Jedro

Sodišče s sklepom o imenovanju posebnega revizorja še ne odloča o končnih stroških, potrebnih za posebno revizijo, saj praviloma tudi posebni revizor, ki mora delo opraviti, še ni seznanjen s celotnim obsegom svoje storitve. Gre le za oceno stroškov.

Začetek postopka prisilne poravnave nad nasprotnim udeležencem na plačilo, ki je predmet izpodbijanega sklepa nima vpliva, saj ne gre za terjatev posebnega revizorja do nasprotnega udeleženca, niti za poslovno terjatev, ki bi nastala s poslovanjem (ali v zvezi s poslovanjem) nasprotnega udeleženca, temveč gre za terjatev sodišča do nasprotnega udeleženca za založitev predujma v sodnem postopku, na katerega začetek prisilne poravnave nima vpliva, saj gre za založitev stroškov, ki so nastali zaradi sodnega postopka.

Sodišče je v nepravdnem postopku pooblaščeno le za imenovanje posebnega revizorja, ne pa tudi za presojo vsebine njegovega poročila, saj sodišče postopka revidiranja ne vodi. Če bi sledili pritožbenemu stališču, da je zaradi plačila sodišče dolžno v celoti in podrobno preveriti opravljeno delo posebnega revizorja, bi to pravzaprav pomenilo, da bi se s tem doseglo prav tisto, čemur ta postopek ni namenjen in za kar sodišče nima pooblastil. Posebni revizor je tako upravičen do plačila, če svoje delo opravi v skladu s sklepom o njegovem imenovanju, v katerem mu je bil določen okvir njegovega dela.

Revizijsko poročilo posebnega revizorja zagotavlja le informacijsko podlago delničarjem, ki jo ti potrebujejo pri izvrševanju svojih korporacijskih upravičenj in je funkcionalno namenjeno ugotavljanju dejstev in drugih okoliščin, na katera bi bilo mogoče opreti morebitne družbine odškodninske zahtevke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelj sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan plačati posebnemu revizorju A., d. o. o., stroške posebne revizije v skupni višini 122.000,00 EUR, na podlagi računa števila SILO000 z dne 20. 2. 2020 (I. točka izreka), da bo znesek 70.000,00 EUR posebnemu revizorju izplačan iz predujma (šifra 804102), ki ga je nasprotni udeleženec že založil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, preostanek v višini 52.000,00 EUR pa je nasprotni udeleženec dolžan založiti kot predujem na račun pri Okrožnem sodišču v Ljubljani in sodišču poslati dokazilo o nakazilu, v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do dne plačila (II. točka izreka), če nasprotni udeleženec predujma ne bo založil, ga bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba pa ne zadrži izvršbe (III. točka izreka).

2. Zoper sklep v celoti se je pritožil nasprotni udeleženec, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 52. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1 in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1. Uveljavljal je tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz člena 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah - EKČP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da posebni revizor ni upravičen do nikakršnega plačila, nasprotni udeleženec ni dolžan založiti dodatnega predujma, celotni že plačani predujem pa se nasprotnemu udeležencu vrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, predlagatelju pa naloži, da nasprotnemu udeležencu povrne vse stroške pritožbenega postopka.

