Jedro

Po določbi 78. člena ZTPDR pa mora biti sklep o prenehanju delovnega razmerja in razlogi zanj, delavcu vročen v pisni obliki s poukom o pravici do ugovora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen v predstavništvu tožene stranke v S. S sklepom pomočnika direktorja z dne 25.5.1992 je bil opredeljen kot trajni presežek in mu je po poteku šestmesečnega odpovednega roka prenehalo delovno razmerje. Sklep je bil nabit na oglasno desko pri toženi stranki, tožniku pa osebno vročen šele v mesecu juliju 1996, ko se je zglasil pri toženi stranki. Zoper sklep je 30.7.1996 vložil ugovor, o katerem tožena stranka ni odločala, dne 7.1.1997 pa je vložil tožbo.

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 87/2000-30 z dne 12.9.2000 razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 25.5.1992, ugotovilo, da tožniku ni zakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi nedokončnega sklepa, ampak mu traja z vsemi pravicami do vrnitve nazaj na delo. Ugodilo je tudi reintegracijskemu zahtevku, zahtevku za priznanje delovne dobe in denarnim zahtevkom tožnika. Sodišče druge stopnje je tako sodbo sodišča prve stopnje v delu o razveljavitvi sklepa tožene stranke z dne 25.5.1992 o trajnem višku in prenehanju delovnega razmerja razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo kot nedopustno, v preostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zahtevke za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 25.12.1992, priznanje pravic iz delovnega razmerja, vrnitve na delo in denarne zahtevke zavrnilo kot neutemeljene. Revizijsko sodišče je s sklepom opr. št. 276/2001 z dne 17.9.2002 ugodilo reviziji tožnika in odločitev sodišča druge stopnje razveljavilo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je ob ponovnem odločanju ugodilo pritožbi tožnika, prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku je sodišče prve stopnje prve stopnje ponovno ugodilo tožbenim zahtevkom tožnika, ob upoštevanju, da se je tožnik s 1.3.1998 zaposlil drugje. Sodišče je ponovno ugotovilo, da zaradi prekinitve telefonskih in poštnih komunikacij in fizične blokade S., od začetka vojne (6.4.1992) do leta 1995 ni bila mogoča komunikacija s toženo stranko. Tožnik je lahko obiskal toženo stranko šele v mesecu juliju 1996, ko mu je bil vročen tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja. Ta sklep mu pred tem ni bil vročen na pravilen (predpisan) način. Zoper sklep je tožnik ugovarjal, tožena stranka pa o ugovoru ni odločila. Po presoji sodišča je bil sklep o ukinitvi predstavništva v S. ničen, ker ga je sprejel pomočnik generalnega direktorja, ki ni bil pristojen za sprejem takih sklepov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo deloma le glede stroškov postopka, sicer pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča glede pravilnosti vročanja in pravočasnosti uveljavljanja varstva pravic, kot tudi glede zakonitosti odločitve o ukinitvi predstavništva v S. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da za zahtevek tožnika niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo in bi sodišče moralo tožbo zavreči. Zaradi vojnih razmer v BiH je bilo poslovanje predstavništva v S. onemogočeno, zato je bil zaradi prenehanja potreb po delu tožnik opredeljen kot trajno presežni delavec. Sklepa o prenehanju delovnega razmerja mu ni bilo mogoče vročiti na zakonit način. Kontakti med strankama so bili za dalj časa prekinjeni, za razloge prekinitve pa ni bila odgovorna tožena stranka, temveč so bili ti razlogi v državljanski sferi tožnika. Predstavništva v S. dejansko ni bilo več in ni poslovalo, zato sta bila sklep o njegovi ukinitvi in o opredelitvi tožnika kot tehnološkega presežka, zgolj formalna in sta samo sledila dejanskemu stanju. Tožnik po letu 1992 ni več iskal delovnih kontaktov s toženo stranko vse do leta 1995, ko so bili ti stiki že zdavnaj omogočeni, in že v letu 1995 je bil seznanjen s prenehanjem delovnega razmerja in z razlogi zanj. Sodišče je pravni standard razumnega roka za vložitev tožbe preširoko razlagalo, pri odločitvi o zakonitosti sklepa o ukinitvi predstavništva pa ni upoštevalo dejanskih okoliščin, zaradi katerih oziroma v katerih je do te odločitve prišlo. Sodišče v izreku tudi ni razveljavilo sklepa o ukinitvi predstavništva, odločitve o razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja pa ni utemeljilo oziroma obrazložilo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tožena stranka, je podana le, če so v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami ali, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Gre za formalne pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe zaradi katerih se sodba ne da preizkusiti, ne pa za vprašanje pravilnosti obrazložitve. Izpodbijana sodba ima obrazložitev o tem, zakaj je sklep o prenehanju delovnega razmerja nezakonit, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Kolikor se tožena stranka z razlogi za to odločitev ne strinja, pa gre za presojo pravilne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Delavcu lahko preneha delovno razmerje iz enega od razlogov, ki jih je določal zakon: v obravnavanem primeru ZTPDR in ZDR (1990). Zakon pa je tudi določal postopek in trenutek prenehanja delovnega razmerja. V primeru, ko je delo delavca postalo trajno nepotrebno, mu je delovno razmerje prenehalo po izteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (12. točka prvega odstavka 100. člena ZDR (1990)). Delodajalec je v takem primeru moral sprejeti odločitev po predpisanem postopku in s sklepom, ki je postal dokončen. Nedokončen sklep za delavca ni mogel imeti učinkov, izvršitev takega sklepa pa je bila nezakonita (tretji odstavek 80. člena ZTPDR in 106. člen ZDR (1990)). Prvostopni sklep delodajalca je sicer lahko postal dokončen, vendar le, če mu delavec v predpisanem roku ni ugovarjal. Predpogoj za to pa je ugotovitev, ali je bil sklep delodajalca delavcu sploh vročen in kdaj mu je bil vročen. In prav tu je tudi bistvo predmetnega spora.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je tako ugotovitev upoštevalo pri svoji odločitvi, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku zakonito vročen šele 29.7.1996. Tožnik je zoper ta sklep vložil pravočasen ugovor, o katerem pa tožena stranka ni odločila. V primeru t. i. molka organa lahko na podlagi 105. člena ZDR (1990) delavec vloži tožbo tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR in postane sklep dokončen šele s pravnomočnostjo sodbe. Tožnik je tožbo vložil po približno štirih mesecih od poteka roka za odločitev o njegovem ugovoru.

