Povsem neverjetno je, da bi tožena stranka več let tolerirala nepopolna pojasnila. Tudi sicer je očitek kršitve delovnih obveznosti tožnika neutemeljen. Tožnik je ravnal gospodarno, tožena stranka pa ni oporekala številčnosti nabav, saj bi sicer lahko tožniku odvzela pooblastilo za nabave. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi veleposlaništvu postavila kakršenkoli limit za porabo po posameznih računovodskih postavkah oziroma da bi mu predložila navodilo v zvezi z omejitvami porabe. Tožnik je ves čas svojega mandata ravnal v skladu z Navodili, teh ni nikoli kršil, sredstva pa je vedno črpal v okviru odobrene porabe. Ker se v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne očita porabe dodatnih 100.000,00 EUR niti nabave brez predhodnega soglasja tožene stranke, je sodišče oprlo odločitev na dejstva, ki se tožniku niso očitala, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Glede očitka previsoke porabe goriva in nabave plinskega olja navaja, da je odpoved tudi v tem delu prepozna, saj je za navedeno dejstvo tožena stranka izvedela najkasneje decembra 2009. Odpoved glede navedenega očitka je tudi sicer povsem neutemeljena. V nasprotju z vsebino listin in izjavo priče C.C. je sodišče zaključilo, da se napačno fakturiranje ni moglo pripetiti tako pogosto, kot se je to zgodilo v tožnikovem primeru. Smotrnost številnih službenih potovanj je bila prepuščena vodji veleposlaništva, poleg tega pa se v izredni odpovedi tožniku ni očitalo prekomerne porabe goriva, zaradi česar je sodišče v tem delu kršilo določbe postopka. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem ocenjuje, da so navedbe tožnika neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tem sporu izpodbijal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v sklepu Republike Slovenije, Ministrstvo za ..., št. ... z dne ..., potrjeno s sklepom Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne ... V skladu s 24. členom Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju: ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) se o pravicah oziroma obveznostih javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, sodno varstvo pa je predvideno zoper takšen sklep. V tožbenem zahtevku pa je tožnik jasno predlagal sodišču tudi, da kot nezakonita razveljavi sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne ... in sklep Republike Slovenije, Ministrstvo za ..., št. ... z dne ... Omenjena sklepa se nanašata na prepoved opravljanja dela v času trajanja postopka, o čemer izpodbijana sodba nima razlogov. Zato odločitve prvostopenjskega sodišča o zakonitosti sklepov o prepovedi opravljanja dela ni mogoče preizkusiti. V tem delu je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 354. člena ZPP v točki I/1 izreka in sicer glede odločitve o zakonitosti prepovedi opravljanja dela (in posledično v II. točki izreka – stroški postopka), razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj navedene kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Sodišče bo v novem postopku ugotovljeno kršitev odpravilo, tako da bo navedlo razloge in v sporu o zahtevku za razveljavitev sklepov o prepovedi opravljanja dela ponovno odločilo.

Sicer pa v pritožbi večkrat naveden očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Izpodbijana sodba v tem delu namreč vsebuje razloge, ki niso nejasni in med seboj niso v nasprotju. Pri tem se pritožbena graja nanaša predvsem na obrazložitev sodišča, ki naj bi preseglo očitke iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Upoštevajoč izredno odpoved pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna presoja zakonitosti izredne odpovedi ostala v okviru odpovednih razlogov, kot jih je v izpodbijani odpovedi opredelil delodajalec, natančnejša pravna kvalifikacija kršitev pogodbenih obveznosti pa ne predstavlja kršitve pravil pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe glede zakonitosti odpovedi lahko preizkusilo.

