Jedro

Tožnica torej v svoji oskrbi in varstvu ni prikrajšana. Če se torej pogodba v razmerju do nje izvršuje, nima pravice zahtevati razveze pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, pa čeprav to obveznost s strani preživljalcev izpolnjuje le eden od njih.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi pogodba o dosmrtnem preživljanju v delu, ki se nanaša na toženca kot preživljalca in ki so jo pravdne stranke sklenile 17.6.1968. Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da je causa pogodbe o dosmrtnem preživljanju v prepustitvi premoženja zaradi zagotovitve socialne varnosti, kar pogojuje zavezo preživljalcev, da na račun bodočega, po preživljančevi smrti zapuščenega premoženja, skrbijo za preživljanca v starosti in bolezni in to iz lastnih sredstev. Ker v pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni določbe, da so preživljalci dolžni preživljati preživljanko izključno na njenem domu, je bila upravičena, da se v starosti in bolezni nastani v domu starejših občanov. Toženi stranki sta takšno plačevanje izrecno odklonili, kar izhaja iz že omenjene pisne izjave drugotoženke. Prvi toženec pa je v odgovoru na tožbo navedel, da potrebe po preživljanju ni, ker je tožnica v domu starejših občanov lepo oskrbovana. Priča J. je na obravnavi izpovedal, da je prvotoženec kategorično zavrnil plačevanje oskrbnine, pooblaščenec drugotoženke pa je predlagal, da se plačuje iz premoženja oškodovanke. Toženi stranki najmanj od leta 1997, ko je bila tožnica v domu starejših občanov, nista k stroškom njenega preživljanja prispevali ničesar, čeprav sta vedeli, da ti stroški obstajajo in da obstaja tudi njuna obveznost. Šteje tudi, da določbe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ne izključujejo direktnega zahtevka na razvezo pogodbe po 3. odst. 120. člena.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica kot preživljanka sklenila dne 17.6.1968 s tožencema in pravnimi predniki J. pogodbo o dosmrtnem preživljanju. S pogodbo se je zavezala, da bo preživljalcem v primeru smrti zapustila vse svoje nepremično premoženje, vpisano pri vl. št. 1052 k.o. M., kot tudi vse premično premoženje. Preživljalci pa so se zavezali, da bodo tožnico preživljali v primeru bolezni, starostne onemoglosti in ji nudili primerno prehrano, obleko in obutev in sicer, če se sama ne bi mogla preživljati in oskrbovati. Ugotovilo je še, da je tožnica v letu 1997 odšla v dom starejših občanov in da plačilo domske oskrbe ves čas vrši J., medtem ko toženca k temu nista ničesar prispevala. Po mnenju tožnice naj bi ugotovljeno neprispevanje tožencev k tožničini domski oskrbi pogojevalo razveze pogodbe v smislu 3. odst. 120. člena ZD, ki določa, da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Po mnenju sodišča prve stopnje ugotovljena nesporna dejstva ne pogojujejo pravne posledice iz omenjenega določila ZD, saj tožnica tožencema pred vložitvijo tožbe ni dala možnosti oziroma dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, niti ni uporabila možnosti za spremembo dogovorjenih obveznosti, kot to omogoča 121. člen Zakona o dedovanju.

Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da ugotovljena dejstva ne predstavljajo podlage za razvezo pogodbe.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je obligacijskopravna pogodba, ki ustvarja obveznosti za obe pogodbeni stranki. V navedenem dvostransko obveznostnem razmerju lahko vsaka pogodbena stran zahteva razvezo pogodbe, če druga stran ne izvršuje svoje obveznosti. Takšna sankcija neizpolnjevanja pogodbe izhaja iz cause pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo tožnica v pritožbi pravilno opredeljuje. Causa navedene pogodbe je v preživljančevi zavezi prepustitve premoženja kot zapuščine, zaradi zagotovitve socialne varnosti do konca življenja, preživljalcem in v njihovi nasprotni zavezi, da za to preživljancu nudijo varstvo in oskrbo do njegove smrti (1. odstavek 117. člena ZD). V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo, da je tožničin pogodbeni namen v celoti izpolnjen. Kot izhaja tudi iz njene pritožbe je zanjo domska oskrba, glede na vse okoliščine, najprimernejša. Za oskrbnino prispeva svojo pokojnino, njen preostali del pa prispeva eden od preživljalcev oziroma J. Tožnica torej v svoji oskrbi in varstvu ni prikrajšana. Če se torej pogodba v razmerju do nje izvršuje, nima pravice zahtevati razveze pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, pa čeprav to obveznost s strani preživljalcev izpolnjuje le eden od njih. Glede na causo obravnavane pogodbe in trajnost tega pogodbenega razmerja je njena razveza s strani preživljanca skrajni ukrep, katerega namen je, da si preživljanec zagotovi socialno varnost s ponovno možnostjo razpolaganja s svojim premoženjem. Nikakor pa ni namen razveze pogodbe v sankciji zoper tistega od preživljalcev, ki svoje obveznosti ne izvršuje v skladu s preživljančevimi pričakovanji. Nepravičen položaj, ki v takem primeru nastaja za preživljalca, ki edini izpolnjuje sicer skupno obveznost, je zato treba v takem primeru reševati po pravilih neupravičene pridobitve (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) oziroma po pravilu, ki velja v primeru izpolnitve enega solidarnega dolžnika (423. člen ZOR).

Izpodbijana odločitev se tako izkaže za pravilno, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, zato je bilo treba tožničino pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).