Jedro

O nespornosti relevantnega dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati, je mogoče govoriti samo od takrat, ko je stranka izrecno priznala zatrjevana dejstva s strani nasprotne stranke. Kot priznana pa je mogoče šteti tudi tista dejstva, ki jih je zatrjevala ena stranka, pa jih nasprotna stranka ni zanikala ali jih je zanikala brez navajanja razlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne v delu, ki se nanaša na točko I. izreka izpodbijane sodbe glede glavnice 157,16 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 22. 3. 2011 dalje in se v tem delu prvostopenjska sodba potrdi.

II. V preostalem delu se pritožbi ugodi in se nepotrjeni del I. točke izreka in II. točka izreka izpodbijane sodbe razveljavi in zadeva v tem delu vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 36188/2011 z dne 22. 3. 2011 in s tem toženi stranki naložilo plačilo 5.253,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2011 dalje ter stroške izvršilnega postopka v znesku 164,84 EUR. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 912,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožbo v pritožbenem roku vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovnimi posledicami za tožečo stranko.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo za opravljene prevozne storitve po treh vtoževanih računih in sicer neplačanega dela računa št. 08-0160 z dne 27. 12. 2008 v znesku 131,03 EUR in plačilo računov št. 090001 z dne 3. 2. 2009 in računa št. 09-0019 z dne 27. 2. 2009 ter kapitalizirane zamudne obresti do dne 21.3.2011 in nadaljnje procesne obresti od 22.3.2011. 6. Neutemeljena je pritožba v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, v kolikor se nanaša na neplačani del računa št. 08-0160 v znesku 131,03 EUR. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je tožena stranka pretežni del obveznosti po tem računu poravnala na podlagi cesijske pogodbe, s katero je na tožečo stranko prenesla svojo terjatev do družbe G. d. o. o.. S plačilom 33.008,05 EUR s strani tega dolžnika so bile poravnane starejše terjatve do tožene stranke, pri računu št. 08-0160 pa je ostal neplačan zgolj znesek v višini 133,03 EUR.

7. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje kot pravilno štelo za prepavšalne ugovore tožene stranke, da naj bi bile s tem poravnane vse obveznosti tožene stranke do tožeče stranke iz tega računa, češ da v presežnem delu zaračunanega blaga ni dobavila. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, ko je toženi stranki naložilo plačilo tako dolgovanega zneska po računu št. 08-0160. Glede na uveljavljen tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka kot glavnico uveljavljala tudi kapitalizirane zamudne obresti na dan 21. 3. 2011, se s tem izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v tistem delu, ko je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od tako dolgovanega zneska od zapadlosti 27. 1. 2009 do 21. 3. 2011. Po obračunu zamudnih obresti, ki je sestavni del te sodne odločbe, znaša tako obračunani znesek zamudnih obresti 27,32 EUR. Hkrati pa je prvostopenjsko sodišče pravilno prisodilo toženi stranki tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti od tako kapitaliziranega zneska glavnice (157,16 EUR) od 22. 3. 2011 dalje. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (točka I. izreka te odločbe).

8. Utemeljena pa je pritožba v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, kolikor se nanaša na vtoževane obveznosti po računih št. 09-0001 z dne 3. 2. 2009 in št. 09-0019 z dne 27. 2. 2009. 9. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na trditvah o opravljenih dobavah gradbenega materiala na gradbišče v X. Zatrjevala je, da naj bi tožena stranka naročala storitve telefonsko, na osnovi česar je tožena stranka dobavljeni material na gradbišču prevzela preko pooblaščenega delovodje tožene stranke, ki je to potrdil s podpisom dobavnice.

10. Tožena stranka je v okviru trditvenih navedb izrecno zanikala, da bi naročala zaračunane storitve. Poleg tega je zatrjevala, da je bil na gradbišču za prevzem materiala pooblaščen za toženo stranko edino njen zakoniti zastopnik. Hkrati pa je zatrjevala, da tožena stranka v času, na katerega se nanašata vtoževana računa, sploh ni več izvajala gradbenih del na navedenem gradbišču. Izrecno pa je zanikala tudi, da bi tožeča stranka izvršila storitev odvoza 333 m3 materiala na deponijo, kot je zaračunano v računu št. 09-0001. 11. Pravdni stranki sta za utemeljitev svojih trditvenih navedb poleg listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, predlagali zaslišanje takratnih zakonitih zastopnikov pravdnih strank, kakor tudi drugih prič, ki naj bi potrdile njune navedbe.