Tožena stranka v reviziji ponavlja tri ugovore: da ne more ona nositi posledic, ker sklepa ni mogla zakonito vročiti tožniku, da tudi tožnik sam ni storil ničesar, da bi stopil v stik s toženo stranko takoj, ko so razmere v S. to dopuščale in pa, da je že leta 1995 vedel za prenehanje delovnega razmerja in razloge zanj.

Po določbi drugega odstavka 23. člena ZTPDR se mora delavcu obvezno vročiti pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic. Po določbi 78. člena ZTPDR pa mora biti sklep o prenehanju delovnega razmerja in razlogi zanj, delavcu vročen v pisni obliki s poukom o pravici do ugovora. Obveznost delodajalca je torej povsem jasna. Sklep o prenehanju delovnega razmerja mora delavcu obvezno vročiti v pisni obliki in tej svoji obveznosti se ne more izogniti s sklicevanjem na to, da naj bi delavec za obstoj takega sklepa vedel. Tudi sklicevanje na to, da tožnik sam ni storil ničesar, da bi prej prišel v stik s toženo stranko in torej sam omogočil vročitev sklepa pred letom 1996, ne spremni dejstva, da je bila vročitev obveznost delodajalca. Iz navedb tožene stranke sicer tudi ne izhaja, da bi tožniku očitala namerno izmikanje vročitvi.

Ostaja tako le ugovor, da ni tožena stranka tista, ki bi morala nositi posledice nepravilne vročitve, temveč gre za razloge na strani tožnika. Najprej je treba ugotoviti, da je situacija v tej zadevi drugačna, kot pa v primerih, ko so delavci iz Bosne in Hercegovine delali v Sloveniji, pa se zaradi vojnih oziroma z njo povezanih razmer niso mogli pravočasno vrniti nazaj na delo. Že razlog prenehanja delovnega razmerja je bil v takih primerih drug: neupravičena odsotnost z dela.

