Jedro

Dejstva, katere terjatve tožeče stranke bi morale biti oslabljene, v kolikšni višini in kdaj, sodijo v okvir ugotavljanja dejstev z izvedencem in ne v trditveno podlago tožeče stranke.

Relevantno je finančno stanje tožeče stranke po tem, ko ji je bila izrečena prepoved nadaljnjega sprejemanja depozitov in relevantni izkazi njenega nadaljnjega poslovanja pod predpostavko, da bi tožeča stranka to prepoved spoštovala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 03. 2020 do plačila, v roku 15 dni od vročitve te sodbe; - v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 7.285,26 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti tudi pritožbene stroške v višini 2.347,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 37.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2019 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2018 do plačila) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 246,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe (II. in III. točka izreka) se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka je gospodarska družba, ki se je ukvarjala s finančnimi storitvami (imela je dovoljenje za potrošniško kreditiranje). Ker je kljub zakonski prepovedi (po Zakonu o bančništvu – ZBan-2) sprejemala tudi depozite, ji je Banka Slovenije – BS z Odredbo o odpravi kršitev z dne 10. 5. 2017 (A39) prepovedala sprejemanje depozitov oziroma drugih vračljivih sredstev od javnosti. Po ugotovitvi nadzora BS, da tožeča stranka ni prenehala s sprejemanjem depozitov, je bil na predlog BS dne 12. 4. 2019 izdan sklep o začetku postopka prisilne likvidacije tožeče stranke, dne 25. 4. 2019 pa se je zoper njo začel stečajni postopek. Toženec je družbenik (s 50% deležem) in je bil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke pred stečajem. Dne 28. 12. 2017 je tožeči stranki posodil 60.000,00 EUR, ki ga je tožeča stranka vrnila tožencu dne 9. 1. 2018, dne 26. 2. 2018 ji je posodil še 22.000,00 EUR in dne 11. 4. 2018 15.000,00 EUR, ti posojili pa je tožeča stranka tožencu vrnila dne 25. 4. 2018. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala vračilo (vrnjenih) posojil. Zahtevek je utemeljevala na več dejanskih in pravnih podlagah (vračila posojila na podlagi 499. člena ZGD-1, neupravičeni obogatitvi na podlagi 190. člena OZ, odškodninski odgovornosti poslovodje na podlagi 42. člena ZFPPIPP in 263. člena ZGD-1). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo (za 37.000,00 EUR spp) na podlagi 499. člena ZGD-1. Višji tožbeni zahtevek (za 60.000,00 EUR spp) pa je zavrnilo z naslednjimi nosilnimi razlogi: - tožeča stranka je posojilo v višini 60.000,00 EUR tožencu (kot družbeniku) vrnila več kot leto dni pred uvedbo stečaja, zato ne obstaja toženčeva dolžnost vrnitve po 499. členu ZGD-1; - toženec (kot družbenik) z vračilom posojila ni bil obogaten (190. člen OZ), saj je tožeča stranka z vrnitvijo posojila le izpolnila svojo nasprotno obveznost iz posojilne pogodbe; - tožeča stranka je po ugotovitvah izvedenke postala insolventna šele 20. 4. 2019, zato tožencu (kot poslovodji) ni mogoče očitati opustitve dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP in v posledici tudi ne obstaja njegova odškodninska odgovornost po 42. členu ZFPPIPP; - tudi ni pogojev za odškodninsko odgovornost toženca po določbi 263. člena ZGD-1, ker so bili očitki tožeče stranke tožencu (kot poslovodji) premalo konkretizirani, ker določenih dejstev tožeča stranka ni pravočasno zatrjevala in ker ni izkazala nastale škode oziroma vzročne zveze.

5. Pritožba izpodbija zaključke in razloge sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, uveljavljanega na podlagi odškodninske odgovornosti uprave oziroma poslovodje družbe po 42. členu ZFPPIPP in 263. členu ZGD-1 (in ne uveljavlja razlogov zoper zavrnitev zahtevka na podlagi 499. člena ZGD-1 in 190. člena OZ). Napada predvsem ključno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v času, ko je vrnila posojilo tožencu (9.1.2018), ni bila insolventna. To ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenke, imenovane v tem postopku, ki je zavzela stališče, da je tožeča stranka postala insolventna 20. 4. 2019, ko so zapadle obveznosti družbe A. d. o. o. iz naslova obveznic v plačilo, ki se jih zavezala plačati tožeča stranka na podlagi pogodbe o prevzemu izpolnitve, sklenjene dne 16. 4. 2018. Pritožba nasprotuje ugotovitvam iz izvedenskega mnenja, izvedenki očita, da se je odgovorom na zastavljena vprašanja izmikala, da nanje ni odgovorila, sodišču prve stopnje pa, da je nepravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po zaslišanju sodne izvedenke in po postavitvi novega izvedenca in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki 338. člena ZPP, v posledici pa nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so navedeni pritožbeni očitki v pretežnem delu utemeljeni.

