Jedro

Ker tožena stranka ni izkazala, iz kakšnih razlogov konkretno je tožniku podala negativno oceno in mu iz tega razloga odtegnila iz naslova delovne uspešnosti (neuspešnosti) 10 % negativne stimulacije, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova negativne stimulacije Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za znižanje plač in poseg v pogodbo o zaposlitvi tožnika ni bilo zakonske podlage in da tožena stranka ni pridobila soglasja tožnika za znižanje plač, ki ga je izvedla. S sklepom o znižanju plač je enostransko posegla v dogovor, ki ga je dosegla s tožnikom ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku v spornem obdobju arbitrarno posegla v osnovno plačo in jo posledično nezakonito znižala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova neizplačanih nadur za mesece december 2011, marec, april, maj, julij, september in oktober 2012 obračunati bruto zneske, razvidne iz izreka ter po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova premalo izplačanih plač (negativne stimulacije) za obdobje od aprila 2013 do julija 2013 obračunati znesek v višini 305,23 EUR bruto ter za obdobje od decembra 2013 do vključno oktobra 2014 znesek v višini 1.077,49 EUR bruto, za tožnika odvesti davke in prispevke ter mu izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika, kar je zahteval več in drugače (obračun višjih bruto zneskov iz naslova neizplačanih nadur od dosojenih ter od teh plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi - III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 223,99 EUR v roku 8 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za tožnika plačati 353,93 EUR na račun sodišča prve stopnje v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Navaja, da je sodišče prve stopnje za obdobje od aprila 2013 do julija 2013 tožniku iz naslova premalo izplačanih plač prisodilo 305,23 EUR, do česar pa po mnenju pritožbe ni upravičen. Tožena stranka je dne 21. 12. 2005 sprejela Pravilnik o prejemkih iz delovnega razmerja (Pravilnik), ki je začel veljati s 1. 1. 2006 in v 8. členu določa, da delovno uspešnost posameznika ocenjuje direktor družbe, da je ocena lahko pozitivna ali negativna ter da je ocena uspešnosti v razponu od - 10 do + 25 % osnovne plače. Nadalje iz navedenega Pravilnika izhaja, da se pri ocenjevanju uspešnosti upoštevajo merila kot so: količina opravljenega dela s strani delavca, kakovost dela, točnost oziroma pravočasnost oprave dela, samoiniciativnost, ipd. in na podlagi navedenega Pravilnika je direktor redno ocenjeval vse zaposlene, kar je tudi v svojem zaslišanju potrdil. Po mnenju pritožbe je bil tožnik redno obveščen o razlogih za negativno stimulacijo. Da je direktor tožene stranke v skladu s Pravilnikom mesečno ocenjeval zaposlene sta potrdili tudi zaslišani priči A.A. in B.B., kljub temu pa je sodišče, po mnenju pritožbe, napačno in v nasprotju z izpovedbo prič ocenilo, da tožena stranka ni dovolj konkretno opredelila razlogov za negativno oceno. Glede premalo izplačanih plač za obdobje od decembra 2013 do vključno oktobra 2014 je sodišče razsodilo, da mora tožena stranka tožniku izplačati znesek v višini 1.077,49 EUR, odvesti davke in prispevke ter izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri tem pa svojo odločitev utemeljilo s tem, da kljub sprejetemu sklepu direktorja tožene stranke o sprejetih začasnih varčevalnih ukrepih, ki se nanašajo na znižanje osnovnih bruto plač vseh zaposlenih družbe za 10 %, zato ni bilo zakonske podlage, ter da tožena stranka za znižanje plač ni pridobila soglasja tožnika, kar pa ne drži. Navaja, da je bil naveden sklep sprejet z vednostjo in v soglasju z delavci tožene stranke (z namenom ohranjanja delovnih mest), kar je potrdila tudi priča A.A. in zastopnik tožene stranke. Zatrjuje, da je šlo za sporazumen dogovor vseh zaposlenih v družbi o začasnem znižanju plač in ne za enostranski poseg tožene stranke, kot je nepravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede neizplačanih