Jedro

Ker je o postavljenem pravnem vprašanju glede uporabe veljavnega predpisa v primeru spremembe dolžine zastaralnega roka že oblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, št. DT 4222-5386/2013-26 z dne 18. 9. 2014, s katero je bil revidentki odmerjen davek na dediščine in darila v znesku 5.492,39 EUR. Ministrstvo za finance je zavrnilo revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.(1)

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(2)

6. Revidentka v reviziji navaja, da je revizija dovoljena zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer, ali se (ob upoštevanju prepovedi retroaktivne veljave materialnih predpisov) pri ugotavljanju zastaranja pravice do odmere davka uporablja predpis, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti (ko je sklep o dedovanju postal pravnomočen, to je 16. 6. 2007), ali predpis, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, to je 18. 9. 2014. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je vprašanje, ki ga kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja revidentka, v praksi Vrhovnega sodišča že rešeno pravno vprašanje (primerjaj sodbi X Ips 401/2012 z dne 4. 4. 2013 in X Ips 34/2014 z dne 5. 2. 2015 ter 10. točko obrazložitve sodbe X Ips 419/2015 z dne 9. 7. 2015). V navedenih zadevah je Vrhovno sodišče glede teka zastaralnih rokov v primeru spremembe predpisa v primerljivih situacijah, kot je obravnavana, sprejelo stališče, da se ZDavP-2, veljaven v času izdaje izpodbijanega upravnega akta, uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznosti, ki po prejšnjih predpisih oziroma do njegove uveljavitve še niso zastarale.

8. Ker je o postavljenem pravnem vprašanju že oblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015 in sklep VSRS X Ips 211/2014 z dne 10. 12. 2015. (2) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014.