6. Iz razlogov sodišča prve stopnje (4. točka obrazložitve) ni povsem jasno, ali je sodišče prve stopnje dokazni predlog tožeče stranke po zaslišanju sodne izvedenke (in postavitvi novega izvedenca) zavrnilo zaradi tega, ker je bil prepozen ali, ker je bil nepotreben, ker naj bi izvedenka v zadostni meri odgovorila na vprašanja tožeče stranke, ki naj tudi ne bi podala zadostne trditvene podlage (v smeri, da tožeča stranka v l. 2017 ni opravila ustrezne slabitve oz. odpisa njenih terjatev). Z nobenim od navedenih zaključkov se ni mogoče strinjati. Pritožba ima prav, da predlog za zaslišanje izvedenke in tudi predlog za postavitev novega izvedenca, ki ga je tožeča stranka (ponovno) podala po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja, ni bil prepozen. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje že ugodilo njenemu predlogu za dopolnitev po prejemu osnovnega izvedenskega mnenja, tožeči stranki ne odvzema upravičenja, da po prejemu dopolnitve predlaga še zaslišanje izvedenke (ali imenovanje novega izvedenca). Še zlasti, ker pritožba prav tako utemeljeno opozarja, da izvedenka na (bistvena) vprašanja, ki so ji bila zastavljena v tem postopku, ni odgovorila.

7. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). V konkretnem primeru je tožeča stranka od vložitve tožbe izrecno zatrjevala, da računovodski izkazi tožeče stranke za l. 2017 in l. 2018 ne prikazujejo poštenega in dejanskega finančnega stanja tožeče stranke, da so javno dostopni (na Ajpes-u) podatki o poslovanju tožeče stranke za l. 2017 in 2018 ponarejeni oziroma prirejeni, izkrivljeni in zato v celoti neuporabni. Ugotavljanje insolventnosti tožeče stranke na podlagi podatkov iz objavljenih letnih poročil in računovodskih izkazov za leto 2017 in 2018 tako sploh ni bilo sporno relevantno vprašanje v tem postopku, saj je tožeča stranka smiselno priznavala, da tožeča stranka po podatkih iz objavljenih računovodskih izkazov v l. 2017 in 2018 ni bila insolventna. Sporno je bilo (le) vprašanje, ali so objavljeni računovodski izkazi ob upoštevanju ustreznih računovodskih standardov in pravil stroke, pošteno prikazali finančno stanje tožeče stranke v letu 2017 in 2018. Ne drži, da tožeča stranka svojih trditev o neverodostojnosti in nepravilnosti računovodskih izkazov za l. 2017 in 2018 ni v zadostni meri konkretizirala. Trdila je, da tožeča stranka ni upoštevala prave vrednosti svojih terjatev (do posojilojemalcev) v letu 2017, da ni že v letu 2017 opravila nujnih slabitev in odpisov (težje izterljivih oz. neizterljivih terjatev), na kar kaže dejstvo, da so bili v izkazu poslovnega leta 2017 narejene slabitve in odpisi terjatev v višini 11.830,98 EUR, v l. 2018 pa v višini 1.288.104,26 EUR. Zahteva sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za vsako terjatev navesti, v kolikšni višini bi jo morala tožeča stranka slabiti, iz kakšnega razloga in kdaj, je pretirana, saj obremenuje stranko s trditvenim bremenom za dejstva, ki bi jih morala ugotoviti izvedenka, saj razloge, zaradi katerih je treba terjatve slabiti in v kolikšni meri, določajo pravila stroke. Tožeča stranka je predložila poročilo Odvetniške pisarne B. (A34) o stanju (izterljivosti) vseh terjatev tožeče stranke, s podatki o poteku izvršilnih postopkov, ki jih je povzela tudi v svojo trditveno podlago. Nadalje je predložila tudi Otvoritveno poročilo upravitelja (A9), ki prav tako vsebuje podatke o stanju terjatev tožeče stranke. V kolikor izvedenki predložene listine in dokazi v spisu niso omogočali odgovora na v sklepu o imenovanju postavljena vprašanja o ustreznosti slabitev terjatev v l. 2017 (list.165), bi se morala obrniti na sodišče s konkretnim predlogom o tem, katero dokumentacijo potrebuje, sodišče pa bi na podlagi takšnega predloga od stranke, ki z ustrezno dokumentacijo razpolaga, zahtevalo, da jih sodišču predloži. Takšen je običajen postopek pri izdelavi kompleksnejših in zahtevnejših izvedenskih mnenj. Dejstva torej, katere terjatve tožeče stranke bi morale biti oslabljene, v kolikšni višini in kdaj, sodijo v okvir ugotavljanja dejstev z izvedencem in ne v trditveno podlago tožeče stranke.