nadur je sodišče tožniku prisodilo znesek 1.157,26 EUR bruto za obdobje od decembra 2011 do oktobra 2012, kar je po mnenju pritožbe napačno. Tožena stranka je predlagala, da se zahtevek zavrne, saj nadure niso bile opravljene, poleg tega pa je bil edini pooblaščen za odrejanje nadur direktor tožene stranke, ki pa tožniku nadur ni odredil. Po mnenju pritožbe tožnik v dokaznem postopku ni izkazal, da je nadure dejansko opravil in delovni nalogi ne izkazujejo, da so bile nadure tudi dejansko opravljene. B.B. je namreč povedal, da je na delovnih nalogih s svojim podpisom potrdil le, da je določen delavec na določen dan opravljal delo na določeni lokaciji, ni pa potrdil števila opravljenih ur. Prav tako je direktor povedal, da je on edini pooblaščen za odrejanje nadur, njegovega podpisa pa na delovnih izkazih ni. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetnem individualnem delovnem sporu je med strankama sporno, ali je tožnik upravičen do obračuna in izplačila vtoževanih nadur v skupnem znesku 1.364,82 EUR bruto (od posamičnih določno mesečno navedenih zneskov), in ali je upravičen do obračuna zneska v višini 1.382,72 EUR bruto iz naslova premalo izplačane plače za obdobje od aprila 2013 do vključno oktobra 2014. 7. Glede vtoževanih nadur v obdobju od decembra 2011 do oktobra 2012 je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za opravljanje dela delovnega mesta "inštalater KKS omrežja I"; - da je bil tožniku nadrejeni B.B., ki mu je vsak dan določal delo na ta način, da mu je dal zemljevid in vezalno shemo ter določil teren, kjer mora opraviti delo do konca; - da je enkrat mesečno moral tožnik izpolniti listino tožene stranke - delovni izkaz in vanjo za vsak delovni dan napisati kje je bil, koliko ur je opravil konkretnega dela (in sicer tako glede rednih ur kot tudi nadur, pa tudi ure, ki jih je opravil ob sobotah, nedeljah ali praznikih). To listino (A1 in A2) je vsak mesec podpisal njegov nadrejeni B.B. in jo predložil sodelavki A.A., ki je skrbela za finance; - da tožnika B.B. nikoli ni opozoril, da bi bilo karkoli narobe s prikazom njegovih opravljenih ur v posameznem mesecu; - da sta A.A. in direktor tožene stranke izpovedala: da B.B. ni bil tožniku nadrejen in tudi ni bil nadrejen za odrejanje ur; da je bil le tehnični koordinator; da je edini nadrejeni v družbi zgolj direktor in da je B.B. s svojim podpisom na delovnih izkazih potrjeval zgolj to, da je tožnik dejansko na konkretni dan, na konkretni lokaciji delo opravljal; - da je zakoniti zastopnik tožene stranke izrecno izpovedal, da tožniku ni odredil opravljanja nadur in da v primeru, če je delavcu odredil kakšno naduro, je potem tudi izdal pisni sklep in tudi število opravljenih nadur plačal. 8. Kljub skladni izpovedbi A.A., B.B. in zakonitega zastopnika, da je bil le direktor pooblaščen, da bi delavcem odrejal nadure, sodišče prve stopnje tem izpovedim v dokazni oceni ni sledilo, ker je nasprotno izhajalo iz obrazca tožene stranke (delovni izkaz), v katerega so delavci zapisovali podatke o lokacijah dela, posameznih dnevih v mesecu, kakor tudi število rednih ur po posameznem dnevu, ter nadur (od ponedeljka do petka) in še posebej delo v soboto, nedeljo ali praznik. V teh delovnih izkazih pa je bila tudi rubrika "odobril" in podpis B.B. 9. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni mogoče slediti izpovedi B.B., da je na delovnih izkazih s svojim podpisom zgolj potrdil, da je tožnika napotil na lokacijo in da je tožnik tam tudi bil. Delavci tožene stranke so bili na delu namreč opremljeni tudi z delovnimi nalogi (izpoved zakonitega zastopnika), da je delavec vedel, kam je napoten na delo, iz delovnega naloga pa je bila razvidna tudi ura odhoda in prihoda - zaključek dela. V dokaznem postopku tožena stranka ni predložila niti enega delovnega naloga, da bi bilo možno opraviti primerjavo glede dnevne količine ur dela z ostalimi predloženimi listinami v spisu in tako tudi z delovnimi izkazi, ki jih je predložil tožnik. Tožena stranka