Jedro

ZOZP v prvem odstavku 19. člena določa, da je obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila v času škodnega dogodka (9. 1. 2006) v istem členu ZOZP za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe in prizadetega zdravja, ki izvira iz posameznega škodnega dogodka ne glede na število oškodovancev predpisana najnižja zavarovalna vsota 122.500.000,00 SIT5 (511.184,12 EUR). Sama revalorizacija teh zavarovalnih vsot (kar je enako veljalo tudi za neizkoriščene dele zavarovalnih vsot) pa je bila v času škodnega dogodka predvidena v drugem odstavku 8a. člena istega zakona, ki je določal, da se denarni zneski iz 19. člena ZOZP zvišajo, če se razmerje tolarja proti evru po srednjem tečaju Banke Slovenije spremeni tako, da so ti zneski preračunani v evre nižji od zneskov iz drugega odstavka 1. člena Druge direktive Sveta 84/5/EGS, kot tudi (v tretjem odstavku omenjenega člena), da zvišanje, ki je sorazmerno s spremembo navedenega tečajnega razmerja, objavi minister, pristojen za finance, v Uradnem listu Republike Slovenije. Samo v tem pravnem okviru je torej možna (dopustna) revalorizacija zavarovalne vsote iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti po zavarovalni polici.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka z izjemo prisojenega zneska 53.484,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2017 dalje do plačila in v celoti v točkah IV, V, VI, VII, VIII, IX in XI izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 15. 12. 2017: - dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), - v umaknjenem delu postopek ustavilo (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku na račun nematerialne stroške plačati še znesek 76.325,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 dalje do plačila (III. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 125.000.00 EUR od 1. 10. 2009 do 17. 7. 2010 (IV. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15-ih dni plačati znesek 7.832,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila (V. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15-ih dni plačati znesek 4.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v nadaljevanju iste točke izreka navedenih zneskov in datumov (VI. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15-ih dni plačati znesek 36.862,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v nadaljevanju iste točke izreka navedenih zneskov in datumov (VII. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15-ih dni plačati znesek 6.039,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v nadaljevanju iste točke izreka navedenih zneskov in datumov (VIII. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačevati od vključno maja 2017 dalje vsak mesec 805,20 EUR do vsakega 15-tega dne v tekočem mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-tega dne v tekočem mesecu do plačila (IX. točka izreka), - v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (X. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15-ih dni povrniti stroške postopka v višini 3.406,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (XI. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje razen v X. točki izreka, v III. točki izreka pa le nad zneskom 53.484,52 EUR, se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da ji naloži v plačilo 53.484,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje omenjene sodbe dalje, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Omenjeno sodišče naj bi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično sprejelo zmotno materialno pravno odločitev, da zahtevano izplačilo odškodnine ne presega na dan izdaje sodbe neizkoriščenega dela zavarovalne vsote. Toženka vztraja, da dogovorjena zavarovalna vsota za škodo zaradi smrti in telesnih poškodb in prizadetega zdravja po polici št. 44-05433496 v višini tedanjih 122.500.000,00 SIT (sedaj 511.188,44 EUR) predstavlja njeno zgornjo obveznost za plačilo vse škode oškodovancev zaradi utrpljenih telesnih poškodb in smrti nastale v posledici prometne nesreče dne 9. 