Druga ugotovitev, ki pa za odločitev v tej zadevi pomeni le dejansko ugotovitev, je vezana na odločitev tožene stranke, da zaradi razmer v Bosni in Hercegovini in posebej v S., tamkajšnje svoje predstavništvo ukine. Sodišče odločitve tožene stranke o tem ni razveljavljalo, ker gre za povsem poslovno odločitev gospodarske družbe, ki pa mora biti sprejeta na zakonit način. V zvezi s tem je sodišče le ugotovilo, da odločitve o ukinitvi predstavništva ni sprejel organ, ki je bil po internih aktih tožene stranke pristojen za tako odločitev. Ker zato odločitev o ukinitvi predstavništva ni bila zakonita, ni mogla imeti pravnih posledic za pravice tožnika. Ne glede na okoliščine, ki so toženo stranko vodile (ali celo "prisilile") v tako odločitev, bi morala odločitev sprejeti na zakonit način - to pa je tudi po pristojnem organu družbe.

Revizijsko sodišče se strinja z odločitvijo nižjih sodišč, da je bila vročitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja v letu 1992 z nabitjem na oglasno desko nezakonita. Po določbi 103. člena ZDR (1990) so se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih, smiselno uporabljale določbe, ki so veljale za postopek pred delovnimi sodišči. Na podlagi 14. člena ZDSS torej določbe pravdnega postopka tudi glede načinov vročanja. V skladu s pravili o vročanju po določbah ZPP iz leta 1977 (členi 133 do -149), ki se je uporabljal v letu 1992, se je tudi pri delodajalcu lahko opravila nadomestna vročitev sklepa o delavčevi pravici ali obveznosti tako, da se nabije na oglasno desko le tedaj, če je kljub poizvedovanju ostal delavčev naslov neznan. Poleg tega bi imelo nabitje sklepa na oglasno desko lahko enak učinek oziroma bi bilo enakovredno nadomestilo vročitvi s pustitvijo pisanja v prostorih, kjer oseba dela, kolikor bi delavec neupravičeno odklonil sprejem sklepa na delovnem mestu. Za nobenega od teh primerov ne gre v obravnavani zadevi, na kakšen drug način pa tožena stranka vročitve niti ni poskušala opraviti.

Kot je bilo že navedeno, je bil tožnik v drugačnem položaju kot tisti v Sloveniji zaposleni delavci, ki so odhajali domov v Bosno in Hercegovino kljub vojnim oziroma izrednim razmeram na območju te republike. Za njih je bilo mogoče ugotoviti, da nosijo sami posledice tega, da se niso mogli pravočasno vrniti na delo in je ta zamudo pomenila neupravičeno odsotnost z dela. Tožnik pa je delal v predstavništvu tožene stranke v S. in ni mogoče govoriti o tem, da bi se lahko izognil položaju, v katerem se je znašel. Predvsem pa je bistveno vprašanje vročitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kar je bila obveznost tožene stranke in ne vprašanje, kdaj je ali kdaj bi lahko tožnik kontaktiral s toženo stranko. Tožniku se namreč ni očitalo neopravljanje dela ali neupravičena odsotnost z dela.

Sporna odločitev je bila posledica trenutne nemožnosti poslovanja podružnice v S. zaradi začetka vojaških spopadov in blokade S..

Tožena stranka je sprejela določeno poslovno odločitev - posledice takih odločitev mora nositi sama - s katero je predstavništvo ukinila. Ni mogoče govoriti, da je bil razlog za ukinitev predstavništva v "državljanski sferi tožnika". Iz dejanskih ugotovitev pa izhaja, da tožena stranka ni poskušala tožniku vročiti sklepa na kakršenkoli način. Tudi če je bil poštni promet nekaj časa otežen ali celo povsem prekinjen, se je tožena stranka zadovoljila zgolj z nabitjem sklepa na oglasno desko (torej z nezakonito vročitvijo), sklep pa je vročila tožniku šele potem, ko se je ta osebno zglasil na sedežu družbe v Sloveniji. Zato tudi sama nosi posledice takega svojega ravnanja, tako glede časovnega zamika med sprejemom sklepa in pravilno osebno vročitvijo tožniku, kot tudi zaradi neodločitve o ugovoru.

Ker glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, izpodbijana sodba pa je materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).