prav tako ni predložila nobene druge evidence (za katero je zatrjevala, da jo je imela urejeno), s katero bi izkazala, koliko ur dnevno je dejansko opravil tožnik za toženo stranko. Dokazno breme je bilo na toženi stranki, ki pa temu bremenu ni zadostila. Zakoniti zastopnik je namreč izpovedal, da je sam vodil evidenco prisotnosti delavcev na delu, oziroma da je to vodila tudi tajnica A.A., vendar kljub takšnima izpovedbama tožena stranka ni predložila nobene svoje evidence. Sodišče prve stopnje je zato pravilno dokazno zaključilo, da je bilo tožniku delo odrejeno s strani B.B., kakor izhaja iz delovnih izkazov (ki vsebuje tudi rubrike o rednem delovnem času ter nadurah), ki jih je moral tožnik izpolnjevati ter oddajati delodajalcu. Upoštevajoč delovne izkaze, je sodišče tožbenemu zahtevku iz naslova neizplačanih nadur ugodilo in v celoti sledilo zahtevku tožnika, da je opravil toliko nadur, kot izhaja iz delovnih izkazov za posamezne mesece od decembra 2011 do oktobra 2012. Prikrajšanje in način izračuna izhaja iz preglednice - priloga 1, ki je sestavni del sodbe sodišča prve stopnje, pritožba pa višine izračuna ne izpodbija.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova premalo izplačane plače - negativne stimulacije v obdobju od aprila 2013 do julija 2013 v skupnem znesku 305,23 EUR. Res je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da je delavce mesečno ocenjeval in jih tudi opominjal na napake. Pojasnil je, da je tožniku vedno obrazložil, zakaj je prejel negativno oceno in izpolnil tudi obrazec (ocenil naj bi ga po kriterijih), ki pri toženi stranki obstajajo. V svoji izpovedbi ni konkretiziral, kaj naj bi tožnik slabo opravil in je zaradi tega za konkretni mesec prejel negativno oceno, prav tako pa v dokazne namene tudi ni predložil ocenjevalnih list, ki naj bi pri toženi stranki obstajali. Ker tožena stranka ni izkazala iz kakšnih razlogov konkretno je tožniku podala negativno oceno in mu iz tega razloga odtegnila iz naslova delovne uspešnosti (neuspešnosti) 10 % negativne stimulacije, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku iz naslova negativne stimulacije v višini 305,23 EUR.

11. Tožena stranka je tožniku tudi v obdobju od decembra 2013 do oktobra 2014 znižala osnovno bruto plačo za 10 % z obrazložitvijo oteženih pogojev poslovanja, neplačilni disciplini, nezmožnosti refinanciranja starih, niti pridobitve novih posojil, zmanjšanja zunanjih naročil in prometa, nedoseganju zastavljenih ciljev in ohranjevanju delovnih mest, kar vse izhaja iz sklepa direktorja tožene stranke z dne 18. 10. 2013 (B6). Sprejela je začasne varčevalne ukrepe, ki se nanašajo na znižanje osnovnih bruto plač vseh zaposlenih delavcev družbe za 10 % in so se začeli uporabljati od 1. 12. 2013 naprej.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za takšno znižanje plač in poseg v pogodbo o zaposlitvi tožnika ni bilo zakonske podlage in da tožena stranka ni pridobila soglasja tožnika za znižanje plač, ki ga je izvedla. S sklepom o znižanju plač je enostransko posegla v dogovor, ki ga je dosegla s tožnikom ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku v obdobju od decembra 2013 do vključno oktobra 2014 povsem arbitrarno posegla v osnovno plačo in jo posledično nezakonito znižala. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožniku pripada osnovna plača v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2013 v bruto višini 930,00 EUR (drugi odstavek 10. člena pogodbe o zaposlitvi - B2) in je tožena stranka ne more enostransko spreminjati. Pogodben princip urejanja delovnih razmerij namreč onemogoča trajne enostranske posege v bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zato dolžna tožniku plačati nezakonito odtegnjene zneske plače za obdobje od decembra 2013 do vključno oktobra 2014 v skupni višini 1.077,49 EUR bruto, za tožnika odvesti davke in prispevke ter izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi in niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).