12. Prvostopenjsko sodišče se je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahteva zadovoljilo zgolj z vpogledom v dokazne listine, ki jih je predložila tožeča stranka. Dokazne predloge z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in predlaganih prič pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da izvedba teh dokazov ne bi doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja ker vsa za odločitev relevantna dejstva izhajajo iz listin v spisu.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku o protispisnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede nespornosti odločilnega dejstva, da naj bi dobavnice, na katere se je sklicevala tožeča stranka, podpisal delovodja tožene stranke. Iz te dejanske ugotovitve je prvostopenjsko sodišče sklepalo na dokazanost izvedbe zaračunanih prevozov, sklicujoč se na njegov položaj na gradbišču kot pooblaščenec po zaposlitvi.

14. O nespornosti relevantnega dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP) je mogoče govoriti samo od takrat, ko je stranka izrecno priznala zatrjevana dejstva s strani nasprotne stranke. Kot priznana pa je mogoče šteti tudi tista dejstva, ki jih je zatrjevala ena stranka, pa jih nasprotna stranka ne zanika (drugi odstavek 214. člena ZPP) ali jih zanika brez navajanja razlogov. Iz podane trditvene podlage obeh pravdnih strank zagotovo ni mogoče sklepati, da se tožena stranka sploh ni opredelila do trditev tožeče stranke o tem, da naj bi v imenu tožene stranke na gradbišču opravljene storitve tožeče stranke potrjeval delovodja tožene stranke. Glede na podane trditvene navedbe obeh strank je bilo očitno neskladje tako glede sklenitvene faze v smislu posameznega naročila kakor tudi v smislu izpolnitve prevzete obveznosti tožeče stranke. Ob tako nasprotujočih si trditvah sodišče prve stopnje ni moglo sklepati na nespornost odločilnega dejstva, to je načina potrditve s strani tožene stranke o opravljeni storitvi tožeče stranke.

15. S tem, ko je sodišče zmotno štelo odločilno dejstvo za nesporno, se tako izkaže, da v dokaznem smislu sploh ni izvedlo dokaznega postopka, s katerim bi pravdni stranki lahko potrdili podano trditveno podlago. Takšna pomanjkljivost pa presega zgolj pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč pomeni že absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila s tem strankama onemogočena možnost obravnavanja pred sodiščem, na kar smiselno izrecno uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Takšne pomanjkljivosti zato ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo, saj bi moralo ugotavljati vsa relevantna dejstva, s čimer pa bi bila strankama odvzeta ustavna pravica do pritožbe glede odločitve, ki bi temeljila na tako ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na navedena računa št. 09-0019 in št. 09-0001 in v tem delu zadevo vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo prvostopenjsko sodišče moralo odločiti s končno odločbo. V tem delu bo moralo odločiti tudi o uveljavljanih stroških pravdnih strank v zvezi s pritožbenim postopkom (tretji odstavek 165. člena ZPP).

16. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo izvesti ponujene dokaze s strani pravdnih strank za ugotovitev odločilnih dejstev in na osnovi navedenega ponovno presoditi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. To velja tako v zvezi z zaračunanimi postavkami dobavljenega materiala na podlagi obeh spornih računov, glede katerih je tožeča stranka predložila sporne dobavnice, kakor tudi glede zaračunanega odvoza materiala na deponijo, glede katerega tožeča stranka niti ni predložila dokaznih listin. Na to, da je bila ta storitev tudi dejansko opravljena pa prvostopenjsko sodišče ni moglo sklepati zgolj iz ugotovitve o preteklem sodelovanju med pravdnima strankama. Ker je dokazno breme s tem v zvezi na strani tožeče stranke je zato nepravilno sklepanje na takšno relevantno dejstvo iz ugotovitve, da tožena stranka ni zatrjevala, da materiala za odvoz ni imela oziroma da ga je organizirala na drugačen način.