8. Tožeča stranka ni zgolj pavšalno zatrjevala neverodostojnosti objavljenih računovodskih izkazov, pač pa je konkretno opozorila na velik razkorak med opravljenimi slabitvami terjatev in njihovih odpisov v letu 2017 in letom 2018. Praviloma se pričakuje, da računovodski izkazi poslovnega subjekta za dve zaporedni poslovni leti izkazujejo nekakšno kontinuiteto, razen v primeru, če so v življenju poslovnega subjekta v določenem letu nastopili kakšni izjemni ali nepričakovani poslovni dogodki. Zato se je že zgolj zaradi razlike, ki jo izkazujejo izkazi, trditveno breme za pojasnitev občutnega razkoraka med slabitvami terjatev v l. 2017 in 2018 prevalilo na toženo stranko. Tožena stranka ni podala nobenih pojasnil za razliko v slabitvi terjatev v dveh zaporednih letih, prav tako ni zatrjevala nobenih izjemnih poslovnih dogodkov, ki naj bi na občutno slabitev v l. 2018 vplivali. Z ozirom na dejstvo, da se je izvedenka odgovorom na vprašanja v zvezi s potrebnostjo oz. nujnostjo slabitve terjatev že v l. 2017 in kako bi slabitev terjatev tožeče stranke v letu 2017 vplivala na ugotavljanje insolventnosti oziroma slabega finančnega stanja tožeče stranke, izognila, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da odpis visokega zneska terjatev v letu 2018 ne pomeni, da bi morale biti terjatve odpisane že prej, saj je ostalo v celoti neraziskano, kaj je tak odpis v l. 2018 pomenil (tožena stranka ni trdila, da so terjatve tožeče stranke postale neizterljive šele v l. 2018).

9. Očitek tožeči stranki, da se je šele na zadnjem naroku začela sklicevati na neizkazovanje obveznosti (tožeče stranke) v višini 4,8 milijonov EUR v računovodskih izkazih za leto 2018, ni nejasen, kot mu očita pritožba. Sodišče prve stopnje ima načeloma prav, da bi tožeča stranka na to pomanjkljivost v bilancah tožeče stranke lahko opozorila že v pripombah na osnovno izvedensko mnenje. Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča nasprotje med zaključki v izvedenskem mnenju, na katero utemeljeno opozarja pritožba, (da so po mnenju izvedenke računovodski izkazi ustrezni, četudi tožeča stranka ni knjižila zabilančne obveznosti v višini 4.800.00,00 EUR iz dne 16.4.2018 sklenjene pogodbe o prevzemu izpolnitve, kot bi jo morala), tako očitno, da bi jo moralo zaznati tudi sodišče prve stopnje samo ob pregledu izvedenskega mnenja.

10. Navedene ugotovitve bi praviloma vodile k razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe in ponovitvi dokaznega postopka v smeri ugotavljanja, ali je bila tožeča stranka v času, ko je prejela oz. vrnila posojilo tožencu, insolventna (s predhodnim ugotavljanjem, ali je pošteno prikazala stanje svojih terjatev in obveznosti). Vendar pa je mogoče že na podlagi drugih dejanskih okoliščin primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaključiti ne samo, da je bila tožeča stranka konec leta 2017 insolventna (prezadolžena in kapitalsko neustrezna), pač pa tudi, da navedeno dejstvo med strankama sploh ni bilo sporno in ga zato ni bilo treba dokazovati.