1. 2016, v kateri je bil kot sopotnik udeležen tožnik. Sodišče prve stopnje kljub povzemanju njenih trditev o izvršenih in še izvrševanih plačilih zneska izvršenih plačil do dne izdaje sodbe ni ugotovilo, posledično pa tudi ne zneska še razpoložljive zavarovalne vsote za škodo tožnika, zaradi česar mu je iz predmetnega zavarovanja avtomobilske odgovornosti neutemeljeno prisodilo odškodninske zneske nad razpoložljivo zavarovalno vsoto. Poudarja, da naj bi preostala zavarovalna vsota na dan izdaje prvostopenjskega sodbe znašala le še 54.177,72 EUR. Ker sama tudi nadalje še plačuje nesporni znesek rente v višini 173,30 EUR in je do dne vložitve te pritožbe plačala še 693,20 EUR, naj bi bil dejansko razpoložljiv le še znesek 53.484,52 EUR. Sodišče prve stopnje svoje materialno pravno zmotno stališče, da mora zavarovalna vsota glede na namen obveznega zavarovanja v prometu in sistema omejenega kritja zavarovalnic pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto, utemeljuje s sodno prakso, ki se nanaša izključno na škodne dogodke (prometne nesreče) v večini nastale pred uveljavitvijo Zakona o obveznem zavarovanju v prometu, v vsakem primeru pa pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo ter pred implementacijo direktiv Sveta, kot te izhajajo iz 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZOZP-ZOZP-B z veljavnostjo od 26. 2. 2005 dalje. Sodne prakse - judikatov Vrhovnega sodišča RS, ki bi se nanašala na škodne primere nastale po prenosu Direktiv Sveta o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, posebej Druge direktive Sveta 84/5/EGS v pravni red Republike Slovenije, ni. Navedene sodne prakse sodišča ni mogoče uporabiti za škodne primere, za katere je potrebno uporabiti zakonodajo Republike Slovenije z implementirano zakonodajo Evropske unije, v katero je Republika Slovenija vstopila 1. 5. 2004. Hiperinflacija, ki je v preteklosti razvrednotila vrednost zavarovalnih vsot, kateri ni sledila zakonodajalčeva pravočasna prilagoditev zavarovalnih vsot, nista več razloga, s katerimi je sodna praksa lahko vsaj za škodne primere nastale po 26. 2. 2005, utemeljevala svoja sicer zelo raznolika stališča o zagotavljanju zadostne zavarovalne vsote za poplačilo vse v škodnem dogodku nastale škode zaradi telesnih poškodb, smrti in prizadetega zdravja. Hiperinflacije vsaj že od vstopa naše države v EU ni, zavarovalne vsote obveznega avtomobilskega zavarovanja pa so z implementacijo direktiv Sveta v ZOZP usklajene z evropskim pravnim redom. V nasprotju z osnovnimi postulati pravne države je stališče sodišča prve stopnje, da se znesek limita zavarovalnega kritja po nastopu škodnega dogodka nominalno spreminja skladno s spremembami zavarovalnih vsot, ki bodo uveljavljene v bodočnosti. Ob siceršnji nerazumljivosti opisa mehanizma, na osnovi katerega naj bi se prilagajala razpoložljiva zavarovalna vsota, sodišče povsem neutemeljeno in nerazumljivo sklepa, da tako prilagajanje zavarovalnega kritja toženi stranki nudi „bolj učinkovito obvladovanje tveganj, katerim je izpostavljena glede na obseg in vrsto zavarovalnih poslov“. Pritožnica poudarja, da se lahko zvišanim tveganjem prilagaja le za bodoče škodne primere in ne že nastale, za katere je še pred časom pobrala zavarovalno premijo z ustrezno predpisanim zavarovalnim kritjem v preteklosti. Takšno stališče sodišča prve stopnje naj bi bilo v direktnem nasprotju z določilom 19. člena ZOZP, na osnovi katerega je toženkina obveznost omejena z zavarovalno vsoto veljavno na dan škodnega dogodka, če ni dogovorjena višja zavarovalna vsota, kar za konkretni primer ni. Takega pravnega naziranja ne utemeljujejo niti določila direktiv implementiranih v našo zakonodajo, katera sodišče prve stopnje tudi zmotno razlaga. Sodišče zmotno ugotavlja minimalno zavarovalno vsoto, ki jo je določala Druga direktiva Sveta 84/5/EGS, ki je bila prenesena v naš ZOZP s