Jedro

V obravnavanem primeru je šteti, da je bilo premoženje podržavljeno upravičencu z uveljavitvijo odloka AVNOJ-a. Na tak način je mogoče doseči enako varstvo ustavnih pravic oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS z dne 20.12.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Občine Ljubljana M. z dne 10.10.1994. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo za vračilo v naravi zemljišča parc. št. 537/20 in 537/21 k.o. S., na podlagi ugotovitve, da zemljišče tvori funkcionalno zaokrožen kompleks stanovanjske soseske. Upravni organ prve stopnje je tudi zavrnil zahtevek tožeče stranke kot vlagatelja za dodelitev nadomestnega zemljišča, ker zavezanec, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, na to ni pristal, odločanje o zadevi pa ni možno preložiti na čas, ko bodo izoblikovani kriteriji za vračilo nadomestnega zemljišča. Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ugotavlja, da v danem primeru sploh niso obstajali pogoji za uvedbo postopka za denacionalizacijo.

Predmetne nepremičnine namreč niso bile podržavljene očetu tožeče stranke V.B. Te nepremičnine in ostalo premoženje je bilo zaplenjeno L.H. na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije v Ljubljani z dne 30.8.1945, M.P. na podlagi odločbe iste komisije z dne 11.9.1945 in J.W. na podlagi odločbe iste komisije z dne 11.2.1946. Pri tem pa je bila v smislu 7. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last izrečena za nično kupna pogodba z dne 5.5.1943, s katero je V.B. kupil nepremičnine parc. št. 537/20 in 537/21. Po stališču tožene stranke je bilo to premoženje podržavljeno prej navedenim osebam nemške narodnosti in ne V.B., ki je imel možnost zahtevati vrnitev kupnine ali prijaviti zahtevek proti zaplenjeni imovini.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je njegov oče V.B. kupil na podlagi pogodbe z dne 5.5.1943 navedeni parceli, plačal predpisane takse in se vpisal kot lastnik v zemljiško knjigo. Parceli sta bili skupaj z ostalim premoženjem zaplenjeni L.H., M.P. in J.W. kot nemškim državljankam. Z odločbo Okrajnega sodišča ... z dne 22.7.1947 je bilo ugotovljeno, da se izreče za nično pogodba, s katero je dne 5.5.1943 kupil nepremičnine V.B.. V.B. se je zoper navedeno odločbo pritožil ter predlagal, da se mu povrne kupnina iz zaplembene mase, kar pa je bilo zavrnjeno. V času, ko je V.B. kupil nepremičnine, ni veljala odločba o zaplembi imovine prejšnjim lastnikom. S samo zaplembo oziroma ničnostjo pogodbe pa je bil oškodovan samo oče tožeče stranke, saj so prejšnji lastniki kupnino prejeli. Tožena stranka, ob obravnavi pritožbe zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, ni odločala o pritožbenih razlogih, temveč je pritožbo zavrnila, ker je menila, da ni temelja za vračanje. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Pravni prednik - oče tožeče stranke je predmetni parceli pridobil na podlagi kupne pogodbe z dne 5.5.1943. Na podlagi odloka Okrajnega sodišča v Ljubljani št. ... z dne 8.7.1943 so bili dovoljeni vpisi v zemljiški knjigi pod vl. št. 343 in s tem odpis parc. št. 537/20 in 537/21 v nov vložek št. 559 iste k.o. S. ter vknjižba lastninske pravice v korist V.B. Pravni posel je bil sklenjen in vpisan novi lastnik v zemljiško knjigo v času, ko ničnost pravnega posla še ni bila določena. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur.l.DFJ, št. 2/45) je začel veljati dne 21.11.1944. Zato je treba v primerih, ko gre za pravni posel, ki v času sklenitve po tedaj veljavnih predpisih ni bil ničen oziroma protipraven, šteti, da gre za podržavljenje premoženja že s samim predpisom, ki je določil ničnost in ki ga Zakon o denacionalizaciji (ZDen) šteje kot podlago za uveljavljanje denacionalizacije. Ničnost pravnih poslov je bila namreč v teh primerih določena prav zaradi podržavljenja.

V obravnavanem primeru je zato treba šteti, da je bilo premoženje, to je parc. št. 537/20 in 537/21, vložna št. 559 k.o. S., podržavljeno V.B. z uveljavitvijo Odloka AVNOJ, to je 21.11.1944. Na tak način je možno doseči enako varstvo ustavnih pravic oseb, ki jim je bilo premoženje dejansko podržavljeno, na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen. Zato je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo.

Tožena stranka bo zato v ponovnem postopku obravnavala pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, ob upoštevanju pravnega mnenja v tej sodbi (62. člen Zakona o upravnih sporih - ZUS, Ur.l.SFRJ, št. 4/77).

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS.

Določbo ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97).