11. Tudi, če bi bile slabitve terjatev ustrezne in zabilančne obveznosti knjižene, bi bilo mogoče računovodske izkaze tožeče stranke za l. 2017 in 2018 upoštevati kot pošten in verodostojen prikaz finančnega stanja tožeče stranke le pod pogojem, da so temeljili na zakonitem poslovanju tožeče stranke. Na to smiselno opozarja pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da je sledilo izvedenki, ki ni potrdila potvarjanja rezultatov (poslovanja tožeče stranke), čeprav je hkrati ugotovilo, da je tožeča stranka (zaradi protipravnega ravnanja toženca) nadaljevala s sprejemanjem depozitov od javnosti, ki ji je bilo z odredbo BS prepovedano. Ker je tožeča stranka po prejemu odredbe Banke Slovenije o odpravi kršitev z dne 10. 5. 2017, s katero ji je bila izrečena prepoved sprejemanja depozitov, to dejavnost še naprej opravljala preko hčerinske družbe A. d. o. o., ki jo je ustanovila prav za ta namen, bi bili tudi pošteno prikazani rezultati poslovanja tožeče stranke v letu 2017 (po prejemu odredbe BS) in v letu 2018 nerelevantni za ugotavljanje njenega resničnega finančnega položaja. Poslovanje tožeče stranke bi lahko bilo v celoti pozitivno (ne nazadnje je po toženčevih trditvah „uspešno“ poslovala 20 let) in njeni finančni parametri odlični (splošno znano je, da je marsikatera nezakonita dejavnost visoko donosna).

12. Relevantno je torej finančno stanje tožeče stranke po tem, ko ji je bila izrečena prepoved nadaljnjega sprejemanja depozitov in relevantni izkazi njenega nadaljnjega poslovanja pod predpostavko, da bi tožeča stranka to prepoved spoštovala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na to vprašanje jasno odgovorilo, ne da bi potrebovalo izvedenca. Zapisalo je, da je bilo v konkretnem primeru nujno prenehanje osnovnega modela poslovanja tožeče stranke, to je sprejemanje depozitov in drugih vračljivih sredstev od javnosti, saj gre za dejavnost, ki je tožeči stranki prepovedana po ZBan-2 in da sta bili v obdobju danih posojil tožeči stranki že izdani odredba in odločba BS, ki sta od nje terjali prenehanje opravljanja tega dela njene dejavnosti. S tem pa je tožeča stranka izgubila tudi vire za financiranje svoje (dovoljene) dejavnosti dajanja potrošniških kreditov, saj je naprej posojala le denar, ki ga je prejela z depoziti. Da je tožeča stranka poslovala kot banka, je potrdil tudi toženec v svoji izpovedbi in da zapadlih obveznosti do vlagateljev tožeča stranka (ob spoštovani prepovedi sprejemanja depozitov) ne bi mogla izpolniti, kot jih tudi banka ne more, saj deluje na principu, da vsi upniki hkrati nikoli ne zahtevajo vračila vloženih sredstev. Po odredbi BS bi tožeča stranka morala poplačati vse vlagatelje in ne bi smela več sprejemati (podaljševati) njihovih depozitov, pa tega finančno ni bila zmožna, kar potrjuje tudi izpoved toženca, da je imela tožeča stranka samo 10% rezerv in torej vseh vlagateljev ni bila zmožna poplačati 100%, kar nedvomno potrjuje, da je potrebovala lastni kapital (31. točka obrazložitve). Če bi torej tožeča stranka spoštovala prepoved BS, bi nujno morala zagotoviti dodatna sredstva za poplačilo vlagateljev, bodisi z lastnim kapitalom bodisi s prihodki iz kakšne druge (dovoljene) dejavnosti, ki pa je nesporno ni opravljala. Trditev toženca, da je stečaj tožeče stranke posledica ukrepov BS zoper tožečo stranko, se tako izkaže kot pravilna. Pri tem ne gre za šikanozno ravnanje BS, ampak za zaščito javnega interesa. Kot je BS obrazložila v Odločbi o ugotovitvi razlogov za prisilno likvidacijo z dne 10.5.2017 (A43), na ugovor toženca kot zastopnika tožeče stranke in družbe A. d. o. o., da bodo z začetkom postopka prisilnega prenehanja vlagatelji praktično izgubili svoje vložke (ker družbi nimata sredstev za njihovo poplačilo), ima spoštovanje prepovedi zbiranja depozitov (od vseh obstoječih in potencialnih novih vlagateljev) močnejši interes kot varstvo posamičnih deponentov, ki so v okviru nezakonitega poslovanja družbe sredstva že vložili in za katere obstaja tveganje, da bodo ostali nepoplačani.

13. Ob predpostavki zakonitega poslovanja je bila torej tožeča stranka insolventna že v letu 2017, saj (zakonitega) rezervnega načrta za zagotovitev pokritja svojih obveznosti iz prejetih depozitov po lastnih trditvah ni imela. Vse njene nadaljnje aktivnosti so bile usmerjene zgolj v nadaljevanje nezakonitega poslovanja (ustanovitev družbe A. d. o. o. in sprejemanje depozitov preko nje), s čimer pa je zgolj zameglila stanje insolventnosti in odložila sprejem potrebnih ukrepov.

14. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je bila tožeča stranka tako dne 28.12.2017, ko je prejela (kapitalsko) posojilo 60.000,00 EUR, kot dne 9. 1. 2018, ko ga je, zastopana po tožencu, vrnila tožencu, že prezadolžena in zato insolventna v smislu 14. člena ZFPPIPP. Z izplačilom navedenega zneska posojila samemu sebi, je toženec nedvomno privilegiral sebe kot upnika in je zato podana njegova odškodninska odgovornost tako po 42. členu ZFPPIPP kot po 263. členu ZGD-1. V navedenem času se je v polni meri zavedal kritičnosti finančnega položaja tožeče stranke in je bilo njegovo ravnanje tudi špekulativne narave, saj je denarna sredstva tožeči stranki kot družbenik posojal, ker je vedel, da jih bo v funkciji poslovodje tudi vrnil. Dejanje (vračilo posojila) je lahko storil le namenoma, zato ni pogojev za omilitev odgovornosti po 44. členu ZFPPIPP. Zaradi izplačila posojila privilegiranemu upniku je bilo za navedeni znesek zmanjšano premoženje družbe in oškodovana bodoča stečajna masa, zato sta izkazani tudi predpostavki vzročne zveze in škode.

15. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil toženec zakoniti zastopnik (poslovodja) tožeče stranke le od 19. 4. 2018, do tedaj pa prokurist in da zato za dejanja pred 19.4.2018 ne bi mogel biti odgovoren niti po 42. členu ZFPPIPP, niti po 263. členu ZGD-1, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se nobena od pravdnih strank na navedeno dejstvo v postopku na prvi stopnji ni sklicevala, oz. ga ni zatrjevala. Tožeča stranka je ves čas postopka trdila, da je bil toženec poslovodja (in družbenik) tožeče stranke pred stečajem, in tudi toženec je ves čas postopka nedvoumno priznaval, da je v tožeči stranki opravljal funkcijo poslovodje in da je samostojno odločal o vseh zadevah družbe, vključno z ravnanji v časovnem obdobju, ki se mu očitajo v tem postopku. Če se je (le) sodišču prve stopnje vprašanje njegove funkcije odprlo kot sporno in odločilno dejstvo, bi moralo na to pravočasno opozoriti obe stranki v okviru materialnoprocesnega vodstva, saj gre v nasprotnem za sodbo presenečenja. S seznanitvijo strank s svojim stališčem bi zlasti tožeči stranki bila omogočena prilagoditev tožbene podlage bodisi v smeri uveljavljanja njegove odškodninske odgovornosti kot prokurista bodisi v smeri morebitnega ugotavljanja odgovornosti direktorja tožeče stranke v času po 19. 4. 2018. Prav tako ni nobenega razloga za samoiniciativno razbremenjevanje toženca, (ali celo proti njegovi volji), ki je svojo funkcijo poslovodje v celoti priznaval. Sodišče ne sme prekoračiti trditvene podlage pravdnih strank niti v primeru, če bi šlo dejansko za splošno znana dejstva, (tudi ta mora stranka zatrjevati, le dokazovati jih ni treba-214. člen ZPP), kar podatki iz AJPES-a sami po sebi niso. Zgolj objava določenega podatka v javnem registru ne zadostuje za to, da bi dejstvo opredelili kot splošno znano, pač pa so splošno znana lahko le takšna dejstva, ki sodijo bodisi v razumno pričakovani okvir splošne izobrazbe in vedenja bodisi so medijsko izpostavljena, tako da se od slehernika pričakuje, da je z njimi seznanjen ne da bi to terjalo od njega posebej usmerjeno aktivnost. 16. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi za 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2020, pri čemer je sledilo tožeči stranki, ki je v primeru naslonitve zahtevka na določila o poslovni ali neposlovni odškodninski odgovornosti, zamudne obresti zahtevala od 19. 3. 2020 do plačila (IV. točka tožbe). Zaradi spremembe sodbe je spremenilo tudi stroškovno odločitev v III. točki izreka tako, da je zaradi uspeha v pravdi tožeči stranki priznalo vse pravdne stroške, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje v višini 7.285,26 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je na podlagi 164. člena ZPP upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini sestave pritožbe po Odvetniški tarifi – 1500 tč, 2% materialni stroški, 22% DDV, in takse za pritožbo.