Jedro

Tožnika po razrešitvi s položaja direktorja občinske uprave ni bilo mogoče premestiti na delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovemu nazivu in za katero bi izpolnjeval pogoje, zaradi česar mu je tožena stranka utemeljeno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. odstavek izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna tožniku od prenehanja delovnega razmerja pa do 28.6.2007 obračunati in izplačati zapadle mesečne plače v višini, kot bi jih prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega mesečnega zneska plače, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, obračunano od količnika za določitev osnovne plače 5,3, v roku 15 dni pod izvršbo." Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (2., 3., 4. in 5. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 206,55 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne po preteku tega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od prenehanja delovnega razmerja pa do 28.6.2007 obračunati in izplačati zapadle mesečne plače v višini, kot bi jih prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega mesečnega zneska plače, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, obračunano od količnika za določitev osnovne plače 5,30 (1. odstavek izreka) ter mu plačati iz naslova odpravnine 337.362,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (2. odstavek izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnika s toženo stranko št. 1021.1/2005-9 z dne 10.6.2005 in št. 10051-443/2005 z dne 13.7.2005, na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama, na poziv nazaj na delo, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, na obračun in izplačilo mesečnih plač po 28.6.2007 in zahtevek na plačilo razlike v plači med količnikom 5,30 in 6,00 od 1.1.2003 dalje ter podrejeni zahtevek po plačilu razlike v plači, obračunani po količniku 5,30 ter količnikom 6,00 od 1.1.2003 dalje. Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (2., 3., 4. in 5. odstavek izreka), uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnik se z odločitvijo sodišča ne strinja, saj je mnenja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je namreč tožnika z odločbo z dne 10.6.2005 razrešila s položaja direktorja občinske uprave, istočasno pa mu je odpovedala tudi delovno razmerje, ker naj pri toženi stranki ne bi bilo nobenega drugega ustreznega delovnega mesta nazivu, v katerega je bil preveden. V zvezi s tem je tožnik že v postopku na prvi stopnji poudaril, da je v skladu z aktom o sistemizaciji že leta 2002 pridobil ustrezno izobrazbo, določeno za imenovanje direktorja občinske uprave in da je toženo stranko večkrat ustno opozoril, da ima pravico do višjega količnika in sicer količnika 6,00. Do tega količnika je bil upravičen tako po določilih Zakona o javnih uslužbencih, kot tudi prej veljavnega Zakona o delavcih v državnih organih. Navedeni zakoni pa ne določajo, da je potrebno pisno povišanje količnika v zvezi s pridobitvijo strokovne izobrazbe. Zaradi tega je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uveljavljal povišanja količnika, neutemeljena. Tudi ni pravilna ugotovitev sodišča v zvezi s položajem direktorja občinske uprave. Na dan uveljavitve Zakona o javnih uslužbencih je bil na delovnem mestu direktorja občinske uprave in se je v skladu s 197. členom ZJU takrat tudi pričel njegov mandat za obdobje štirih let, kateri bi se iztekel 28.6.2007. Tožnik pa je v postopku ves čas poudarjal, da odločbe oziroma akta s strani tožene stranke v zvezi z imenovanjem na delovno mesto direktorja Občinske uprave pred letom 2005 nikoli ni prejel, zato je bil prepričan, da tudi kasnejše spremembe ZJU ne morejo vplivati na njegov položaj do izteka mandata. Po mnenju pritožbe je zato zelo pomembno dejstvo, da tožnik nikoli