V zvezi z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje o nepravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, je v skladu s 5. in 154. členom ZJU treba upoštevati določbo 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Po drugem odstavku te določbe mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih izvršuje predstojnik, če zakon, drug predpis ali splošni akt ne določa drugače (33. člen ZJU). Podobno v primeru, če je delodajalec državni organ, določa tudi drugi odstavek 18. člena ZDR. V skladu z Zakonom o zunanjih zadevah (v nadaljevanju: ZZZ-1, Ur. l. RS, št. 45/2001 in nadalj.) je to zunanji minister. Na podlagi 34. člena ZJU je minister za zunanje zadeve s pooblastilom z dne 13. 1. 2009 za izvrševanje pravic in dolžnosti tožene stranke kot vodjo kadrovskega poslovanja pooblastil Č.Č.. Ker gre za osebo, ki nastopa v imenu takšnega organa in odloča, tudi subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani le te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec oziroma pooblaščena oseba ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjena z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvim očitkom (predrugačenje blagajniškega prejemka) ugotovilo, da je tožena stranka sporni blagajniški prejemek prejela z elektronsko pošto 4. 8. 2010, vendar pa je kasneje izvedela, da je predrugačen. Začasna odpravnica poslov C.C. je nadzorni skupini 2. 9. 2010 predala blok blagajniških prejemkov z vpisi od 21. 5. 2010 do 11. 8. 2010, dne 4. 9. 2010 pa je podala še pisno izjavo o okoliščinah izpolnitve in podpisa spornega blagajniškega prejemka. Šele tedaj je tožena stranka prejela pisno pojasnilo o okoliščinah predrugačenja in dobila vpogled v celotni blok blagajniških prejemkov, iz katerih je bilo razvidno, da je bila predrugačena številka na predhodnem blagajniškem prejemku (iz št. 14 v št. 15). Neutemeljeno je pritožbeno prizadevanje, da je subjektivni rok začel teči že od trenutka prejema blagajniškega prejemka po elektronski pošti B.B., saj tedaj še niso bile ugotovljene vse okoliščine predrugačenja zapisa spornega blagajniškega prejemka. Tudi A.A. v avgustu 2008 še ni vedela za razloga predrugačenja številke 14 (iz zaporedne številke 15) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Enako velja glede očitka nepravočasnosti odpovedi v delu, ki se nanaša na pretirano nabavo drobnega inventarja, osnovnih sredstev in potrošnega materiala, ki jih je tožnik nabavil v svojem mandatu. Ne glede na to, da je bila tožena stranka v zvezi z računi za dobavljeno blago sicer sproti obveščena, pa veliko računov ni bilo specificiranih ali prevedenih v slovenski jezik, poleg tega večkrat ni bilo mogoče razbrati, za kakšen artikel gre, niti se niso vodile evidence nabavljenega blaga. Nabave so potekale v daljšem časovnem nizu, po pritožbenih navedbah vse do 31. 8. 2010, ko je bil tožnik odpoklican z veleposlaništva. Tožena stranka je na veleposlaništvo poslala 20 depeš s pripombami na poročila in zahtevami za pojasnilo, na katerih bodisi ni prejela pojasnil ali pa so bila ta pomanjkljiva. Iz depeš izhaja, da tožena stranka ni bila v celoti in pravilno seznanjena s tožnikovimi nabavami, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da je tožena stranka takšno ravnanje tolerirala in da se je že s prejemom računov seznanila z odpovednim razlogom. Ob rednem nadzoru v letu 2009 so se zaznale tudi nepravilnosti glede nabave plinskega olja. S tem v zvezi se je opravil nadzor na najbližji bencinski črpalki, pri katerem je lahko komisija ugotovila le način poslovanja na eni črpalki, ni pa bila v letu 2009 opravljena inventura poslovanja. V letu 2009 še ni bila opravljena celovita analiza finančnega in materialnega poslovanja veleposlaništva, zato tožena stranka še ni mogla ugotoviti nepravilnosti, pri čemer je treba upoštevati, da se je točenje (plinskega olja) nadaljevalo tudi po prejemu pisnega opozorila v zvezi s kršenjem delovnih obveznosti do konca avgusta 2010. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče pravilno zaključilo, da tožena stranka odpovednega razloga v zvezi z nabavo plinskega olja ni ugotovila že v letu 2009. Pritožbene navedbe v tej smeri so torej neutemeljene.

Tako glede prvega očitka kot glede očitkov v zvezi z nevestnim ravnanjem pri porabi sredstev veleposlaništva (inventarja, osnovnih sredstev, potrošnega materiala in plinskega olja) se je nadzorna skupina seznanila z opravljenim izrednim nadzorom na veleposlaništvu, ki je po sklepu pristojnega ministra na veleposlaništvu in v rezidenci potekal od 2. 9. 2010 do 10. 9. 2010. Po opravljeni inventuri (popisu drobnega inventarja in knjižnega materiala) je o ugotovitvah nadzora glede očitanih kršitev glavni diplomatski nadzornik 14. 9. 2010 seznanil generalnega sekretarja, pooblaščenega za izvrševanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je 30-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pričel teči 14. 9. 2010, ko je bil z ugotovitvami izrednega nadzora seznanjen generalni sekretar, ki je še istega dne podal kazensko ovadbo. Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da rok za podajo izredne odpovedi dne 4. 10. 2010 še ni potekel. V primeru kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja in s katero javni uslužbenec hkrati tudi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, lahko delodajalec za isto kršitev delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz obeh razlogov. V odpovedi mora določno opisati delavčevo pogodbeno kršitev in navesti, da odpoveduje pogodbo iz obeh razlogov, kar je tožena stranka v konkretnem primeru tudi storila, ko je v izpodbijanem sklepu izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Za utemeljenost odpovednega razloga je treba dokazati izpolnjenost zakonskega dejanskega stanu po vsaj enem razlogu. Prekrivanje elementov razlogov za odpoved tako torej ne pomeni, da mora delodajalec podati odpoved samo iz enega razloga, če jo poda iz več razlogov, se presoja vsak za sebe (prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 30/2012 z dne 3. 9. 2012).

