Jedro

Za "zdravilce" se v splošnem pomenu ne opredeljujejo zgolj osebe, ki izpolnjujejo formalne pogoje, določene v prvem odstavku 6. člena ZZdrav oziroma, ki imajo registrirano zdravilsko dejavnost, ampak tudi tiste, ki sicer nimajo licence za opravljanje te dejavnosti, kljub temu pa izvajajo različne oblike terapij, metod in postopkov, usmerjenih v izboljšanje zdravja, počutja in kakovosti življenja ljudi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 480,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 174. člena KZ-1. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in tri mesece zapora ter preizkusno dobo treh let. Odločilo je še, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer stroške pričnin in izvedenke v višini 814,86 EUR ter morebitne nadaljnje stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani, in sodno takso, ki se na podlagi tar. št. 7113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi s tar. št. 71113 ZST-1 odmeri v znesku 300,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP), kršitve kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP), zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP) in odločbe o kazenski sankciji (4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP). Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma mu podredno določi milejšo kazen; še podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je popolno in pravilno ugotovilo vsa za presojo relevantna odločilna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je obtoženec storil v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje. Svoje prepričanje o krivdi obtoženca je v obrazložitvi sodbe pojasnilo s tehtnimi in argumentiranimi razlogi, prepričljivo pa se je opredelilo tudi do njegovega zagovora (točke 5., 14. in 17) ter do pisne izjave oškodovanke B. B. in njene izpovedbe na glavni obravnavi, ki sta se razlikovali od njenih predhodnih izjav in izpovedbe v preiskavi (točke 6., 7. in 8.) ter jih tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo v pretežnem delu kot neverodostojne. Sodišče druge stopnje dokazne zaključke sodbe ter prepričljivo argumentacijo sodišča prve stopnje sprejema in se ji v izogib ponavljanju tudi v celoti pridružuje.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb oškodovanke ter njene matere in sestre utemeljeno ocenilo, da so individualne energijske obravnave obtoženca koristile zato, da bi bile energetsko močnejše oziroma, da bi se bolje počutile, kar potrjuje, da so jih dojemale kot terapijo oziroma zdravljenje (točka 17. razlogov sodbe). Ocenilo je, da je obtoženec pri izvajanju terapij deloval v vlogi zdravilca, saj je bil njihov cilj izboljšati zdravje osebe, ki ji je takšno storitev nudil. Posledično pa se je utemeljeno sklicevalo na definicijo zdravilstva v določbah 2. člena Zakona o zdravilstvu (ZZdrav)1 ter ocenilo, da med zdravilske metode sodijo tudi energijske metode (drugi odstavek 4. člena ZZdrav). Sodišče prve stopnje je torej obtoženca opredelilo kot zdravilca na podlagi narave njegovih storitev v okviru individualnih terapij oziroma energetskih metod, namenjenih izboljšanju zdravja ter vzdrževanju in dvigovanju ravni zdravja2, ki jih kot zdravilske metode določa tudi ZZdrav. Zato ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je prvostopenjsko sodišče obtoženca štelo kot zdravilca, ki izpolnjuje pogoje določene v določbi prvega odstavka 6. člena ZZdrav3, kar je v obrazložitvi sodbe tudi izrecno izpostavilo s povedjo „da je ne glede na formalno ali uradno dejavnost obtoženca dejstvo, da je njegova storitev pri individualnih obravnavah imela cilj, izboljšati zdravje osebe, ki ji je nudil takšno storitev“. Takšni razlogi sodbe povsem jasno potrjujejo, da sodišče prve stopnje obtoženca ni štelo kot zdravilca, ki opravlja registrirano zdravilsko dejavnost, kar pa na pravilno presojo, da je v odnosu do oškodovanke nastopal v vlogi zdravilca, ne vpliva. Za „zdravilce“ se namreč v splošnem pomenu ne opredeljujejo zgolj osebe, ki izpolnjujejo formalne pogoje določene v prvem odstavku 6. člena ZZdrav oziroma, ki imajo registrirano zdravilsko dejavnost, ampak tudi tiste, ki sicer nimajo licence za opravljanje te dejavnosti, kljub temu pa izvajajo različne oblike terapij, metod in postopkov usmerjenih v izboljšanje zdravja, počutja in kakovosti življenja ljudi. Glede na navedeno pritožnik tudi ne more uspeti z večkratnim pritožbenim zatrjevanjem, da oškodovanka ni imela nobenih zdravstvenih težav, temveč se je individualnih terapij udeleževala zgolj zaradi boljšega počutja, in še to na pobudo matere. Kot je bilo že izpostavljeno, je namen zdravilskih metod izboljšanje zdravja ter vzdrževanje in dvigovanje ravni zdravja, kar pa obsega tudi terapije, katerih namen je le izboljšanje počutja uporabnika, zato je presoja sodišča prve stopnje, da je obtoženec z individualnimi obravnavami izvajal terapije, ki jih je mogoče enačiti z zdravilskimi metodami, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Iz razlogov sodbe, ki jih pritožba ne izpodbija, je nadalje razvidno, da je obtoženca kot „zdravilca“ poimenovala tudi C. C., oškodovanka pa je izpovedala, da je individualno terapijo obiskovala zaradi boljšega počutja in je bilo po terapiji njeno splošno počutje dejansko boljše, kar je potrdila tudi njena mati. Posledično so tudi pritožbene navedbe, da jim obtoženec nikoli ni zatrjeval, da je zdravilec, irelevantne.

6. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih trditev, da naj bi sodišče prve stopnje meditacijo zmotno uvrstilo v energetske metode, ki so del zdravilskih metod. Iz točk 16. in 17. obrazložitve sodbe je razvidno, da prvostopenjsko sodišče obtoženčevega zagovora, da naj bi pri individualnih obravnavah z oškodovanko in njeno sestro opravil zgolj meditacijo, ni sprejelo, temveč je zaključilo, da je šlo za energetske terapije namenjene reševanju psihičnih težav, izboljšanju počutja, večji umirjenosti in energetski moči. Oškodovanka ter njeni mati in sestra so izpovedale, da so obiskovale obtoženčeve „skupinske meditacije“, ki so bile namenjene sprostitvi in poglabljanju vase, za individualno obravnavo pa so v izpovedbah uporabljale izraza „terapija“ in „zdravljenje“. B. B. in D. D. sta zaslišani kot priči opisali, da je individualna terapija potekala tako, da je obtoženec, medtem, ko sta ležali, šel z rokami ali držal roke nad njima (brez dotikov) in govoril, kje vse čuti probleme oziroma je „delal nekaj z energijami“. Sodišče prve stopnje torej zagovora obtoženca, da je tudi pri individualnih obravnavah z oškodovanko in njeno sestro izvajal zgolj meditacijo, utemeljeno ni sprejelo ter so nadaljnje pritožbene navedbe, da meditacija po Pravilniku in v Prilogi pravilnika ni uvrščena v zdravilske metode in dejavnosti ter da ni usmerjena v kakršno koli zdravljenje, temveč je namenjena umiritvi in sprostitvi, brezpredmetne.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe oškodovanke o pogostosti stikov, srečanj in dolgotrajnem poznanstvu z obtožencem, o častitljivem odnosu njene matere do obtoženca, ki ga je dojemala kot nekakšnega boga, izpovedbe C. C., da so zaupale v njegove terapevtske metode, predvsem pa mnenja izvedenke psihiatrične stroke, da je oškodovanka glede na njene osebnostne značilnosti (negotovost, plašnost, zadržanost, pasivnost, socialna nespretnost, negotovost vase, zelo resno doživljanje in dojemanje avtoritet,...) obtoženca dojemala kot sposobno odraslo osebo z avtoriteto, znanjem, osebno močjo, kot močnega, dominantnega in se je v relaciji z njim videla kot odvisno, potrebno in željno pomoči, usmeritve ter vodenja, utemeljeno zaključilo, da je bila oškodovanka v odnosu do obtoženca v podrejenem in odvisnem položaju. Prepričljiva pa je tudi presoja izpodbijane sodbe (točka 16 razlogov), da je obtoženec s tem, ko je oškodovanki že tekom prve individualne terapije razkril njene šibkosti in probleme, zaradi česar je jokala ter postala ranljiva in dovzetna za njegov vpliv, zlorabil svoj nadrejeni položaj tako, da jo je najprej tolažil, zatem pa jo na lastno pobudo pripravil, da je trpela spolna dejanja, ki jih je v nadaljnjih terapijah stopnjeval, kot je navedeno v opisu dejanja v izreku sodbe in v njeni obrazložitvi.