ni imel možnosti, da se o svojem mandatu izjasni. Navaja tudi, da se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z rešitvijo predhodnega vprašanja njegove razrešitve. Poudarja, da je bil razrešen s položaja direktorja občinske uprave na podlagi 5. odstavka 83. člena ZJU, pri čemer naj bi v skladu z odločbo Ustavnega sodišča z dne 9.2.2006 imel pravico do ustrezne odmene, v kolikor po razrešitvi ni bilo nobenega drugega ustreznega delovnega mesta. Sodišče je v tem delu njegovemu zahtevku ugodilo, vendar samo za količnik 5,30, čeprav je tožnik mnenja, da bi moralo sodišče pri obračunu plač upoštevati količnik 6,00. Po Ustavni odločbi bi mu morala biti namreč zagotovljena taka odmena, ki bi bila enakovredna temu, do česar bi bil upravičen, če bi delal na položaju direktorja občinske uprave do izteka mandata. Ker tudi iz odločitve sodišča, določene v izreku, izhaja, da je tožniku priznana odmena v višini plač, bi zato moralo sodišče sklep o prenehanju delovnega razmerja razveljaviti ter toženi stranki naložiti, da ugotovi, katera odmena je za tožnika najbolj primerna, saj bi bilo potrebno upoštevati tudi dejstvo, da s pridobljeno izobrazbo tožnik samo zaradi napake tožene stranke ni prejel višjega količnika v višini 6,00, po katerem bi mu morala tožena stranka izplačevati tudi tako imenovano odmeno do 28.6.2007. Končno poudarja, da je tožnik od 1995 do 1999 opravljal prav tako delo direktorja občinske uprave v X, ki se je na podlagi Zakona o lokalni samoupravi delila v nove občine, med katerim je bila tudi tožena stranka. Tožnik se je pri toženi stranki res zaposlil na podlagi vloge, vendar ni prišlo do javne objave, ampak samo do prijave na zavodu, zlasti iz razloga, ker je bila tožena stranka na novo ustanovljena. Zaradi tega je mnenja, da bi moralo pri izračunu odpravnine moralo upoštevati tudi njegovo delo pri pravnem predniku tožene stranke.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (1. odstavek izreka), uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je zmotno stališče sodišča, da bi morala tožena stranka v posledici razrešitve s položaja direktorja Občinske uprave tožniku priznati pravice, ki jih predvideva odločba Ustavnega sodišča U-I 343/04. Poudarja, da je razrešitev tožnika s položaja bila zakonita, saj je o tem vprašanju dne 29.11.2006 odločalo Vrhovno sodišče RS v sodbi pod opr. št. I Up 1559/2006, ki je spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je zahtevek tožnika na odpravo sklepa o razrešitvi s položaja zavrnilo in s tem samo pravnomočno rešilo prehodno vprašanje. Sodba, ki je predmet te pritožbe, pa se v razlogih sklicuje na Ustavno odločbo z dne 9.2.2006, s katero je ustavno sodišče ugotovilo, da je ZJU v 5. odstavku 83. člena v neskladju z ustavo, v kolikor se nanaša na tajnike občine, ki so na ta položaj imenovani pred začetkom veljavnosti ZJU. Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo, da v roku šestih mesecev neskladje odpravi z napotilom, da 83. člen ZJU ustrezno spremeni, ali pa sprejme novo določbo, ki bo na celovit način uredila položaj glede teh posameznikov v primeru njihove morebitne razrešitve brez krivdnih razlogov. Vendar v trenutku, ko je postal sklep o razrešitvi tožnika dokončen, podlage za t.im. "odmeno", kot jo je tožniku prisodilo sodišče v izpodbijani sodbi, ni bilo. Prav tako zakonodajalec Zakona o javnih uslužbencih doslej ni uskladil z odločbo ustavnega sodišča. Zato je zmoten zaključek sodišča, da je tožnik do takšne odmene upravičen. Ustavno sodišče je v ustavni odločbi zgolj ugotovilo, da je zakonska določba v neskladju z ustavo, ker ne predvideva odmene, s katero bi uravnovesila enakovreden ekonomski položaj tajnikov občin, ki so bili na položaj imenovani pred uveljavitvijo ZJU in na predčasno razrešitev brez krivdnih razlogov niso mogli računati. Vendar, vse dokler zakonodajalec v zakonu ne bo določil ustreznega nadomestila, obstoji v zakonu protiustavna pravna praznina. Zaradi pravnih praznin pa se protiustavni zakon še naprej uporablja, tudi če zakonodajalec v postavljenem roku zakona ne uskladi z ustavo. Sodišče v konkretnem primeru tako ne more določiti odmene tožniku, saj za takšno odločitev nima nikakršne pravne podlage in je iz tega razloga odločitev sodišča v tej smeri materialnopravno zmotna.