Jedro

Zahtevek na nadomestitev koristi od uporabe tuje stvari (219. člen ZOR) ni utemeljen, kadar je na podlagi veljavne prodajne pogodbe (454. člen ZOR) stvar bila kupcu že izročena, pa obstoji spor o tem, ali je kupnina bila plačana (pravilo sočasne spolnitve - 122. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka tožnikoma plačati znesek 8,000.000,00 SIT kot nadomestilo za uporabo stanovanjskih prostorov, ki jih toženka zaseda brez pravnega naslova (219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožena stranka ni prejela sicer podpisane in overjene prodajne pogodbe o spornem stanovanju. Zato ni mogoče trditi, da bi pogodba bila sklenjena. Brez originalne podpisane listine ni mogoče uveljaviti pravice, ki iz nje sledi. Sicer pa je za veljavnost prenosa lastninske pravice na stanovanju določeno načelo sočasne spolnitve. Ker ni dokazano, da bi kupnina bila plačana, nepremičnina ni mogla preiti v družbeno lastnino. Sodnega razdrtja pogodbe, ki ni stopila v veljavo, ni treba zahtevati. Ker se je pravda začela s tožbo tožene stranke za izstavitev zemljiškoknjižne listine, bi bilo treba predmetno zadevo združiti v enotno obravnavanje z navedeno tožbo. Končno se tožeča stranka pritožuje tudi proti stroškovnemu izreku izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Pravna prednica tožnikov nikoli ni osporavala veljavnosti prodajne pogodbe z dne 26.12.1980, s katero je sporno stanovanje prodala pravnemu predniku tožene stranke. Tudi tožnika tega nista storila niti nista zatrjevala, da bi ta pogodba bila morda razdrta.

Revizijsko stališče, po katerem naj bi pokojna J. Ž. bila prepričana, da je pogodba ne zavezuje, je ob dejanskih ugotovitvah nejasno in pravno nevzdržno. Pogodba ima namreč vse bistvene sestavine prodajne pogodbe (454. člen ZOR). Podpisi na njej so bili sodno overjeni, upoštevani so bili tedanji predpisi (Zakon o prometu z nepremičninami) o njeni predložitvi javnemu pravobranilstvu, odveden pa je bil tudi davek od prometa. Najpomembnejše pa je, da je pogodba bila realizirana tako, da je tožena stranka nastopila izključno posest prodanega stanovanja. Ker je pogodba veljavna, ima tožeča stranka, ki stanovanja od njene sklenitve nima v posesti, na voljo le spolnitveni zahtevek na plačilo kupnine (z ustreznim dokazovanjem, da kupnina ni bila plačana). Zahtevek na nadomestitev koristi od uporabe tuje stvari (219. člen ZOR) tako ne prihaja v poštev. Ker je prodajna pogodba veljavna in prodana stvar že izročena kupcu, ta ne uporablja tuje, temveč svojo stvar. Pravilo sočasne spolnitve (122. člen ZOR) je tožeča stranka sicer v reviziji pravilno citirala, vendar ob zamolčanju, da je svoj del obveznosti že spolnila in da ji ostaja le zahtevek na spolnitev obveznosti nasprotne stranke.

Ob takih dejanskih in pravnih ugotovitvah tudi ni bilo potrebe za združitev te pravde s tožbo tožene stranke na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Do vpisa v zemljiško knjigo, torej do izstavitve zemljiškoknjižne listine, bo namreč tožena stranka upravičena le tedaj, če bo ugotovljeno, da je spolnila svoj del obveznosti, torej plačala kupnino za stanovanje. V obravnavani zadevi (tožba po določbi 219. člena ZOR) pa se je izkazalo, da za presojo ni odločilno, ali je kupnina bila plačana.

Revizija je sicer vložena tudi proti izreku o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi, vendar je po določbi 400. člena ZPP ni mogoče obravnavati. Odločitev o pravdnih stroških v sodbi namreč ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan. Odločanje o pravdnih stroških je namreč akcesorne narave.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.