to isto novelo. Opcijsko določa minimalno zavarovalno vsoto za telesne poškodbe, če gre za več oškodovancev v višini 500.000 ekujev, kar po menjalnem razmerju 1 : 1 predstavlja 500,000,00 EUR. Po ZOZP predpisana minimalna vsota ta znesek presega. Zato je zmotna ugotovitev sodišča, da zahtevano izplačilo odškodnine na dan izdaje prvostopenjske sodbe ne presega neizkoriščenega dela zavarovalne vsote, kot tudi ugotovitve 14. točke obrazložitve, s katero utemeljuje zavrnitev ugovora tožene stranke o nezadostnosti razpoložljive zavarovalne vsote na dan sojenja. Druga Direktiva Sveta 84/5/EGS, posebej pa Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES, res zasledujejo po eni strani zagotavljanje enotnega zavarovalniškega trga, približevanje zakonodaje držav članic, kot tudi zvišanje realne vrednosti minimalnih zavarovalnih vsot in njihovo valorizacijo, da se izboljša varstvo oškodovancev. Pritožba pojasnjuje, kaj naj bi bilo predlagano v Direktivi 2005/14/ES, ki je bila v naša zakonodajo implementirana z uveljavitvijo Sprememb in dopolnitev ZOZP-D v letu 2007. V času škodnega dogodka, ki je predmet te pravde, je veljala in bila implementirana v naš pravni red Direktiva Sveta 84/5/EGS, s katero so bila v celoti usklajena določila ZOZP, veljavna v času prometne nezgode dne 9. 1. 2006. Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES pa glede na čas njene uveljavitve v pravni red Republike Slovenije in siceršnjo vsebino, ki jo predpisuje, v nobenem primeru ni mogoče uporabiti za konkreten primer. Izpodbijana sodba je sicer nejasna oziroma navaja razloge, ki so si med seboj v nasprotju. Iz nje nedvoumno ne izhaja, na katerem pravnem naziranju temelji ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke za vso vtoževano škodo tožeče stranke. Sodišče zmotno ugotavlja časovno veljavnost kot tudi vsebino direktiv, na katere se sklicuje, ter posledično zavarovalnega kritja, do višine katerega tožena stranka jamči tožniku iz naslova zavarovanja po polici št. 44-05433496. Posledično se sodišče ni opredelilo do utemeljenosti tožbenega zahtevka iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti drugo udeleženega tovornega vozila po polici št. 005307112 in iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti priklopnega vozila po polici 01532236, ki ga je tožeča stranka postavila v svoji vlogi z dne 29. 11. 2012. V nadaljevanju se pritožba pritožuje zoper zneske, ki so bili tožniku prisojeni iz naslova določenih škodnih postavk.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je zaradi (hiper)inflacije, ki je v preteklosti zneske zavarovalnih vsot razvrednotila, ter zaradi prepočasnega prilagajanja najmanjše zavarovalne vsote, sodna praksa v preteklosti v številnih primerih zavzela stališče, da predpisana in v času škodnega dogodka veljavna zavarovalna vsota, upoštevajoč tedanje cenovne razmere in merila za presojo negmotne škode, ne more predstavljati omejitve za priznanje celotne pravične denarne odškodnine za negmotno škodo, če omejitev ne bila v skladu z namenom zakona. Prav tako je poudarilo, da sodna praksa predpisane zneskovne omejitve obveznosti zavarovalnice ni upoštevala v primerih, ko je ugotovljena škoda spadala v okvir škode, ki jo je mogoče pričakovati kot posledico prometne nesreče z motornimi vozili in ki jo more obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti pokriti v celoti, razen kadar ni šlo za povsem izjemne, katastrofalne škode, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. Kot to pravilno poudarja pritožba, gre za sodno prakso, ki se nanaša (prvenstveno) na obdobje do uveljavitve ZOZP2 (oziroma do vstopa naše države v EU). Ta prevladujoča sodna praksa3 je (ko je šlo za izjemne primere, to je obdobja velike inflacije in nesorazmerno trajanje sodnih postopkov) upoštevala zavarovalno vsoto tako, da se znesek, ki je veljal v času škodnega dogodka, valorizira na dan sojenja.4 Najkasneje od uveljavitve ZOZP za kaj takega pravne podlage (razlogov) ni.