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in prerekala vse pritožbene navedbe ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov obeh strank in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo nobenih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo v zavrnilnem delu izreka sodbe, ki se nanaša tako na primarni zahtevek tožnika (na razveljavitev izpodbijanih sklepov o prenehanju delovnega razmerja in reintegracijo ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, na obračun in izplačilo mesečnih plač po 28.6.2007 in na zahtevek plačila razlike v plači med količnikom 5,3 in količnikom 6,00 od 1.1.2003 dalje), kot na njegove podrejene zahtevke (plačilo razlike v plači, obračunani po količniku 5,30 ter količnikom 6,00 od 1.1.2003 dalje ter plačilo iz naslova odpravnine za vsa leta dela pri pravnih prednikih tožene stranke) in se v zvezi z razlogi za zavrnitev vseh navedenih zahtevkov v celoti strinja z razlago odločitve v izpodbijani sodbi in teh razlogov ne ponavlja. Za pravilno pravno presojo zakonitosti izpodbijanih sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožniku je namreč bistvenega pomena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje in kar med strankama ni sporno, da je tožnik že v letu 1999 s toženo stranko sklenil delovno razmerje za opravljanje dela tajnika občinske uprave, kasneje pa je delo nadaljeval kot direktor občinske uprave in bil na tem položaju tudi ob uveljavitvi Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02, 23/05) ter delo nadaljeval na podlagi 3. odstavka 197. člena ZJU, s tem, da je na podlagi 1. odstavka 197. ZJU za tožnika na dan začetka uporabe tega zakona dne 28.6.2003 pričela teči štiriletna doba imenovanja na položaj. Z odločbo župana tožene stranke z dne 10.6.2005 pa je bil tožnik razrešen s položaja direktorja občinske uprave brez krivdnih razlogov in sicer na podlagi 5. odstavka 83. člena ZJU, ki med drugim določa, da organ, pristojen za imenovanje (v konkretnem primeru župan), lahko razreši direktorja občinske uprave, ne glede na razloge iz 2. odstavka 83. člena ZJU. Ker po določbi 7. točke 2. odstavka 83. člena ZJU preneha delovno razmerje uradniku, ki ga po prenehanju položaja ni mogoče premestiti na delovno mesto, ki ustreza njegovemu nazivu in za katero izpolnjuje pogoje, za tožnika, ki je po prevedbi 1.4.2005 pridobil naziv "višjega svetovalca I" pa takega prostega ustreznega delovnega mesta v času, ko je bil tožnik razrešen s položaja pri toženi stranki, ni bilo, kar izhaja tudi iz izpovedi samega tožnika, je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bila tožnikova razrešitev v skladu z zakonom, pravilno zaključilo, da so bili izpodbijani sklepi o prenehanju delovnega razmerja zakoniti. Pritožbeni očitek tožnika, da tožena stranka ni imela pravne podlage za izdajo izpodbijanih sklepov o prenehanju delovnega razmerja, je zato neutemeljen. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Glede pritožbenih navedb tožeče stranke, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožnikove podrejene zahtevke, ki se nanašajo na plačilo razlike v plači med količnikom 5,30 in količnikom 6,00 od 1.1.2003 dalje in na plačilo iz naslova odpravnine za vsa leta dela pri pravnih prednikih tožene stranke, (pri skupščini občine X v času od 1992 do 1999), pa je potrebno poudariti, da je sodišče prve stopnje te zahtevke pravilno zavrnilo iz razlogov, ki so ustrezno obrazloženi v izpodbijani sodbi in kot že povedano, se pritožbeno sodišče s takšno razlago v celoti strinja.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke, ki opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v delu sodbe, v katerem je sodišče ugodilo zahtevku tožnika na plačilo mesečnih plač od prenehanja delovnega razmerja do 28.6.2007. Kot izhaja iz razlogovanja odločitve v izpodbijani sodbi, je sodišče prve stopnje glede tega dela zahtevka ugotovilo, da je bila tožnikova razrešitev, ki temelji na 5. odstavku 83. člena ZJU, sicer v skladu z zakonom, vendar v neskladju z ustavo, saj je Ustavno sodišče Republike Slovenije v postopku ocene ustavnosti in ocene zakonitosti glede 5. odstavka 83. člena ZJU, z odločbo U-I 343/04 z dne 9.2.2006 ugotovilo, da je navedena določba, kolikor se nanaša na tajnike občin (direktorje), ki so bili imenovani na ta položaj do uveljavitve ZJU, torej tako kot tožnik, v neskladju z ustavo. Kot povzema sodišče prve stopnje obrazložitev ustavne odločbe, navedena sporna določba 83. člena ZJU omogoča razrešitev tajnikov (direktorjev) občin brez krivdnih razlogov in kot taka premočno posega v pravni položaj tajnikov občin, ki so bili na ta položaj imenovani pred začetkom veljavnosti ZJU. Zaradi tega bi jim po presoji ustavnega sodišča moral zakonodajalec zagotoviti odmeno, ki bi bila enakovredna temu, do česar bi bili upravičeni, če bi delo na tem položaju opravljali do izteka mandata. Ob ugotovitvi, da mora sodišče pri sojenju upoštevati odločitev ustavnega sodišča, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, pa čeprav ta določba zaradi razlogov po 48. členu Zakona o ustavnem sodišču ni razveljavljena, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo in zaključilo, da je utemeljen tožnikov zahtevek po obračunu in izplačilu mesečnih plač v višini, kot bi jih tožnik prejemal, če bi delal, skupaj z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja delovnega razmerja, pa vse do 28.6.2007, ko se je tožniku iztekel štiriletni mandat. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje v delu zahtevka, ki se nanaša na obračun in izplačilo plač tožniku do 28.6.2007, materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvijo sodišča, da ne glede na dejstvo, da sporna določba 5. odstavka 83. člena ZJU zaradi razlogov po 48. členu Zakona o ustavnem sodišču ni bila razveljavljena, to še ne pomeni, da takšna odločitev Ustavnega sodišča nima nobenih učinkov, kot to zmotno meni pritožba tožene stranke. Zakon o ustavnem sodišču (ZustS-UPB1 - Ur. l. RS, št. 64/2007) namreč v 1. členu izrecno določa, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne, kar pomeni, da jih je potrebno upoštevati. Vendar ne glede na navedeno je sodišče v konkretnem primeru očitno prezrlo, da je tožnik bil razrešen s položaja direktorja občinske uprave že dne 10.6.2005, ocena ustavnosti in zakonitosti sporne določbe 83. člena ZJU pa je bila sprejeta šele 9.2.2006, torej kasneje. Ker se ustavna odločba za nazaj ne more uporabiti, pa to pomeni, da sodišče te odločbe pri presoji odločitve ne bi smelo upoštevati, saj tožena stranka ob razrešitvi tožnika še ni mogla vedeti, da je določba 5. odstavka 83. člena ZJU v neskladju z ustavo. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo odmeno v obsegu, kot to izhaja iz 1. odstavka izreka sodbe.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu v prvem odstavku izreka spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju veljavne odvetniške tarife je pritožbeno sodišče toženi stranki za stroške pritožbe priznalo 375 OT, kar glede na vrednost točke ob odmeri (0,459 EUR) in skupaj z 20 % DDV znaša 450,00 EUR in pritožbene stroške v tej višini je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).