Jedro

Sodišče je štelo, da je izpodbijana odločba posamični upravni akt, ki se lahko na podlagi 71. člena ZVis izpodbija v upravnem sporu, saj gre za akt, s katerim je organ dejansko odločal o pravici posameznika do izobraževanja. Odločba o (ne)oprostitev plačila stroškov za dokončanje študija dejansko lahko pomeni odločitev o tem ali bo posameznik lahko dokončal izobraževanje ali ne.

V izpodbijani odločbi je tožena stranka odločila, da se tožnika ne oprosti plačila dokončanja študija, ker tožnik k svoji vlogi ni priložil nobenih dokazil, s katerimi bi izkazoval zatrjevano dejansko stanje in ker iz točke 4 Navodil za izvajanje cenika fakultete A. za leto 2020/2021 izhaja, da olajšava pri plačilu med drugim ni možna pri šolninah in za plačilo sklepa o dokončanju študija. Tožnik ni konkretizirano nasprotoval presoji tožene stranke, da ni izkazal, da ne more plačati stroškov dokončanja študija, v zvezi s tem pa tudi k tožbi ni priložil nobenih dokazil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z odločbo št. 62-1/20-AKM-vk z dne 20. 10. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je Upravni odbor fakultete A. Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju tožena stranka) kot neutemeljeno zavrnil tožnikovo prošnjo za oprostitev plačila za dokončanje študija (prva alineja izreka), in odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški (druga alineja izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 1. 10. 2020 na toženo stranko naslovil prošnjo za oprostitev plačila za dokončanje študija, v kateri je navedel, da je brezposeln in da nima prihodkov niti za osnovno študijsko dejavnost (obiskovanje predavanj...). K svoji vlogi ni priložil nobenih dokazil, s katerimi bi izkazoval zatrjevano dejansko stanje. Tožena stranka je hkrati ugotovila, da četudi je dejansko stanje tožnika takšno, kot ga zatrjuje, ga ne bi mogla oprostiti plačila stroškov za dokončanje študija. V tem delu se namreč mora ravnati v skladu z določili Navodil za izvajanje cenika fakultete A. za leto 2020/2021, ki v točki 4 opredeljujejo, da med cene storitev, pri katerih je možna olajšava pri plačilu, niso vključeni: šolnina (razen olajšav navedenih v točki 2.2.), plačilo sklepa o dokončanju, plačilo posameznih pristopov k izpitu, plačilo komisijskega opravljanja izpita, izvedba predmeta z izpitom in stroški oddaje zaključnega dela. Zato delna ali celotna oprostitev plačila navedenih stroškov, ki so opredeljeni v Ceniku Univerze v Ljubljani, fakultete A. (v nadaljevanju A.), ni možna. Iz teh razlogov je zavrnila tožnikovo prošnjo.

_Tožbene navedbe_

3. Tožnik v tožbi ponavlja svoje navedbe iz prošnje za oprostitev plačila stroškov in navaja, da kot študent ni imel prihodkov. Še vedno je brezposeln, trudi se priti do zaposlitve. Ko si je na izmenjavi uredil vse potrebno za dokončanje študija v tujini, so mu na A. zavrnili prošnjo za opravljanje testa v tujini. Svoje navedbe dodatno pojasnjuje v pripravljalni vlogi, kjer navaja, da je po 1. letniku zaprl s.p., in da ima zaradi terjatev FURS še danes blokiran transakcijski račun. Pojasnjuje tudi svoje poskuse dokončanja študija in pridobitve zaposlitve tako v tujini kot v Sloveniji. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

_Navedbe v odgovoru na tožbo_

4. Tožena stranka v odgovoru poudarja, da tožnik v tožbi ne izpodbija odločitve, temveč zgolj navaja določena dejstva, ki jih je navajal že v prošnji za oprostitev plačila dokončanja študija. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrže na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik ne uveljavlja kakšne svoje pravice oziroma pravne koristi oziroma ne navaja nikakršnih kršitev le-teh. Zgolj historično navaja neka dejstva, glede katerih pa ne predloži nobenih dokazil. 5. V nadaljevanju tožena stranka podaja tudi vsebinski odgovor na tožbo. Sklicuje se na 4. člen Navodil za izvajanje cenika A. Univerze v Ljubljani za študijsko leto 2020/21, ki so bila sprejeta na podlagi 8. člena Pravilnika o prispevkih in vrednotenju stroškov na Univerzi v Ljubljani (v nadaljevanju Pravilnik) in ki določajo, da način plačila šolnin in prispevkov, pogoje plačila šolnin, oprostitev plačila šolnin in znižanje šolnin opredelijo članice v svojih splošnih pogojih. Citira stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 1556/2006 z dne 28. 2. 2007 glede vprašanj, povezanih z odločanjem o šolninah na izrednem študiju. V omenjeni zadevi je Vrhovno sodišče RS na podlagi 71. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) odločitev Upravnega odbora prepoznalo kot akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V skladu z navedeno zakonsko določbo se upravni spor lahko sproži le zoper odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta ter v drugih zadevah v zvezi s študijem. Pri presoji ali je izpodbijana odločitev v zvezi s študijem, je Vrhovno sodišče RS izhajalo iz določb VIII. poglavja (o financiranju univerze) Statuta Univerze na Primorskem, po katerih lahko upravni odbor članic študenta v celoti ali delno oprosti plačila šolnine in drugih prispevkov za študij oziroma mu dovoli plačevanje v obrokih in hkrati določi vir, iz katerega bo kril izpad pripada iz tega naslova. Glede na te določbe statuta je Vrhovno sodišče RS presodilo, da v sporni zadevi ne gre za razmerje med študentom in visokošolskim zavodom glede zadev v zvezi s študijem.