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v avgustu 2010 na veleposlaništvu zaposleni uslužbenki C.C. naročil, da pripravi blagajniški prejemek, s katerim uslužbenka potrjuje, da je od tožnika prejela znesek 1.317,00 EUR za plačilo sodne takse, pri čemer je tožnik uslužbenki naročil, naj blagajniški prejemek datira na julij 2010. Navedeno izhaja predvsem iz izpovedi priče C.C., ki je povedala, da jo je po prihodu z dopusta v začetku avgusta 2010 tožnik prosil, naj pripravi blagajniški prejemek in datum datira za nazaj, na začetek meseca julija. Pri tem je popravila tudi številko na spornem in predhodnem blagajniškem prejemku. Številki je bilo potrebno zamenjati, saj se drugače vrstni red datumov in številk blagajniških prejemkov v bloku ne bi ujemal. Sodišče je pravilno štelo, da je tožnik s tem, ko je uslužbenki naročil, da na prejemku napiše nepravilen datum dejansko naročil tudi predrugačenje številke na prejemku, saj prejemka drugače ne bi bilo mogoče antidatirati. Do spremembe št. na spornem blagajniškem prejemku iz št. ... v št. ..., posledično pa spremembe datuma na obeh blagajniških prejemkih, je torej prišlo na podlagi naročila tožnika, zato je glede na okoliščine primera, v katerih je prišlo do predrugačenja, neutemeljeno sklicevanje na izpoved pritožnika oziroma na njegove navedbe, da je C.C. na lastno pobudo zapisala napačen datum in samoiniciativno predrugačila številko blagajniškega prejemka. Tožnik namreč v pritožbi vsebino izpovedi navedene priče povzema na način, ki ustreza njegovim trditvam v postopku, ob tem pa podaja svoje videnje dokazne ocene, ki je v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje, ta pa je po stališču pritožbenega sodišča vsebinsko prepričljiva. Po 18. členu ZZZ-1 oziroma 3. členu Navodil o finančnem in materialnem poslovanju diplomatsko-konzularnih predstavništev Republike Slovenije (B/14) je bil tožnik kot vodja diplomatskega predstavništva odgovoren za finančno poslovanje predstavništva, zato so za ta spor neutemeljene in nerelevantne navedbe, da bi ga morala C.C. opozarjati na pravilno izpolnjevanje blagajniških prejemkov in da je bil prepričan, da blok blagajniških prejemkov za julij 2010 še ni bil izpolnjen. Za odločitev v predmetnem sporu, v katerem se presoja zakonitost izredne odpovedi, ki je bila podana tožniku, je tudi nerelevantno sklicevanje tožnika, da bi bila lahko le priča C.C. storilka kaznivega dejanja. Tožnik je predrugačeni prejemek kasneje podpisal in ga 4. 8. 2010 posredoval uslužbencu na ministrstvu po elektronski pošti, iz česar je razviden tožnikov namen, da s predrugačenjem datuma zavajajoče prikaže, da je znesek sodne takse vrnil prostovoljno, preden ga je Ministrstvo za ... konec julija 2010 obvestilo o predlogu za predčasen odpoklic, v katerem je bil kot eden od razlogov za predčasen odpoklic z veleposlaništva navedena hujša nepravilnost pri plačilu sodne takse za tožbo. Glede na način izvršitve dejanja je očitno, da je bilo storjeno v obliki naklepa.