3. Predlagatelj je na pritožbo nasprotnega udeleženca odgovoril. Pritožbi v celoti nasprotuje in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s pravnomočnim sklepom z dne 30. 5. 2019 v skladu z določbo drugega odstavka 318. člena ZGD-1 na predlog predlagatelja kot manjšinskega delničarja nasprotnega udeleženca (predlagatelj je imetnik 743.170 delnic nasprotnega udeleženca, kar predstavlja 12,24% njegovega osnovnega kapitala), za posebnega revizorja zaradi preveritve vodenja posameznih poslov nasprotnega udeleženca v zadnjih petih letih, ki so v sklepu posebej opredeljeni, imenovalo družbo A., d. o. o., (v nadaljevanju posebni revizor). Revizijsko poročilo (C1) je posebni revizor sodišču izročil z vlogo z dne 14. 2. 2020, en izvod je posredoval tudi nasprotnemu udeležencu. Dne 21. 2. 2020 je posebni revizor v zvezi s svojim delom sodišču posredoval račun št. SILO000 z dne 20. 2. 2020 v višini 100.000,00 EUR, skupaj z 22% DDV 122.000,00 EUR (r. 30) ter priložil specifikacijo opravljenih ur z opisom zaračunanih ur in pregled materialnih stroškov (C 2 do C 16). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ponovno odločalo1 o plačilu za delo posebnega revizorja skladno z določbo drugega odstavka 321. člena ZGD-1 ter ponovno odločilo, da je posebni revizor upravičen do celotnega plačila po računu tj. 122.000,00 EUR. Ker iz tretjega odstavka 321. člena ZDG-1 nadalje izhaja, da se stroški in plačilo za delo posebnega revizorja izplačajo iz predujma sodišča, je hkrati odločilo, da se znesek 70.000,00 EUR plača iz založenega predujma, preostali predujem v višini 52.000,00 EUR pa mora nasprotni udeleženec še založiti na račun sodišča, sicer ga bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je s tem, ko je posebnemu revizorju priznalo 122.000,00 EUR, kršilo svoj lasten pravnomočen sklep z dne 30. 5. 2019, s katerim je bil imenovan posebni revizor in s katerim je hkrati odločilo, da strošek posebne revizije ne sme presegati 100.000,00 EUR, plačljivo v 10 mesečnih obrokih, ker v pravnomočen sklep nihče ne more več posegati. Po stališču pritožbe je bilo o maksimalnem strošku posebne revizije že pravnomočno odločeno, zato posebnemu revizorju, ki se zoper sklep z dne 30. 5. 2019 ni pritožil, več kot je že pravnomočno odločeno ne gre. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da je šlo pri sklepu z dne 30. 5. 2019 za oceno predvidenih stroškov revizorja, ki je že v svoji izjavi z dne 5. 3. 2019 izjavil, da v predvidene stroške davek na dodano vrednost (DDV) ni vključen in da je zato sedaj z izpodbijanim sklepom posebnemu revizorju na tako ocenjene stroške njegovega dela, ki ne presegajo prvotne ocene, prisodilo tudi pripadajoči davek na dodano vrednost na obračunane storitve, saj DDV ni plačilo za opravljeno storitev, pač pa obvezna dajatev državi od vrednosti opravljene storitve. Taka odločitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

7. Iz šestega odstavka 318. člena ZGD-1 izhaja, da naloži sodišče z odločbo o imenovanju posebnega revizorja družbi, da založi predujem za kritje stroškov posebne revizije. Nadalje iz tretjega odstavka 321. člena ZGD-1 izhaja, da če sredstva predujma ne zadoščajo za plačilo stroškov in plačilo dela posebnega revizorja, naloži sodišče družbi založitev dodatnega predujma. Sodišče s sklepom o imenovanju posebnega revizorja še ne odloča o končnih stroških, potrebnih za posebno revizijo, saj praviloma tudi posebni revizor, ki mora delo opraviti, še ni seznanjen s celotnim obsegom svoje storitve. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje gre le za oceno stroškov. Zato ne glede na to, da je sodišče v sklepu z dne 30. 5. 2019 navedlo, da strošek posebne revizije ne sme presegati 100.000,00 EUR, to ne more pomeniti, da posebni revizor ni upravičen do plačila višjega zneska, če izkaže, da je bil ta potreben za izdelavo revizijskega poročila. Pritožbeno stališče, da je bilo s sklepom o imenovanju posebnega revizorja pravnomočno odločeno o višini stroškov za delo posebnega revizorja je zato pravno zmotno. Poleg tega pa višji znesek plačila za delo posebnega revizorja sedaj v izpodbijanem sklepu niti ne predstavlja plačila za opravljeno delo posebnega revizorja, tako kot je to pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, temveč je višji znesek posledica obračunanega DDV. Stališče pritožbe, da predstavlja DDV strošek za nasprotnega udeleženca, zaradi česar se za znesek DDV premoženje plačnika zmanjša, vsekakor drži. Vendar to ne pomeni, da predstavlja DDV plačilo za opravljeno storitev. DDV je namreč davek2, njegova pravna narava pa se zato, ker je njegovo plačilo davčni zavezanec prevalil na končnega plačnika, ne more spremeniti. Zavezanec mora DDV plačati v državni proračun, pa tudi sicer ne predstavlja plačila za izvedbo njegovega dela, saj se obračuna na strošek storitve. Pritožba tudi neutemeljeno trdi, da znesek 100.000,00 EUR, ki je bil določen s sklepom z dne 30. 5. 2019, DDV že vključuje, saj kaj takega iz citiranega sklepa ne izhaja. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, pa je tudi posebni revizor v svoji izjavi z dne 5. 3. 2019 navedel, da v predvidene stroške 100.000,00 EUR DDV ni vključen. Poleg tega tudi iz 33. člena ZDDV-1 izhaja, da obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane,3 ko je storitev opravljena (razen v izjemnih primerih, za kar pa v danem primeru ne gre). Če obveznost za plačilo DDV ne nastane pred opravo storitve, o njej pred opravo storitve tudi ne more biti že pravnomočno odločeno. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

