Jedro

Direktor je za drugega tožnika opravljal dela in opravila v okviru dejavnosti drugega tožnika, ta pa je dejavnost trgovine z rabljenimi poškodovanimi vozili, delo varjena piva in da je uporabljal tovorno vozilo v lasti drugega tožnika, ki pa je zanj plačeval račune, namenjene njegovi privatni rabi. Z izpodbijano odločbo se ugotavlja, da je drugi tožnik s tem, ko je A. A. omogočil delo brez pravne podlage in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja, kršil prvo alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) delavcu A. A. do odprave vseh kršitev določb Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanju na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1), ugotovljenih v postopku nadzora zaposlovanja na črno, ki je bil opravljen 4. in 5. 2. 2020, prepovedala nadaljnje opravljanje vseh del oziroma opravil v imenu in za račun delodajalca družbe B., d.o.o. (v nadaljevanju B., d.o.o.), saj gre za zaposlovanje na črno (točka I izreka). Odločba postane izvršljiva z dnem njene vročitve (točka II izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka III izreka). Stroškov stranki nista zahtevali. Stroški, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka IV izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, je davčni organ pri drugem tožniku (družbi B., d.o.o.) na podlagi 18. člena ZPDZC-1 opravil nadzor zaposlovanja na črno, o čemer je bil sestavljena zapisnik z dne 6. 2. 2020. Drugi tožnik je nanj podal pripombe, ki jih davčni organ navaja na straneh 3 do 4 obrazložitve, odgovor nanje pa na straneh 4 do 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. Nadalje se davčni organ sklicuje na zapisnik z dne 5. 2. 2020, ki ga je izdal v predhodno opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) pri drugem tožniku (družbi B., d.o.o.), iz katerega med drugim izhaja, da je direktor A. A., kljub temu, da nima sklenjene pogodbe delovnega prava, za drugega tožnika opravljal delo v okviru njegovih dejavnosti, vsaj od 1. 1. 2018, kar dokazujejo plačila računov, namenjena privatni rabi direktorja, ki so bila v DIN opredeljena kot izplačila za opravljeno delo v imenu in za račun delodajalca. Iz uradne evidence izhaja, da prvi tožnik ni bil prijavljen v nobeno izmed obveznih socialnih zavarovanj, kar bi nakazovalo na obstoj katerokoli pravne podlage za njegovo zakonito delo v imenu in za račun tožnika (delodajalca) in da od 16. 10. 2017 pri drugem tožniku ni več zaposlen. V postopku izvajanja nadzora zaposlovanja na črno je bila ugotovljena kršitev prve alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1. Davčni organ ugotavlja, da direktor opravlja delo v imenu in za račun delodajalca brez vsakršne delovno pravne podlage, kot oseba, ki je pri delodajalcu zaposlena na črno. Davčni organ opozarja drugega tožnika kot delodajalca še na njegove obveznosti po petem in sedmem odstavku 5. člena ZPDZC-1, ki jih citira.