8. S pritožbenim zatrjevanjem, da s tem, ko je oškodovanka, ne da bi sploh imela zdravstvene težave, dvakrat ali trikrat prišla na individualno terapijo, obtoženec ni zlorabil svojega položaja, saj ji v ničemer ni bil nadrejen ter da ga ni mogla dojemati kot avtoriteto ali kot nekoga, ki ima moč in dominantnost, zagovornik zgolj izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki izpodbijane sodbe, s čimer pa pravilne presoje sodišča prve stopnje ne more omajati. Enako velja za pritožbeno navedbo, da zaupanje v metode obtoženca še ne pomeni, da so bile oškodovanka ter njena mati in sestra v podrejenem položaju. Sodišče prve stopnje presoje o oškodovankinem podrejenem položaju ni gradilo zgolj na tej okoliščini, temveč na okoliščinah, ki jih je izčrpno in argumentirano pojasnilo v točki 16. obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče se načeloma strinja s pritožnikom, da je čaščenje obtoženca kot boga subjektivno dojemanje C. C., vsekakor pa je takšen odnos matere do obtoženca brez dvoma imel vpliv tudi na takrat šestnajstletno oškodovanko, predvsem v smislu, da je obtoženca doživljala kot sposobno, močno osebo z znanjem in osebno močjo. Takšen zaključek potrjuje tudi mnenje izvedenke, da se oškodovanka težko opredeljuje, ne oblikuje lastnega mnenja, temveč se raje vključi v nek tok ter samo oškodovankino ravnanje, da se je na pobudo matere, vse do dogodka na zadnji terapiji, redno udeleževala skupinskih meditacij in individualnih energetskih terapij ter sedaj (skupaj z materjo) skupinske meditacije ponovno obiskuje. Zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da odnos matere do obtoženca nima nobene povezave z odnosom med obtožencem in oškodovanko.

9. Pritožbene navedbe, da obtoženec ni bil oškodovankin zaupnik, da pred obravnavanimi dogodki nista imela individualnih srečanj in zaupnih pogovorov, zato med njima ni bilo vzpostavljenega nobenega zaupnega odnosa, zaradi katerega bi bil obtoženec v kakršnemkoli smislu v nadrejenem položaju, ali na podlagi katerega bi ga oškodovanka lahko dojemala kot nadrejeno, avtoritativno, močno in dominantno osebo, kateri je bila podrejena, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje namreč v razlogih sodbe ni izpostavilo osebnega zaupnega odnosa med oškodovanko in obtožencem, temveč le njeno zaupanje v njegove terapevtske metode, kar pa je, kot je bilo že pojasnjeno, le ena izmed v točki 16. razlogov sodbe navedenih okoliščin, na podlagi katerih je presojalo podrejenost oškodovanke oziroma nadrejen položaj obtoženca.

10. Neutemeljeno je zatrjevanje pritožnika, da je do spolnih dejanj obtoženca nad oškodovanko vsakokrat prišlo po zaključku terapije. Iz v točki 9. izpodbijane sodbe korektno povzetih oškodovankinih izjave psihiatrinji F. F. in izpovedbe v preiskavi izhaja, da je pri prvi individualni obravnavi obtoženec oškodovanko pripravil, da je trpela spolna dejanja že med terapijo, in sicer ji je medtem, ko je roke premikal nad njenim telesom, govoril, kje vse začuti problem in stvari v zvezi z njo ter njeno družino, kot da bi vedel za vse težave. Ker je ob tem močno jokala, jo je povabil, da se mu usede v naročje, da jo bo potolažil. Pri naslednjih srečanjih je obtoženec spolna dejanja nad oškodovanko v resnici izvrševal šele po zaključku energetske terapije, vendar pa ta okoliščina niti ni bistvena, temveč je za presojo odločilno dejstvo, da je obtoženec, glede na to, da ni bil osebni zaupnik oškodovanke, kar izpostavlja tudi pritožnik, med izvrševanjem spolnih dejanj po končanih terapijah v odnosu do oškodovanke še vedno nastopal v vlogi oziroma s položaja zdravilca, in v tej vlogi ga je dojemala tudi oškodovanka. Posledično pa je pritožbeno stališče zagovornika, da bi bila zloraba položaja kvečjemu izkazana, če bi obtoženec spolna dejanja izvrševal med izvajanjem terapije, ko je oškodovanka ležala na mizi, neutemeljeno.

11. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo izpodbijane sodbe, da je obtoženec svoj položaj oziroma vlogo zdravilca zlorabil. Obtoženec je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, vedel za stisko oškodovanke ter njene osebne in družinske probleme, kar je izkoristil na način, da jo je med izvajanjem prve terapije, torej kot zdravilec, ganil do joka, nato pa jo je, pod pretvezo pogovorov o njenih težavah, pripravil, da je na njegovo pobudo trpela spolna dejanja ter s takšnim ravnanjem, po vsakokratni terapiji, in še vedno v vlogi zdravilca, nadaljeval vse do takrat, ko je oškodovanka, zaradi stopnjevanja intenzitete spolnih dejanj (poljubljanje golih prsi in poljub na usta), prekinila z obiskovanjem individualnih obravnav. Glede na vse navedeno zatrjevanje pritožnika, da spolna dejanja, ki jih je trpela oškodovanka, niso v vzročni zvezi z zlorabo položaja, ni utemeljeno. Z izpovedbo oškodovanke, katere verodostojnosti pritožnik ne izpodbija, pa je potrjeno tudi, da jo je obtoženec z razkritjem njenih in družinskih problemov spravil do joka, zato pritožbeno sodišče pritožbenih očitkov o nedokazanosti tega dejstva ne sprejema.

12. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da kljub mnenju izvedenke o oškodovankinem subjektivnem dojemanju obtoženca kot sposobne odrasle osebe z avtoriteto, znanjem in osebno močjo, sebe pa v odnosu do obtoženca kot odvisno, potrebno in željno pomoči, usmeritve in vodenja, podrejen položaj oškodovanke objektivno ni izkazan. Podrejenega položaja oškodovanke namreč ne potrjuje le izvedensko mnenje, temveč tudi izjava oškodovanke psihiatrinji F. F. in njena izpovedba v preiskavi, da se, kljub temu, da ji je bilo obtoženčevo ravnanje (spolna dejanja) sprva nenavadno in neprijetno, v nadaljevanju pa se ji je upiralo ter gnusilo, da bi najraje zbežala, obtožencu zaradi strahu ni upala in zmogla ugovarjati ali se mu upreti, temveč je le otrpnila. Enako pa je oškodovankine občutke in vedenje ob izvrševanju spolnih dejanj obtoženca opisala tudi izvedenka. Res je, kot navaja pritožba, da oškodovanka ni bila v finančni stiski, zaradi katere bi bila v podrejenem ali odvisnem položaju. Vsekakor pa je oškodovanka bila v duševni stiski, ki jo potrjuje okoliščina, da je po obtoženčevem razkritju njenih in družinskih problemov pričela močno jokati, zaradi očitne prizadetosti in ranljivosti pa je bila, kot izhaja iz mnenja izvedenke, potrebna in željna pomoči, usmeritve in vodenja, kar ji je obtoženec v vlogi njenega zdravilca nudil pod pretvezo tolažbe in razumevanja, v nadaljevanju pa je stisko oškodovanke in svoj položaj zlorabil za izvrševanje spolnih dejanj. Vse navedeno pa tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da je bila oškodovanka v odnosu do obtoženca, ne le v podrejenem, ampak nedvomno tudi v odvisnem položaju.