6. ZOZP v prvem odstavku 19. člena določa (ta določba je bila enaka že v času obravnavanega škodnega dogodka), da je obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota. Kot (v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila v času škodnega dogodka (9. 1. 2006) v istem členu ZOZP za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe in prizadetega zdravja, ki izvira iz posameznega škodnega dogodka ne glede na število oškodovancev predpisana najnižja zavarovalna vsota 122.500.000,00 SIT5 (511.184,12 EUR). Sama revalorizacija teh zavarovalnih vsot (kar je enako veljalo tudi za neizkoriščene dele zavarovalnih vsot) pa je bila v času škodnega dogodka predvidena v drugem odstavku 8a. člena istega zakona, ki ga omenja tudi sodišče prve stopnje in ki je določal, da se denarni zneski iz 19. člena ZOZP zvišajo, če se razmerje tolarja proti evru po srednjem tečaju Banke Slovenije spremeni tako, da so ti zneski preračunani v evre nižji od zneskov iz drugega odstavka 1. člena Druge direktive Sveta 84/5/EGS, kot tudi (v tretjem odstavku omenjenega člena), da zvišanje, ki je sorazmerno s spremembo navedenega tečajnega razmerja, objavi minister, pristojen za finance, v Uradnem listu Republike Slovenije. Samo v tem pravnem okviru je torej možna (dopustna) revalorizacija zavarovalne vsote iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti po polici št. 44-05433496. Zato pritožba v tem oziru utemeljeno opozarja na napačnost stališča sodišča prve stopnje, ki se v zvezi s tem vprašanjem sklicuje neposredno na prvi člen Druge direktive Sveta 84/5/EGS.

7. Sodišče prve stopnje je (v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) namreč revalorizacijo zneska zavarovalne vsote iz 19. člena ZOZP na dan zaključka glavne obravnave (631.822,73 EUR) utemeljilo z navedbami, da naj bi se razmerje med SIT in EUR spremenilo tako, da so zneski iz 19. člena ZOZP preračunani v EUR nižji od zneskov, ki jih določa prvi člen omenjene direktive. Ta je po spremembi (sprejeti v okviru Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES z dne 11. 5. 2005) predvidel, da je v primeru telesne poškodbe najnižji znesek kritja 1.000.000,00 EUR na oškodovanca ali 5.000.000,00 EUR na škodni dogodek ne glede na število oškodovancev. Ob tem, da sodišče prve stopnje konkretno niti ne pojasni, kako naj bi se razmerje med SIT in EUR točno spremenilo, pa je neustrezno tudi njegovo sklicevanje na znesek 1.000.000,00 EUR, ki naj bi (kot je bilo predhodno omenjeno) v skladu s spremenjenim prvim členom Druge direktive Sveta 84/5/EGS z dne 11. 5. 2005 predstavljal najnižji znesek kritja obveznega zavarovanja (na oškodovanca) v primeru telesne poškodbe. Pritožnica namreč upravičeno poudarja, da se na ta spremenjeni prvi člen omenjene direktive v konkretnem primeru ni moč sklicevati (in hkrati pravilno pojasni, zakaj ne). Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES z dne 11. 5. 2005, ki je to spremembo prinesla, je dala na eni strani državam članicam 5 let od začetka svojega izvajanja, da prilagodijo svoje minimalne vsote kritja v njej predvidenim (prej omenjenim) vsotam oziroma da v 30 mesecih od datuma začetka njenega izvajanja zvišajo odškodnine vsaj do polovice ravni (glej 2. člen), na drugi strani pa jim (v svojem 6. členu) naložila, da zakone in druge predpise potrebne za uskladitev z njo sprejmejo najkasneje do 11. 6. 2007. Kot vse to prav tako utemeljeno izpostavlja pritožba, je naša država te zahteve s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP-D)6 v letu 2007 tudi izpolnila.