8. Nad nasprotnim udeležencem je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 23. 1. 2020 začet postopek prisilne poravnave. Začetek postopka prisilne poravnave ne vpliva na sodne postopke, ki so v teku, razen na postopke izvršbe in zavarovanja, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru (132. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). V obravnavanem primeru gre za nepravdni postopek imenovanja posebnega revizorja, v katerem mora sodišče v skladu z zakonskim pooblastilom odločiti le še o pravici posebnega revizorja do povračila stroškov in plačila za njegovo delo ter nato samo plačilo posebnemu revizorju tudi izvesti iz založenega predujma, če pa ta ne zadošča, mora poskrbeti za to, da tisti, ki je stroške, ki so nastali v zvezi in zaradi tega sodnega postopka, dolžan kriti, predujem dodatno založi. Na ta način se zagotovi plačilo za delo tistemu, ki je bil s strani sodišča imenovan za izvedbo posebne revizije, kar tudi pomeni, da je zavezanec za plačilo sodišče in ne nasprotni udeleženec, ki je stroške takega sodnega imenovanja dolžan kriti preko založitve predujma (enako kot stroške za izvedbo dokaznega postopka v pravdi). Zato začetek postopka prisilne poravnave nad nasprotnim udeležencem že iz tega razloga na plačilo, ki je predmet izpodbijanega sklepa nima vpliva, saj ne gre za terjatev posebnega revizorja do nasprotnega udeleženca, niti za poslovno terjatev, ki bi nastala s poslovanjem (ali v zvezi s poslovanjem) nasprotnega udeleženca,4 temveč gre za terjatev sodišča do nasprotnega udeleženca za založitev predujma v sodnem postopku, na katerega začetek prisilne poravnave nima vpliva, saj gre za založitev stroškov, ki so nastali zaradi sodnega postopka. Pravno zmotno je zato stališče nasprotnega udeleženca, da plačilo predujma v sodnem postopku zaradi prisilne poravnave ni dovoljeno oziroma da bi moralo sodišče že založeni predujem nasprotnemu udeležencu vrniti. To bi bilo v direktnem nasprotju s pravilom, da prisilna poravnava na sodne postopke nima vpliva. Pritožbeno sodišče se pri tem strinja tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je bilo revizorjevo delo opravljeno šele z izročitvijo revizijskega poročila sodišču dne 14. 2. 2020, zato delno opravljene storitve pred tem na sam rezultat, ki je bil predmet njegove naloge (izdelava in izročitev revizijskega poročila je namreč, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, obligacija rezultata in ne prizadevanja), nimajo vpliva. Zato je pravno zmotno tudi pritožbeno stališče, da posebni revizor ni opravljal dela le dne 14. 2. 2020, ampak tudi pred tem, od njegovega imenovanja do izročitve revizijskega poročila, pri čemer svojega dela od začetka postopka prisilne poravnave nad nasprotnim udeležencem niti ne bi smel več opravljati, zato že iz tega razloga ni upravičen do plačila. Ni namreč pomembno kdaj je delo posebni revizor opravljal, temveč kdaj je bilo delo opravljeno in se je posel končal, saj se je le s tem uresničil končni interes tega postopka, zaradi katerega je bil posebni revizor sploh imenovan. Zato tudi ni pravno pomembno kdaj pred tem je nasprotni udeleženec od posebnega revizorja prejemal (delne) obračune za njegove storitve. Ker posebnega revizorja imenuje sodišče, ki mu tudi plača za njegovo delo, posebni revizor nasprotnemu udeležencu vmesnih obračunov svojega dela niti ni bil dolžan posredovati, zato na odločitev o plačilu ta dejstva nimajo pravnorelevantnega vpliva.