3. Toženka se z odločitvijo strinja. Med drugim navaja, da je bilo v DIN pri drugem tožniku med drugim ugotovljeno, da je bila dejavnost z rabljenimi poškodovanimi vozili izključno v domeni A. A.; da tovorno vozilo v lasti drugega tožnika vozi A. A.; da je njegovo delo tudi varjenje piva, ki je ena od dejavnosti družbe, da razen C. C., tudi direktorice, drugi tožnik nima zaposlenih. Po stališču toženke vse to kaže, da je A. A. delo opravljal trajno in da je bilo fizičnega dela več kot poslovodenja. Direktor z družbo ni sklenil nobene pogodbe o delu oziroma o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka oziroma civilnopravne pogodbe po drugi alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1. A. A. je bil zavarovan z zavarovalno podlago 048 - osebe s stalnim prebivališčem v RS, ki ne izpolnjujejo pogojev za zavarovanje po drugih podlagah in si same plačujejo prispevke za zdravstveno zavarovanje. Drug tožnik - delodajalec ga ni prijavil v nobeno od drugih obveznih socialnih zavarovanj. Toženka še navaja, da direktor ni prejel plačila za delo, po predloženi pogodbi o poslovodenju pa mu pripada nagrada in dodatna plačila. Navaja 32. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), po katerem direktor lahko opravlja vse posle, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, ne pa tudi delovno-pravnih opravil, ki jih družba izvaja v okviru dejavnosti. Za izvajanje slednjih mora skladno z ZPDC-1 obstajati ustrezna delovnopravna podlaga, ki je v konkretnem primeru ni. Direktor je v imenu in za račun drugega tožnika kot delodajalca opravljal storitve trgovine z rabljenimi vozili, varil pivo, uporabljal tovorno vozilo v lasti drugega tožnika, ki mu je plačeval račune za njegovo zasebno uporabo. Direktor ni sklenil civilnopravne pogodbe o delu niti pogodbe o zaposlitvi, ki predstavlja osnovo za ureditev delovno - pravnega statusa delavca družbe, iz tega naslova ni bil prijavljen v obvezna socialna zavarovanja, zato je tudi po presoji toženke delal pri drugem tožniku na črno po prvi oziroma drugi alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1. 4. Tožnika v tožbi izpodbijata navedeno odločitev. Po stališču tožbe je bistveno vprašanje ali mora biti poslovodna oseba nujno zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali pa je lahko v pravnem razmerju z družbo tudi na podlagi pogodbe o poslovodenju. Navajata, da direktor ni opravljal delo na črno, saj je imel z drugim tožnikom sklenjeno pogodbo o poslovodenju in da je vstopil v delovno razmerje z družbo na podlagi civilnega prava. Bil je ustrezno prijavljen v zavarovanej za primer poklicne bolezni in poškodb pri delu in ni bila kršena prva alineja prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1. Po stališču tožbe direktor ni opravljal dela v imenu in za račun drugega tožnika kot delodajalca brez vsakršne pravne podlage. Navajata 8. člen Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) glede opredelitve brezposelne osebe. Direktor ni zavarovanec po 6. točki 15. člena Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), ker direktor v obravnavani zadevi ni hkrati družbenik in poslovodna oseba. Po 16. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) za družbenika, ki ni hkrati poslovodna oseba, ne velja dolžnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Definirata pojem poslovodje po 10. členu in 32. členu ZGD-1 ter navajata opis obsega poslovodenja, kot izhaja iz komentarja ZGD-1. Navajata, da konkretna pogodba o poslovodenju upošteva navedeni določbi ZGD-1 in da je zmotno prepričanje davčnega organa, da gre pri poslovodenju le za vodenje delavcev, ki naj bi delali po navodilih poslovodje, saj delavcev ni bilo. Sklicujeta se na 515. člen in 263. člen ZGD-1, da poslovodja na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa, ter da ravna s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Zaradi objektivnih okoliščin družbe je bila izbira pogodbe o poslovodenju pred pogodbo o zaposlitvi opravljena v dobro družbe. V konkretnem primeru je šlo za odgovorno ravnanje, ker je bil strošek direktorjeve plače preveliko finančno breme družbe. Sodbe, ki se nanje sklicuje davčni organ, niso primerne za razlago dela na črno direktorja. Glede plačevanja računov za direktorja družbe, navajata, da je prišlo do napačnega knjiženja. Sklepno navajata, da slovenska zakonodaja ne nalaga, da mora poslovodja, ki ni krati tudi družbenik, skleniti z družbo pogodbo o zaposlitvi. Predlagata zaslišanje tožnika. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi - opomba sodišča) in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, ki naj ji naloži tudi plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Sodišče je na podlagi tretje alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sprejelo 4. 10. 2022 sklep, da o zadevi odloča sodnik posameznik.

7. Sodišče je v predmetni zadevi za dne 23. 1. 2023 razpisalo narok za glavno obravnavo. V dokaznem postopku je sodišče prebralo listine v sodnem spisu in listine v upravnem spisu in sprejelo v vednost umik predloga za zaslišanje tožnika. Tožnik je vztrajal pri tožbi, toženka pa pri izpodbijani odločitvi.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku nadzora zaposlovanja na črno, opravljenega pri drugem tožniku na podlagi določba ZPDZC-1, pri čemer je bila ugotovljena kršitev prepovedi zaposlovanja na črno po prvem odstavku 5. člena tega zakona (prva alineja). Z izpodbijano odločbo je bilo prepovedano opravljanje vseh del in opravil v imenu in za račun drugega tožnika delavcu - prvemu tožniku, ki je zaposlen na črno (drugi odstavek 19. člena ZPDZC-1) in ne drugemu tožniku kot delodajalcu. Glede na opisano zakonsko ureditev ima delodajalčeva kršitev prepovedi zaposlovanja na črno za posledico prepoved opravljanja dela pri njem na črno zaposlenemu posamezniku, kar pomeni, da ima naložena prepoved z vidika delodajalčevega pravnega položaja značaj ugotovitve delodajalčeve kršitve. Tudi iz upravnega postopka izhaja, da je bil drugi drugi tožnik kot delodajalec v postopku obravnavan kot stranka postopka nadzora, ne glede na to, da mu v samem izreku izpodbijane odločbe ni določena nobena obveznost.1 Upoštevajoč navedeno je sodišče tožbo prvega tožnika kot drugega tožnika vzelo v vsebinsko obravnavo.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilen je bil tudi postopek njene izdaje. Že prvostopenjski organ je v svoji obrazložitvi navedel razloge, ki so po presoji sodišča bistveni za odločitev. Toženka se je, izrecno, ali pa s povzemanjem prvostopenjskih razlogov, opredelila do pritožbenih navedb. Kolikor iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe ne izhaja drugače, sodišče sledi razlogom obeh upravnih organov in jih zato v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa še pojasnjuje:

11. Predmet presoje v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba, s katero je davčni organ prvemu tožniku - delavcu A. A. prepovedal nadaljnje opravljanje vseh del oziroma opravil v imenu in za račun drugega tožnika do odprave kršitev določb ZPDZC-1, ker je ugotovil, da gre za zaposlovanje na črno po prvi alineji prvega odstavka 5. člena navedenega zakona. Davčni organ je v postopku nadzora ugotovil, da je prvi tožnik, ki je direktor drugega tožnika, opravljal dela, ki sodijo v dejavnost drugega tožnika, med drugim varjenje piva, trgovina z rabljenimi poškodovanimi vozili, ki je ta dela opravljal v imenu in za račun drugega tožnika kot delodajalca brez vsakršne delovno - pravne podlage, pri čemer se davčni organ sklicuje na ugotovitve DIN pri drugem tožniku, s katerimi sta bila tožnika v postopku seznanjena.

12. Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in njeno presojo v upravnem sporu pa je v določbah ZPDZC-1, ki predpisuje, kdaj se opravljanje dejavnosti ali dela šteje za delo na črno, kdaj gre za zaposlovanje na črno in kaj se šteje za omogočanje dela na črno. Ta zakon določa tudi dejavnosti in dela, ki ne štejejo za delo ali zaposlovanje na črno, ter organe, ki nadzorujejo izvajanje določb tega zakona (prvi odstavek 1. člena ZPDZC-1). Delodajalec v smislu tega zakona je pravna ali fizična oseba, tuj pravni subjekt, samozaposlena oseba ali drug subjekt, kot so državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo ali mednarodna organizacija, pri kateri se opravlja delo ali omogoča opravljanje dela (2. točka prvega odstavka 2. člena ZPDZC-1).

13. ZPDZC-1 v prvem odstavku 5. člena določa, da je prepovedano zaposlovanje na črno, za kar se med drugim šteje, če delodajalec: omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja ali ga je v času trajanja delovnega razmerja odjavil iz obveznih socialnih zavarovanj (prva alineja). Po drugem odstavku 19. člena istega zakona nadzorni organ, če ugotovi kršitve iz prvega do tretjega odstavka 5. člena zakona, izda odločbo, s katero prepove opravljanje dela posamezniku, ki je zaposlen na črno.