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik s tem, ko je blagajniški prejemek, ki je uradna listina, podpisal, čeprav je vedel, da je predrugačen, izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), da je s tem, ko je 4. 8. 2010 predrugačen blagajniški prejemek posredoval uslužbencu kot uradna oseba, uradno listino z lažno vsebino uporabil kot resnično in s tem izpolnil tudi znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 259. člena KZ-1. S tem, ko je podrejeni uslužbenki naročil, da na prejemku zapiše napačen datum, jo je napeljal, da je ponaredila uradno listino, s čimer je izpolnil tudi znake kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ v zvezi s 37. členom KZ-1. Z opisanim ravnanjem je obenem kršil tudi pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja iz 35. člena ZDR in 8. člena Aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 23. 1. 2007. Glede drugega očitka, ki se nanaša na nabavo računalniške opreme, iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik znesek 1.547,38 EUR za del nabavljene opreme po dveh računih, vrnil veleposlaništvu 23. 8. 2010, glede manjkajočih trdih diskov pa je zatrdil, da ne ve, kje so. Ob izrednem nadzoru veleposlaništva je nadzorna skupina popisala stanje računalniške opreme na veleposlaništvu in ugotovila manjko opreme v višini 2.514,17 EUR nabavljene s službeno kartico tožene stranke, tožnik pa je opremo v višini 1.547,38 EUR poplačal toženi stranki. Že okoliščina, da je tožnik vrnil določena sredstva iz tega naslova, kaže na to, da je tožnik iz sredstev tožene stranke kupoval računalniško opremo za lastne potrebe. Tožnik je v pritožbi prvič podal navedbe v zvezi s tem, da ni bil on tisti, ki je odtujil diske, oziroma da je bila tožena stranka tista, ki bi morala zatrjevati in opraviti razgovore z ostalimi zaposlenimi osebami ali drugo osebo v prostorih veleposlaništva, ki se je v tem času nahajala v prostorih veleposlaništva v zvezi z manjkom diskov. Glede na to, da je tožena stranka že v izredni odpovedi tožniku očitala nabavo diskov v zasebne namene, je tovrstne navedbe na podlagi določbe 337. člena v povezavi s 286. členom ZPP v pritožbenem postopku treba šteti za pritožbeno novoto. Tudi sicer je bil manjko računalniške opreme opravljen v okviru izrednega nadzora v času, ko se je tožnik nahajal v M. in ga je glavni diplomatski nadzornik povabil, da sodeluje pri nadzoru, vendar tožnik tega ni želel. Po končanem izrednem nadzoru je tožena stranka glede manjka računalniške opreme podala tudi kazensko ovadbo v Republiki Sloveniji, ni bilo pa nobene potrebe, da bi o ugotovitvah izrednega nadzora obveščala pristojne organe pregona v Š.. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Tožnik je s tem, ko je kot uradna oseba iz sredstev veleposlaništva nabavil računalniško opremo in jo po odpoklicu obdržal, opremo, ki mu je bila prepuščena kot uradni osebi v službi, protipravno prilastil in tako izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Prav tako je z nabavo osmih trdih diskov v zasebne namene izrabil svoj uradni položaj in si pridobil premoženjsko korist ter tako izpolnil zakonske znake zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ. Obenem je z opisanim ravnanjem kršilo pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja iz 35. člena ZDR in 8. člena Aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 23. 1. 2007. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, še izhaja, da je tožnik v svojem mandatu nabavil drobni inventar, osnovna sredstva, potrošni material in plinsko olje, s čimer je toženi stranki nastala škoda v višini najmanj ... EUR, in sicer zaradi nabave kuhinjskih predmetov v višini ... EUR, električnega in ročnega orodja v višini ... EUR, električne opreme v višini ... EUR, opreme za varnostni sistem v višini ... EUR, žarnic v višini ... EUR, knjižnega gradiva v znesku ... EUR, goriva na bencinski kartici H24 v vrednosti ... EUR, plinskega olja v vrednosti … EUR, za nabavo živil in drugih artiklov ... EUR, kar izhaja že iz III. točke sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče oprlo svoje ugotovitve na dejstva, ki tožniku niso bila očitana v izredni odpovedi. Pri teh nabavah tožnik kot odgovorna oseba za finančno poslovanje veleposlaništva ni ravnal v skladu s 6. členom Navodil o spremembah navodila o finančnem in materialnem poslovanju in diplomatsko konzularnih veleposlaništvih iz leta 2007, saj za takšno prekoračitev porabe sredstev ni imel potrebnega soglasja ustrezne službe ministrstva niti soglasja finančne komisije tožene stranke. Po 6. členu Navodil bi moral tožnik za nabavo vsakega osnovnega sredstva in za nabavo blaga nad določeno vrednostjo letno ter za izvajanje storitev nad zneskom 1.000,00 EUR pridobiti soglasje tožene stranke, v 5. členu pa je bilo določeno, da mora diplomatsko konzularno predstavništvo uporabljati denarna sredstva namensko in samo v okviru višine odobrene s strani tožene stranke. Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni postavila kakršenkoli limit veleposlaništvu in da veleposlaništvu v M. ni predložila Navodil, se izkažejo za neutemeljene. Odgovornost za finančno in materialno poslovanje je bila na vodji predstavništva, torej na tožniku, ki se ne more sklicevati na nepoznavanje predpisov, za katere mu tožena stranka očita, da jih je kršil. Zlasti ne zato, ker se je v aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 1. 2007 zavezal, da se bo seznanil s splošnimi predpisi, kot univerzitetni diplomirani pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom, pa se je nedvomno zavedal, da nepoznavanje prava škoduje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da pri toženi stranki niso oporekali številčnosti nabav. Tožena stranka je registrirala, da je bila na veleposlaništvu v M. prekomerna poraba sredstev, zaradi česar so pošiljali dopise, v katerih so opozarjali tožnika na prekoračitev porabe, prav tako pa so zahtevali pojasnila v zvezi s prekoračitvijo, ustreznih pojasnil pa po večini niso prejeli oziroma so bila ta nezadovoljiva. Tožena stranka pa ni mogla zavrniti plačila računov, saj so bili ti že izstavljeni in bi nastal zastoj v poslovanju veleposlaništva v M..

Tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede očitka nabave enormnih količin plinskega olja se pritožbeno sodišče strinja in sprejema razloge, ki jih je v utemeljitev svojih ugotovitev navedlo v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe. Tožnik ni podal razumnih razlogov, zakaj je do povečane nabave plinskega olja (dizelskega goriva) prišlo tudi v letih 2009 in 2010, ko Slovenija ni predsedovala Evropski uniji. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjo presojo sodišča, da za nakup dizelskega goriva v vrednosti 4.279,00 EUR ni bilo nobenega razloga, saj je nerazumljivo, da bi pri takšnem številu nakupov, ki jih je opravil tožnik (56 točenj v obdobju od 31. 5. 2007 do 26. 8. 2010) prišlo pri računih do napak pri navedbi vrste goriva. Navedba, da je tožena stranka glede napak pri izdajanju računov za gorivo, opravila poizvedbe na črpalki v Š., na kateri tožnik ni nikoli točil goriva, je nedovoljena pritožbena novota v smislu 337. člena ZPP, priča C.C. pa ni potrdila, da bi prišlo do množičnih napak pri izdajanju računov za gorivo. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje tožnikovo ravnanje pravilno opredelilo kot naklepno kršitev delovnih obveznosti, ki mu jih je očitala tožena stranka. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik z nabavo ogromnih količin različnih vrst blaga kršil pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja (32. in 35. člen ZDR, 14. člen ZJU, spremenjeni 6. člen Navodil in 8. člen Aneksa k pogodbi o zaposlitvi), ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic ter kaznivega dejanja nevestnega dela v službi.

Ugotovljene kršitve delovnih obveznosti predstavljajo utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da se za uslužbence na delovnem mestu – veleposlanika, na katerem je tožnik opravljal delo, upravičeno pričakuje še posebej skrben odnos do obveznosti oziroma spoštovanja zakona in podzakonskih aktov. Glede na določbo drugega odstavka 35. člena ZZZ-1 je za delo veleposlanika pomembna osebnostna primernost. Ta je po tretjem odstavku tega člena podana, če se oseba obnaša tako, da je mogoče utemeljeno sklepati, da bo delo opravljal ob polnem spoštovanju dolžnosti, ki jih določa ta zakon in diplomatska etika, kot jo urejajo diplomatski običaji in diplomatsko pravo. Ob tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je imel tožnik 19. 9. 2010 tudi veljavno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje „strogo tajno“, kar predpostavlja zanesljivost in lojalnost osebe, kateri se dovoljenje podeli. Za delo diplomata je torej bistveno zaupanje, pri čemer pa ni mogoče pričakovati zaupanja do diplomata, ki ravna tako kot v obravnavani zadevi tožnik. Zaradi popolnoma neprimernega ravnanja javnega uslužbenca, ki naj bi predstavljal in zastopal interese Republike Slovenije v sprejemni državi ter varoval njen ugled, ugled njenih institucij in ustanov, je pravilna presoja, da je zaupanje tožene stranke v tožnika tako porušeno, da ni mogoče pričakovati pogodbenega sodelovanja. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2010 je po obrazloženem zakonita.

Ker v ostalem niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega v povezavi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP.