Jedro

Za samovoljo gre v primeru očitno protipravnega in nezakonitega ravnanja oz. grobe kršitve predpisov, ne pa v primeru, če je nezakonita odločitev le posledica (napačne) razlage pravnih predpisov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi zaradi zavarovanja denarne terjatve v višini 4.668.595,00 SIT naložilo APP Ljubljana - Šiška, da odreče prvotoženi stranki ali komu drugemu po njegovem nalogu denarno izplačilo zneska do višine vtoževanega zneska po tožbi oz. najmanj do zneska 4.668.595,00 SIT iz računa prvotožene stranke, št. 50 in enako APP Ljubljana-Bežigrad do enakega zneska iz računa drugotožene stranke, št. 50 ter da odredba velja od sklepa sodišča po zgornjem predlogu do 60 dni po pravnomočnosti izdane odločbe v postopku po tožbi tožnika in da ugovor ne zadrži izvršitve tega sklepa.

Zoper ta sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep razveljavi oz. dovoli predlagano začasno odredbo v zavarovanje tožnikove terjatve. V pritožbi navaja, da, v kolikor sodišče meni, da ni predlagana začasna odredba utemeljena zoper drugotoženo stranko, je pa nedvoumno utemeljena zoper prvotoženo stranko, kajti predložena dokumentacija izkazuje nevarnost, da bo tožnikovo terjatev po uveljavitvi, ki bo očitno čakala na rešitev sodišča, postala neizterljiva. Kot izhaja iz poročila sodišča z dne 26.11.1999 nima ta terjatev prioritete, torej bo tožnik moral na rešitev tožbe čakati še nekaj časa. V tem času ima prvotožena stranka dovolj možnosti, da na način, na katerega je tožnik že opozoril, zapravi celotno premoženje ter povzroči stečajni postopek. Pavšalna ugotovitev sodišča, da zaradi ugotovljenih sredstev na ŽR prvotožene stranke očitno posluje, ne drži, kajti, kot je tožnik izkazal, prvotožena stranka z dvema zaposlenima osebama in takšnim predmetom poslovanja, kot ga ima, pač ne more ustvarjati tako velikih prihodkov, kot so razvidni iz ŽR. Promet, ki se vendarle izkazuje na ŽR, je torej posledica kupnine, ki jo je prvotožena stranka dobila za prodane nepremičnine. Da so te navedbe tožnika dovolj verjetne, pa nedvomno izhaja iz ugotovitev časopisnega članka, ki ga je tožnik že predložil sodišču, in kjer je točno razvidno, kolikšno izgubo in v kakšnem kratkem času je prvotožena stranka uspela narediti v obdobju enega leta. Tožnik ne more razumeti, da sodišče ne ocenjuje predvideni stečaj nad prvotoženo stranko in da vsekakor obstoja bojazen, da ne bo prišel do denarja, za katerega mora tožiti, čeprav je do njega upravičen.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno z določilom 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS (Ur.l. RS št. 19/94) lahko sodišče med postopkom izda začasno odredbo, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Po 267. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (Ur.l. RS št. 51/98) pa je mogoče izdati začasno odredbo pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, ki predstavlja vtoževani znesek v obravnavani zadevi tožnika, po določilu 270. čl. ZIZ, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Vendar mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Predpogoj za začasno odredbo je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazan obstoj terjatve, kar pomeni, da je začasna odredba utemeljena le, če je zelo verjetno, da bo tožnikovemu zahtevku ugodeno.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 19. čl. ZDSS, saj toženi stranki nista ravnali samovoljno. Za samovoljo gre le tedaj, če si nekdo vzame pravico, za katero misli, da mu gre, oz. če gre za očitno protipravno in nezakonito ravnanje oz. grobo kršitev predpisov, ne pa vsaka nezakonita odločitev, ki ne naprimer posledica razlage pravnih predpisov. Ravno tako tudi ne nastaja tožniku nenadomestljiva škoda zaradi protipravnega ravnanja toženih strank, saj takšno ravnanje zaenkrat ni dokazano. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev verjetno izkazana, saj zakon ne zahteva izkazovanja verjetnosti obstoja terjatev v celoti. Soglaša pa tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da ni verjetno izkazana nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali vsaj precej otežena, saj prvotožena stranka očitno normalno posluje in na ŽR izkazuje redni promet ter vseskozi pozitivno stanje. Tožnik ni izkazal za verjetno, da bi prvotožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo.

Pritožba pa ne navaja nobenih odločilnih dejstev, niti ne predlaga novih dokazov, ki bi vzbudili utemeljen dvom v pravilnost sprejete odločitve pred sodiščem prve stopnje. Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališči sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča. Zaradi navedenega niso utemeljeni pritožbeni tožnikovi razlogi in tudi ne odločilnega pomena za drugačno odločitev sodišča prve stopnje.

Ker torej niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.