13. Pritožnik neuspešno izpostavlja izpovedbo oškodovanke na glavni obravnavi, da je obtoženca klicala po imenu ter ga je ves čas dojemala kot večletnega znanca in prijatelja (in ne kot avtoritativno in dominantno osebo, kateri je bila podrejena), saj očitno prezre, da sodišče prve stopnje oškodovankini izpovedbi na glavni obravnavi v pretežnem delu ni sledilo, temveč je svoje zaključke oprlo na njeno izjavo psihiatrinji v Centru za mentalno zdravje ter izpovedbo v preiskavi, razloge za takšno presojo pa je izčrpno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo v točkah 6., 7. in 8. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče, kot že navedeno, v celoti sprejema.

14. Pritožnikovo zavzemanje za znižanje v pogojni obsodbi določene zaporne kazni ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni upoštevalo vse relevantne olajševalne (nekaznovanost, urejenost, očetovstvo in preživljanje otrok ter časovna odmaknjenost dejanja) in obteževalne okoliščine (teža kaznivega dejanja glede na posledice pri oškodovanki), jih ustrezno ovrednotilo ter obtožencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let. Pritožbeno zatrjevanje, da obtoženčeva spolna dejanja za oškodovanko niso imela hujših posledic, ne vzdrži kritične presoje. Psihiatrinja F. F. je izpovedala, da je bila oškodovanka ob pripovedovanju o dogajanju »sesuta«, da je veliko jokala ter je tudi po številnih terapijah čutila veliko stisko, bila je vznemirjena, raztresena, bolelo jo je, iz izvedenskega mnenja pa je razvidno, da se je po obravnavanih dogodkih pri oškodovanki razvila značilna simptomatika posttravmatske stresne motnje, ki se je odražala v zvišani ravni tesnobe, vsiljevanju predstav, spominov na travmatske dogodke, motnjah spanja in spremenjenem doživljanju sebe. Obtoženčevo ravnanje je torej pri oškodovanki povzročilo dolgotrajne in intenzivne posledice ter nasprotno zatrjevanje pritožnika ni utemeljeno. Pritožbeno izpostavljanje oškodovankine izpovedbe na glavni obravnavi, da na situacijo sedaj gleda drugače, pa je, kot že navedeno, irelevantno, saj jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot neverodostojno in neprepričljivo. Pritožba sicer pravilno navaja, da je oškodovanka v preiskavi izpovedala, da je obtoženec preko obleke ni božal po prsih in zadnjici, vendar pa spregleda, da je božanje oškodovankinih prsi preko oblačil v svojem zagovoru pred preiskovalno sodnico potrdil sam obtoženec, božanje po zadnjici pa v opisu dejanja v izreku sodbe niti ni zatrjevano, zato tudi te pritožbene navedbe na odmero v pogojni obsodbi določene zaporne kazni ne morejo vplivati.

15. Sodišče druge stopnje je po navedenem pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in ker ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

16. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženec dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 480,00 EUR. Sodišče druge stopnje je na podlagi tar. št. 7113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot osnovo za odmero sodne takse upoštevalo znesek 400,00 EUR, ki ga je na podlagi tar. št. 71113 (izrek pogojne obsodbe) pomnožilo s koeficientom 0,8 in tar. št. 7122 (zavrnitev pritožbe) še s koeficientom 1,5. 1 „Zdravilstvo je dejavnost, ki jo opravljajo zdravilci z namenom izboljšati zdravje uporabnika storitev. Zdravilska dejavnost obsega ukrepe in aktivnosti, temelječe na zdravilskih sistemih in zdravilskih metodah in se izvaja na način, ki ne škoduje zdravju.“ 2 Prvi odstavek 3. člena Pravilnika o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se uvajajo v zdravilsko dejavnost (Uradni list RS, št. 79/2008, 115/2008, 101/2011, 74/2017 – v nadaljevanju Pravilnik) 3 „Zdravilsko dejavnost izvajajo zdravilci. O so polnoletne fizične osebe, ki imajo pridobljeno najmanj srednjo izobrazbo zdravstvene smeri ali pridobljeno najmanj srednjo strokovno izobrazbo in opravljen preizkus iz zdravstvenih vsebin, ki jih predpiše minister, in veljavno licenco, pridobljeno skladno s tem zakonom.“