9. Nesporno je, da je nasprotni udeleženec v tej zadevi plačal 70.000,00 EUR predujma in ne 100.000,00 EUR kot mu je bilo naloženo s sklepom z dne 30. 5. 2019. Ker ni založil celotnega predujma, bi sodišče preostali predujem od nasprotnega udeleženca lahko izterjalo po uradni dolžnosti (šesti odstavek 318. člena ZGD-1). Izterjava se izvede s sodno izvršbo po uradni dolžnosti. Slednje pomeni, da bi moralo sodišče nezaložen predujem izterjati v izvršilnem postopku z dosego izdaje sklepa o izvršbi. V skladu z določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP pa od začetka postopka prisilne poravnave proti nasprotnemu udeležencu ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, pri čemer izterjava nezaloženega predujma v tem nepravdnem postopku tudi ne predstavlja ene od izjem, navedenih v drugem odstavku istega člena ZFPPIPP. Izterjava manjkajočega predujma s strani sodišča od nasprotnega udeleženca po sklepu z dne 30. 5. 2019 zaradi začetka postopka prisilne poravnave nad nasprotnim udeležencem zato ni mogoča. Ker pa iz že citirane določbe tretjega odstavka 321. člena ZGD-1 izhaja, da če sredstva predujma ne zadoščajo za plačilo stroškov in dela posebnega revizorja, naloži sodišče družbi založitev dodatnega predujma. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena tudi v delu, ko nasprotuje odločitvi sodišča o tem, da je nasprotnemu udeležencu naložilo založitev dodatnega predujma v višini 52.000,00 EUR, saj do te višine sredstva ne zadoščajo za plačilo posebnega revizorja. Ker je nesporno, da nasprotni udeleženec po sklepu z dne 30. 5. 2019 ni založil več kot 70.000,00 EUR predujma, in ker je sodišče prve stopnje v okviru I. točke izreka izpodbijanega sklepa odločilo, da gre posebnemu revizorju plačilo za delo v višini 122.000,00 EUR, dodatna obrazložitev v izpodbijanem sklepu, zakaj je nasprotnemu udeležencu naložilo založitev dodatnega predujma v višini 52.000,00 EUR, niti ni bila potrebna. Gre namreč za enostavno računsko operacijo, ki je posledica tega koliko je založenega predujma in koliko mora sodišče plačati posebnemu revizorju, razlika je dodatni predujem. Glede na vsa ostala podrobna pojasnila sodišča prve stopnje, dodatna obrazložitev o tem po presoji pritožbenega sodišča niti ni bila potrebna, zato slednje ne more pomeniti pritožbeno zatrjevanih kršitev procesnih, ustavnih in konvencijskih pravic pritožnika.