6. Zato tožena stranka meni, da odločitev upravnega odbora glede odločanja o šolnini (tudi oprostitvi te) ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Meni, da tudi izpodbijana odločitev nima narave upravne oziroma druge javnopravne zadeve niti po formalnem niti po materialnem kriteriju. Tožena stranka v konkretni zadevi namreč ni nastopala kot nosilec javnih pooblastil, izpodbijana odločitev pa ne vsebuje meritorne odločitve glede pravic ali obveznosti tožeče stranke oziroma zavrnitve njegove zahteve o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava.

_Presoja sodišča_

7. Tožba ni utemeljena.

8. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) določa pravico do izobraževanja kot ustavno pravico1, za katero država ustvarja in zagotavlja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Z zakonom se predpisuje način uresničevanja te človekove pravice od osnovnošolskega do visokošolskega izobraževanja, izobraževanja starejših in tudi izobraževanja delavcev in javnih uslužbencev.

9. Pravico do izobraževanja ureja tudi 2. člen Protokola št. 1 h Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju Protokol št. 1)2. Besedilo tega člena daje državi popolno diskrecijsko pravico, da določi naravo in obseg svojega vključevanja v vzgojo in poučevanje. Na splošno to pomeni, da država nima nikakršne obveznosti, da zagotovi določene možnosti za izobraževanje ali da jamči, da vsak posameznik doseže izobrazbo, ki jo želi.3 Omejitve pravice do izobraževanja so skladne z 2. členom Protokola št. 1, če obstaja pri omejitvah razumno razmerje sorazmernosti med uporabljenimi sredstvi in ciljem, ki se ga želi doseči (Leyla Şahin v. Turkey, no. 44774/98, 10. 11. 2005, paragraf 154 in nadaljnji).

10. V Republiki Sloveniji ureja vprašanja univerzitetnega izobraževanja Zakon o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis). Ta v prvem odstavku 7. člena določa, da imajo vsi državljani Republike Slovenije pravico do izobraževanja na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji. To načelo je konkretizirano v 66. členu ZVis, ki določa, da imajo študenti pravico do vpisa in izobraževanja pod enakimi, z zakonom, statutom in študijskim programom določenimi pogoji (66. člen ZVis). Pri tem so šolnina in drugi prispevki za študij po študijskih programih z javno veljavnostjo, prihodek visokošolskega zavoda in se določijo v skladu s predpisom ministra, pristojnega za visoko šolstvo (prvi odstavek 77. člena ZVis). Kot pravno podlago izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla Statut Univerze v Ljubljani, pravila A. Univerze v Ljubljani in Navodila za izvajanje cenika A. za študijsko leto 2020/2021. 11. Sodišče je glede na zgoraj predstavljene zakonske določbe štelo, da je izpodbijana odločba posamični upravni akt, ki se lahko na podlagi 71. člena ZVis izpodbija v upravnem sporu, saj gre za akt, s katerim je organ dejansko odločal o pravici posameznika do izobraževanja. Odločba o (ne)oprostitev plačila stroškov za dokončanje študija dejansko lahko pomeni odločitev o tem ali bo posameznik lahko dokončal izobraževanje ali ne. Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 1556/2006, na katerega se sklicuje tožena stranka, ni relevanten za ta primer, saj ne obravnava odločitve glede „pridobitve oziroma izgube statusa študenta in glede drugih zadev v zvezi s študijem“, ki se glede na 71. člen ZVis lahko izpodbija v upravnem sporu, temveč se ukvarja z vprašanjem vračila stroškov šolnine (za nazaj) in se tako bistveno razlikuje od obravnavanega primera, kjer gre za vprašanje plačila stroškov dokončanja študija.

12. V izpodbijani odločbi je tožena stranka odločila, da se tožnika ne oprosti plačila dokončanja študija, ker tožnik k svoji vlogi ni priložil nobenih dokazil, s katerimi bi izkazoval zatrjevano dejansko stanje in ker iz točke 4 Navodil za izvajanje cenika A. za leto 2020/2021 izhaja, da olajšava pri plačilu med drugim ni možna pri šolninah in za plačilo sklepa o dokončanju študija. Tožnik ni konkretizirano nasprotoval presoji tožene stranke, da ni izkazal, da ne more plačati stroškov dokončanja študija, v zvezi s tem pa tudi k tožbi ni priložil nobenih dokazil. 13. V skladu s prvim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Zato ni podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. Ker je izpolnjen že prvi razlog, zaradi katerega se tožnika ne oprosti plačila stroškov dokončanja študija, se sodišče ni spuščalo v presojo sorazmernosti posledic izpodbijanega sklepa za tožnika in ni presojalo ali gre za dopustno omejitev glede na zahteve iz 2. člena Protokola št. 1. Na tožniku je namreč dokazno breme, da izkaže dejstva in okoliščine, ki jih zatrjuje glede svojega finančnega stanja, saj te izvirajo iz njegove sfere.

14. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 57. člen URS: „Izobraževanje je svobodno. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.“ 2 2. člen Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Pravica do izobraževanja) določa: „Nikomur ne sme biti odvzeta pravica do izobraževanja. Pri izvajanju nalog, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem. “ 3 Prim. D. Gomien: Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Strasbourg, Svet Evrope, str. 112.