14. Z izpodbijano odločbo je davčni organ ugotovil, da je prvemu tožniku prenehalo delovno razmerje pri drugem tožniku 14. 5. 2017 in da je v času, ko je bil opravljen nadzor pri drugem tožniku, prvi tožnik opravljal delo na črno. Davčni organ je navedeno zaključil na podlagi ugotovitve, da drugi tožnik ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za A. A. in ga tudi ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja, kar bi moral, glede na ugotovitve, ki izhajajo iz DIN pri drugem tožniku z dne 5. 2. 2020. Iz ugotovitev DIN izhaja, da je direktor za drugega tožnika opravljal dela in opravila v okviru dejavnosti drugega tožnika, ta pa je dejavnost trgovine z rabljenimi poškodovanimi vozili, delo varjena piva in da je uporabljal tovorno vozilo v lasti drugega tožnika, ki pa je zanj plačeval račune, namenjene njegovi privatni rabi. Z izpodbijano odločbo se ugotavlja, da je drugi tožnik s tem, ko je A. A. omogočil delo brez pravne podlage in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja, kršil prvo alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1. S tem pa se strinja tudi sodišče. 15. Tožbene navede, da je bil prvi tožnik prijavljen v zavarovanja za primer poklicne bolezni in poškodb pri delu, na drugačno odločitev ne vplivajo. Toženka navaja (na strani 5 obrazložitve), da je bil prvi tožnik zavarovan z zavarovalno podlago 048 - osebe s stalnim prebivališčem v RS, ki ne izpolnjujejo pogoje za zavarovanje po drugih podlagah in si sama plačuje prispevke za zdravstveno varnost in da ga drugi tožnik (delodajalec) ni prijavil v nobeno od drugih obveznih socialnih zavarovanj. Sledenje v zadevi ni sporno. Iz zapisnika DIN pri drugem tožniku izhaja, da je prvi tožnik opravljal delo prodajalca avtomobilov in varil pivo v imenu in za račun drugega tožnika, ter da je storitve opravljal brezplačno, kot tudi brezplačno izvajal poslovodenje. A. A. na glavni obravnavi sicer tem ugotovitvam nasprotuje in pojasnjuje, da prevozov poškodovanih vozil drugače ni bilo mogoče opraviti in da tudi ni šlo za varjenje piva. Vendar sodišč razlogom, da ni šlo za opravljanje dejavnosti, ne sledi, saj gre za pavšalne navedbe. Že davčni organ pa je pojasnil, da je treba upoštevati poleg 5. člena ZPDZC-1 tudi relevantne določbe ZPIZ-2, po katerem med drugim zavarovalno razmerje nastane z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (6. člen) in da se oseba, ki hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje po več pravnih podlagah, obvezno zavaruje po tisti pravni podlagi, ki je v ZPIZ-2 navedena pred drugimi (drugi odstavek 13. člena). Kot prva pravna podlaga je v 14. členu ZPIZ-1 navedeno delovno razmerje, kot druga pa samostojno opravljanje pridobitne ali druge dejavnosti (15. člen).

16. Sodišče tudi ne sledi razlogom tožbe, da je prvi tožnik stopil v delovno razmerje z drugim tožnikom na podlagi pogodbe civilnega prava, kar je pravilno zavrnila tudi toženka. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. Tako davčni organ in toženka pa sta pojasnila, da pogodba o poslovodenju, ki se nanjo sklicuje tožba, ne predstavlja delovnopravne podlage za zakonito opravljanje dela oziroma opravil prodajalca starih avtomobilov in varilca piva v okviru dejavnosti družbe drugega tožnika. Pojasnila pa sta tudi, katera opravila opravlja direktor družbe po ZGD-1 v okviru poslovodenja in kaj to pomeni za konkretni primer. Sodišče se strinja z njunim stališčem, da poslovodenje ne vključuje izvajanje konkretnih delovnih opravil, ki jih drugi tožnik izvaja v okviru svoje dejavnosti. Dejanske ugotovitve o delu in opravilih, ki jih je opravljal prvi tožnik pa izhajajo iz zapisnika DIN pri drugem tožniku in jih tožnika v tem postopku nista izpodbila. Tožbene navedbe, da je obseg storitev, ki jih opravlja poslovodja v manjših družbah, znatno širši kot v večjih družbah, na drugačno odločitev v konkretnem primeru ne vpliva. Stališče davčnega organa in toženke, da opravljanje konkretnih del in opravil v okviru dejavnosti tožnika ne sodi v okvir poslovodenja, je tudi po presoji sodišča pravilno.

17. Tožbeni očitki, da za poslovodje, ki niso hkrati družbeniki, ni obvezna sklenitev razmerja v obliki pogodbe o zaposlitvi in da opravljanje dela preko pogodbe o poslovodenju, ni delo na črno, glede na povedano, na drugačno odločitev ne vplivajo. V obravnavani zadevi namreč glede na ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tožnik ni izpodbil, ne gre za to, da bi prvi tožnik opravljal poslovodenje v smislu določb ZGD-1, ki se nanje sklicuje, temveč za to, da je drugi tožnik omogočil delo prvemu tožniku iz njegove dejavnosti in da ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja.

18. Po presoji sodišča tožnika nista izpodbila ugotovitev davčnega organa in toženke, da je prvi tožnik pri drugem tožniku delal brez pravne podlage oziroma sklenjene pogodbe o zaposlitvi in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja in so zato tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

19. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K točki II izreka:**

20. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeča stranka in tožena stranka v skladu s 25. členom ZUS-1 sami trpita svoje stroške postopka.

1 Tako v procesno-pravno primerljivi zadevi tudi VSRS v sklepu X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020.