10. S sklepom o imenovanju posebnega revizorja z dne 30. 5. 2019 je sodišče v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 318. člena ZGD-1 posebnemu revizorju naročilo, da preveri določene posle nasprotnega udeleženca v zadnjih petih letih. Nasprotni udeleženec je že v postopku na prvi stopnji kot tudi sedaj v pritožbi trdil, da je posebni revizor kršil zaupano mu nalogo oziroma njen vsebinski okvir, s tem ko i) je preverjal posle tudi izven danega petletnega časovnega okvira, ii) je pregledoval računovodske izkaze oziroma opravljal revizijo vpliva določenih poslov na računovodske izkaze, čeprav mu je bila naložena le revizija vodenja posameznih poslov družbe ter iii) ni odgovoril na postavljena vprašanja posebne revizije, zato je njegovo delo tudi izrazito pomanjkljivo in nepopolno. V zvezi s temi ugovori je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu presodilo, da je revizor pojasnil, da je bil pregled sklenitve nekaterih poslov pred letom 2014 nujen, da se je lahko opredelil do učinkov teh poslov v revidiranem obdobju oziroma, da je strokovno pojasnil, da je bil tak pregled dokumentacije, ki se je nanašala na čas pred letom 2014, nujen za izdelavo poročila za revidirano obdobje petih let. Nadalje je pojasnilo, da je sodišče v nepravdnem postopku pooblaščeno le za imenovanje posebnega revizorja, ne pa tudi za presojo vsebine njegovega poročila, kar velja tudi za presojo njegove popolnosti, zato se v presojo vsebine ne spuščalo. S takim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče. 11. Sodišče je v nepravdnem postopku pooblaščeno le za imenovanje posebnega revizorja, ne pa tudi za presojo vsebine njegovega poročila, saj sodišče postopka revidiranja ne vodi.5 Vprašanje, ki ostaja pa je, koliko se je sodišče kljub temu dolžno spuščati v presojo pravilnosti in popolnosti izpolnitve dela posebnega revizorja iz razloga upravičenosti do njegovega plačila. Če bi sledili pritožbenemu stališču, da je zaradi plačila sodišče dolžno v celoti in podrobno preveriti opravljeno delo posebnega revizorja, bi to pravzaprav pomenilo, da bi se s tem doseglo prav tisto, čemur ta postopek ni namenjen in za kar sodišče nima pooblastil. Pritožnik skuša tako preko odločanja o stroških v tem nepravdnem postopku doseči, da se preveri vsebina in s tem presoja strokovna pravilnost revizijskega poročila, do česar pa v tem postopku ni upravičen. Posebni revizor je tako upravičen do plačila, če svoje delo opravi v skladu s sklepom o njegovem imenovanju, v katerem mu je bil določen okvir njegovega dela. Slednje je posebni revizor opravil, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, temu pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Sodišču je pri tem (v zvezi z ugovori nasprotnega udeleženca) posebni revizor podal povsem ustrezna pojasnila, zakaj se je pri svojem delu opredelil tudi do poslov izven določenega časovnega okvira. Pojasnilo, da je bil pregled sklenitve nekaterih poslov pred letom 2014 nujen, da se je lahko opredelil do učinkov teh poslov v revidiranem obdobju oziroma da je bil pregled take dokumentacije nujen za izdelavo poročila za revidirano obdobje petih let, sprejema kot logično in zadostno tudi pritožbeno sodišče. Prav tako pritožbeno sodišče ne dvomi, da gre za strokovno pojasnilo,6 saj posebni revizor nedvomno je strokovnjak s svojega področja, zato je bil tudi imenovan za posebnega revizorja. Njegovo pojasnilo, zakaj je opravil vpogled v posle izven časovnega okvira, je zato lahko le strokovno, saj temelji na njegovi strokovni oceni pregleda poslov tudi izven petletnega obdobja. Če pa nasprotni udeleženec meni, da je posebni revizor pri svojem delu, ki mu je bilo naloženo v tem postopku, kakorkoli kršil pravila o revidiranju, določena z zakonom,7 bo to lahko uveljavljal v drugih postopkih (šesti odstavek 320. člena ZGD-1).

12. Pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja tudi sledeče. Imenovanje posebnega revizorja po 318. členu ZGD-1 je premoženjska pravica iz kapitalskega vložka v delniško družbo (delnico) in posebni revizor je namenjen preverjanju ustanovitvenih postopkov, vodenja posameznih poslov družbe ter poslov povečanja ali zmanjšanja osnovnega kapitala (prvi odstavek 318. člena ZGD-1). Ker večinski delničar pogosto ni pripravljen za izvedbo nadzora nad delovanjem uprave, ki je pravzaprav njegova emanacija, je zakon manjšinskim delničarjem omogočil, da lahko imenovanje posebnega revizorja dosežejo prek sodišča. Preko posebne revizije se ugotovijo dejstva oziroma dejanska podlaga za morebitno kasnejšo odškodninsko tožbo zoper vodstvo. V nasprotju z družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo namreč delničarji nimajo pravice do vpogleda v dokumentacijo in poslovne knjige družbe, ampak zgolj pravico do obveščenosti o zadevah, potrebnih za presojo dnevnega reda skupščine (305. člen ZGD-1). Na ta način jim je onemogočeno neposredno preverjanje pravilnosti in zakonitosti ravnanja ustanoviteljev in organov družbe, pa tudi posameznih poslov družbe. Sami lahko do teh podatkov tako pridejo zgolj prek posebne (in tudi izredne) revizije.8

13. Upoštevaje navedeno in s tem naravo pravice do imenovanja posebnega revizorja, so neutemeljene tudi vse pritožbene trditve v zvezi s tem, da je posebni revizor kršil vsebinske okvire svoje naloge in da je njegovo poročilo izrazito pomanjkljivo in nepopolno. Revizijsko poročilo posebnega revizorja zagotavlja le informacijsko podlago delničarjem, ki jo ti potrebujejo pri izvrševanju svojih korporacijskih upravičenj in je funkcionalno namenjeno ugotavljanju dejstev in drugih okoliščin, na katera bi bilo mogoče opreti morebitne družbine odškodninske zahtevke.9 Tako revizorjevo poročilo naj bi delničarju omogočilo, da je pri izvrševanju svojih korporacijskih upravičenj zadostno informiran, zato mora posebni revizor v svojem poročilu izčrpno poročati o vseh svojih konkretnih ugotovitvah v zvezi z zadevami, ki jih je preverjal.10 Zato po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je posebni revizor pregledoval tudi računovodske izkaze in opravil vpliv poslov, ki jih je preverjal, na njih (preko računovodskih izkazov se nenazadnje izkazuje uspeh delniške družbe in s tem pravica delničarja do udeležbe na dobičku) samo po sebi ne more pomeniti, da je presegel okvir naloženega mu dela. Če pa je revizijsko poročilo pomanjkljivo, kot trdi pritožba, in če se opira na dejstva, na katere odškodninskih zahtevkov ni več mogoče opreti (tudi zaradi časovnega okvira), bo slednje lahko imelo vpliv in morebitne posledice v postopkih, v katerih bodo na njegovi podlagi (morda) uveljavljeni odškodninski zahtevki, strokovna presoja vsebine takega poročila pa se bo lahko nato izpodbijala v takih postopkih v okviru dokaznega postopka. Če bi sodišče tako presojo opravljalo že sedaj v okviru nepravdnega postopka zaradi plačila opravljenega dela po nalogu sodišča, bi na ta način znotraj nepravdnega postopka izvajalo pravdni postopek, s tem pa bi preseglo tako procesna kot materialnopravna pooblastila, ki jih ima v tem postopku in kar ni njegov namen. Temu zakon namenja druga pravna sredstva. V kolikor pa pritožnik meni nasprotno, pritožbeno sodišče dodaja, da bi moral že v postopku na prvi stopnji konkretno in povsem določno zatrjevati, kakšen obseg (koliko ur) predstavljajo tiste dodatne storitve posebnega revizorja, ki dejansko pomenijo kršitev dovoljenega obsega posebne revizije (koliko časa je torej posebni revizor namenil temu opravilu) oziroma časovno (po urah) ali kako drugače ovrednotiti delo, ki po mnenju pritožnika ni bilo strokovno opravljeno. Ker sodišče tudi nima strokovnega znanja, da bi nato strokovno preverjalo izdelano revizijsko poročilo, bi moral biti v postopek ugotavljanja takih dejstev pritegnjen tudi izvedenec ustrezne stroke za ugotavljanje strokovne pravilnosti in popolnosti izdelanega revizijskega poročila, ki bi ga moral predlagati pritožnik, saj gre za njegovo dokazno breme. Vsega tega pa pritožnik ni storil, temveč je le pavšalno trdil, da za izvedbo plačila dodatnih storitev ni pravne podlage.