8. Iz omenjenih razlogov naziranje o obsegu toženkine obveznosti (zavarovalnega kritja) po polici št. 44-05433496 kot tudi zaključek sodišča prve stopnje (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da s strani tožnika zahtevano izplačilo odškodnine ne presega na dan izdaje sodbe neizkoriščenega dela zavarovalnine, nista prepričljiva. Posledično pa se sodišče prve stopnje z obstojem morebitne (s strani tožnika zatrjevane) solidarne obveznosti za plačilo škode ostalih dveh v prometni nezgodi soudeleženih imetnikov motornih vozil (154. člen OZ7), ki sta imela prav tako pri toženki sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti,8 kakor tudi s tožnikovimi trditvami o spornosti (nesorazmernosti/neutemeljenosti) zneskov odškodnine, ki jih je slednja iz naslova uvodoma omenjenega obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti izplačala ostalim oškodovancem, ni ukvarjalo oziroma njihove utemeljenosti ni presojalo.

9. Ker se torej do utemeljenosti obeh predhodno omenjenih za odločitev pomembnih sklopov tožnikovih trditev (oziroma ustreznih toženkinih ugovorov) ni opredelilo, je bilo potrebno pritožbi ugoditi,9 izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP10). Tovrstne kršitve (to je neobstoja zaključkov/razlogov glede dveh za odločitev pravno relevantnih sklopov trditev) to sodišče ni odpravljalo samo, saj bi s tem očitno poseglo v pravico strank do pravnega sredstva. Prav tako je možno, da se bo v nadaljevanju postopka pojavila potreba po izvedbi s strani tožene stranke predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki naj bi se opredelil do ustreznosti odškodnine za premoženjsko škodo, ki ga je slednja izplačala J. D. in katerega je sodišče prve stopnje (glej 5. točko obrazložitve izpodbijane odločbe) zavrnilo ravno zaradi stališča o revalorizaciji zavarovalne vsote oziroma zadostnosti neizkoriščenega dela zavarovalne vsote. Sodišče prve stopnje naj se v novem sojenju ob upoštevanju trditev, ki sta jih v tem pogledu postavili obe pravdni stranki, in s strani toženke oškodovancem že opravljenih izplačil, najprej ponovno jasno opredeli do (preostalega) obsega toženkinega zavarovalnega jamstva po polici št. 44-05433496. Če bo ugotovilo, da to ne zadošča za izplačilo odškodnine, ki bi (še) šla tožniku, pa naj v nadaljevanju presoja tudi utemeljenost ostalih dveh pomembnih (predhodno omenjenih) sklopov tožnikovih trditev, do katerih se v prvem sojenju ni opredelilo.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15-ih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, da naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 70/1994, s kasnejšimi spremembami. 2 Nastala ob uporabi Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja/ZTSPOZ, Uradni list SFRJ, št. 24/1976, s kasnejšimi spremembami. 3 Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 168/2013 z dne 11. 7. 2013 in II Ips 339/2004 z dne 10. 11. 2005. 4 Glej 2 alinejo točke a prvega odstavka v obravnavanem obdobju veljavnega 19. člena ZOZP. 5 Uradni list RS, št. 52/2007. 6 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 7 In sicer po policah št. 5307112 in št. 1532236 (glej trditve, ki jih je tožnik postavil v drugi pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2012). 8 Zaradi česar se to sodišče do pritožbenih očitkov glede odškodnine (oziroma njeno višino), ki jo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo iz posameznih postavk, ni opredeljevalo. 9 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.