14. Pritožba tudi neutemeljeno trdi, da je višje sodišče v odločbi z dne 18. 11. 2020 (r.63) že samo sprejelo stališče, da _„ko odloča sodišče o stroških za delo posebnega revizorja ne gre za postransko odločitev o stroških nepravdnega postopka, ko bi se račun lahko enačil s stroškovnikom, temveč gre za odločitev o glavni stvari.“,_ zaradi česar bi moralo sodišče ob predloženi dokumentaciji preveriti ali je posebni revizor naložene mu naloge dejansko opravil. Sodišče v nepravdnem postopku o imenovanju posebnega revizorja odloči tudi o pravici revizorja do povrnitve stroškov, zato gre pri tem za odločanje o glavni stvari, in ne za odločitev o _„postranskem“_ plačilu stroškov postopka. Odločanje o plačilu za delo posebnega revizorja je tako dodatna naloga sodišča, ki jo mora izvesti v postopku imenovanja posebnega revizorja, ki pa jo sodišče izvede v okviru kot je že predhodno podrobno pojasnjen.

15. Odločitev sodišča prve stopnje, ki se pri odločanju o izplačilu stroškov ni spuščalo v vsebinsko presojo revizijskega poročila, je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Posebni revizor je svoje delo opravil, saj je sodišču in nasprotnemu udeležencu posredoval obsežno revizijsko poročilo (C1). Delo je opravil skladno s sklepom o imenovanju, glede pregledovanja poslov nasprotnega udeleženca izven časovnega okvira pa je podal ustrezna pojasnila. S tem je opravil dano mu nalogo in je zato upravičen do povračila stroškov in plačila za svoje delo. Pritožbena trditev, da sodišče ni preverilo ali so bile storitve posebnega revizorja dejansko opravljene oziroma strokovno pravilne, se tako izkaže za neutemeljeno.

16. Neutemeljeni so tudi številni pritožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa, zaradi česar je po stališču pritožbe prišlo do procesnih kršitev - pritožba uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, kakor tudi kršitev pravice do enakosti (14. člen Ustave RS), kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ter kršitev pravice do poštenega sojenja (25. člen Ustave RS in člen 6(1) EKČP).

17. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se je prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča opredelilo do vseh tistih spornih vprašanj oziroma navedb nasprotnega udeleženca, ki so bila za sprejem sodne odločitve odločilnega in bistvenega pomena. Pritožnik v pritožbi na načelni ravni sicer pravilno zatrjuje, da je zahteva po razumni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč pogosto poudarjena tako v odločbah Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v okviru presoje spoštovanja člena 6(1) EKČP kot tudi Ustavnega sodišča RS v okviru presoje 14., 22. in 25. člena Ustave RS, saj je obrazložena sodba bistven del poštenega sojenja, le taka pa je sposobna za preizkus sprejete odločitve v okviru uporabe pravnih sredstev. Standard ustrezne obrazloženosti prestavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo. Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva, zatrjevana v postopku na prvi stopnji, je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima stranka pravico, da se izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, ter se do njih opredeli, če so dopustne in za odločitev relevantne. Sodišče se je zato dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in, ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča, niso nerelevantna.11

18. Prvostopenjsko sodišče se je v izpodbijanem sklepu podrobno opredelilo do vpliva postopka prisilne poravnave na kritje stroškov (31. do 36. točka obrazložitve). Odločilo je, da začetek postopka prisilne poravnave nad nasprotnim udeležencem na kritje stroškov v tem postopku nima vpliva ter svoje stališče v zvezi s tem ustrezno obrazložilo, zato nadaljnja obrazložitev s tem v zvezi ni bila potrebna. Opredelilo se je do ugovorov nasprotnega udeleženca glede preverjanja poslov nasprotnega udeleženca izven časovnega okvira določenega s sklepom o imenovanju posebnega revizorja in glede preverjanja vsebine revizijskega poročila. Sklenilo je, da za presojo vsebine ni pooblaščeno, saj ni namen zakonskih določb sodnega postopka imenovanja posebnega revizorja vsebinsko preverjanje revizijskega poročila, preverjanje poslov izven časovnega okvira pa je posebni revizor ustrezno pojasnil (23. do 29. točka obrazložitve). Nadalje je ustrezno pojasnilo zakaj plačilo za delo po izpodbijanem sklepu presega znesek določen v sklepu z dne 30. 5. 2019 in da predstavlja višji znesek obračun DDV (38. in 39. točka obrazložitve). Prav na slednje se je tudi nanašalo navodilo višjega sodišča iz sklepa z dne 18. 11. 2020, ko je višje sodišče prvostopenjskem sodišču naložilo, da _„svojo novo odločitev o povračilu stroškov v novem postopku obrazloži bolj podrobno.“_ Sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče odločalo prvič,12 za razliko od sedaj izpodbijanega sklepa, namreč v zvezi s tem ni bil obrazložen.

19. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je zato po presoji pritožbenega sodišča povsem jasno razvidno, katera pravno pomembna dejstva je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve, na katere pravne norme je oprlo svojo odločitev in kateri so torej bistveni razlogi za končno odločitev. Zato ne drži pritožbeni očitek, da ni mogoče ugotoviti razlogov, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje ter da je zato poseženo v zatrjevane ustavne in konvencijske pravice pritožnika oziroma da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Višje sodišče zato tudi te pritožbene očitke ocenjuje kot neutemeljene.

20. Pritožbeno sodišče se je s tem opredelilo do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), je pritožbo nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

21. Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških, ki so nastali med pritožbenim postopkom (prvi odstavek 165. člena ZPP). Nasprotni udeleženec pritožbenih stroškov ni specificiral, zato o njegovih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo. V zvezi s stroški predlagatelja pa je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo. Vsak udeleženec nepravdnega postopka namreč sam nosi svoje stroške (prvi odstavek 40. člena ZNP-1), poleg tega predlagatelj z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato ti stroški za odločanje o pritožbi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Prvič je prvostopenjsko sodišče o plačilu za delo posebnega revizorja odločalo s sklepom z dne 12. 5. 2020, vendar je bil sklep na podlagi pritožbe nasprotnega udeleženca razveljavljen s sklepom VSL I Cpg 703/2020 z dne 18. 11. 2020 in zadeva sodišču prve stopnje vrnjena v nov postopek. 2 Prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije (2. člen Zakona o davku na dodatno vrednost - ZDDV-1). 3 Ko ima torej davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo (drugi odstavek 32. člena ZDDV-1). 4 Zato so pravno irelevantne in s tem neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da nasprotni udeleženec po začetku postopka prisilne poravnave opravlja le še redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in poravnava le še obveznosti iz teh poslov (prvi odstavek 158. člena ZFPPIPP). 5 Prim. VSRS sklep III Ips 76/2013. 6 Pritožba očita (stran 8), da se sodišče prve stopnje sklicuje na „strokovno pojasnilo“, ki pa po mnenju pritožbe to ni, saj gre za prazno puhlico, če se doda pridevnik „strokovno“, pa to še ne pomeni, da je nekaj bolj ali manj pravilno, resnično, prepričljivo. 7 V skladu z določbo četrtega odstavka 319. člena ZGD-1 se glede poteka revidiranja in pogojev revidiranja za preveritev ustanovitvenih postopkov ter vodenja posameznih poslov družbe smiselno uporablja zakon, ki ureja revidiranje. 8 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-872/10-15, 9. točka obrazložitve. 9 Dr. Saša Prelič, Manjšinske pravice, povezane s skupščino delniške družbe, Podjetje in delo 6-7/2014/XXXX, str. 971.str. 1300. 10 Dr. S. Prelič, nav. delo, str. 1305. 11 VSL sodba I Cpg 1102/2010. 12 Prim. opombo 1 te obrazložitve.