Jedro

Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala, ker ji toženec ob prenehanju delovnega razmerja ni vrnil vseh vzorcev, modelov in drugega predstavitvenega materiala, ki ga je prejel za opravljanje svojega dela. Vtožuje plačilo vrednosti nevrnjenih artiklov. Tožena stranka je bila ob prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki pozvana, da naj pove, kje se testni artikli nahajajo in da naj neuporabljene vrne. Tožena stranka ni vrnila vseh artiklov, prav tako pa tudi ni posredovala zapisnikov testov. Tožeča stranka je dokazala, katere artikle konkretno toženec ni vrnil in njihovo vrednost. Zato se je na toženca prevalilo dokazno breme, da dokaže, da nevrnjenih artiklov ni neutemeljeno zadržal. Za artikle, za katere mu tega ne bo uspelo dokazati, tožeča stranka od toženca utemeljeno zahteva povračilo njihove vrednosti iz naslova nastale premoženjske škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 3.383,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka toženca) se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa pridrži za končno odločitev.

Navaja, da je sodba arbitrarna, ker ne dosega minimalnega standarda obrazloženosti. Iz obrazložitve ni mogoče razbrati okoliščin, ki so sodišče prve stopnje vodile do izpodbijane odločitve. Edino sporno dejstvo je, ali je toženec vrnil vse neuporabljene testne artikle oziroma ali so bili uporabljeni v testih potencialnih naročnikov tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je neobrazloženo in ne da bi se opredelilo do vseh izvedenih dokazov odločilo, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode. Delno je povzelo izjavo toženca, pri čemer je nekatere ključne dele izpustilo, izpoved tožeče stranke in ostalih izvedenih dokazov pa ni upoštevalo. Iz celotne izpovedi toženca je upoštevalo le njegov odgovor glede enostranske in naknadno sestavljene evidence. Tožeča stranka je trdila, da ji toženec ni pojasnil, kaj se je zgodilo z artikli, ki jih ni vrnil in zanje prav tako ni predložil zapisnikov o uporabi. Toženec ni predložil elektronskih sporočil, za katere trdi, da jih je poslal tožeči stranki. Predložil je le enostransko evidenco, ki je bila sestavljena naknadno in se po vsebini ne ujema s seznamom izročenih artiklov tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je na tej podlagi zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode.

Sodišče prve stopnje se, kljub napotilu pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, opr. št. Pdp 1348/2014 z dne 14. 5. 2015, ni opredelilo do tožnikove izjave, da elektronskih sporočil, iz katerih naj bi izhajalo, da je toženec tožečo stranko sproti obveščal o naročilih za teste in ji pošiljal testne zapisnike, ni opredelilo. Toženec je na naroku dne 16. 10. 2015 na vprašanje, zakaj ni posredoval elektronskih sporočil, odgovoril, da jih ni predložil zato, ker se mu je sesul računalnik v letu 2009. Pri tem pa je sam povedal, da je uporabljal elektronski naslov do pred tremi meseci. Toženec je tako v postopku ves čas ponavljal neživljenjske in nelogične odgovore. Dejstvo je, da zatrjevana elektronska sporočila ne obstajajo.

Sodišče prve stopnje ni napravilo celovite in prepričljive dokazne ocene verodostojnosti izpovedi toženca glede na izpovedi ostalih prič (A.A., B.B., C.C. in D.D.). Ni se opredelilo do dejstva, da toženec, kljub pozivu sodišča prve stopnje, da natančno pojasni, katere artikle je tožeči stranki vrnil in kateri artikli se nahajajo pri strankah, ni dal ustreznih pojasnil. S takšnim pozivom je kršilo tudi razpravno načelo.

Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opozorilo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi B.B. in C.C. Sodišče prve stopnje je pavšalno zaključilo, da tožencu ni mogoče očitati niti namena niti hude malomarnosti, ker tožeča stranka od njega ni zahtevala niti mu ni omogočila, da bi ji tovrstne podatke sproti javljal. Za takšen zaključek sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov. Tožeča stranka te odločitve po vsebini ne more izpodbijati, zato ji je kršena pravica iz 25. člena Ustave RS.

O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi zapisniki, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da se evidenca toženca (priloga B9) sklada s potrdili o prevzemu predmetov (priloga A4), kar očitno ne drži. Že bežen pregled evidenc pokaže, da gre za zelo obširni evidenci, pri čemer v evidenci tožene stranke niso navedene enake oznake artiklov kot v potrdilu o prevzemu predmetov, zato se evidenci očitno ne skladata. Poleg tega je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo konkretno, katere artikle je tožena stranka pustila pri strankah. Dokazno breme o tem, katere artikle je toženec izročil potencialnim strankam, je na tožencu. Toženec tudi ni predložil kataloga ali kakšne druge evidence, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, da gre pri različnih oznakah za iste izdelke. Iz samih evidenc je nemogoče ugotoviti, ali gre za identične izdelke. Toženec ni predložil niti pisnih izjav strank niti ni navedel, katerim strankam naj bi izdelke izročil in ni predlagal njihovega zaslišanja.

Podana je tudi relativna bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva v nasprotju s trditveno podlago pravdnih strank, s čimer je kršilo 7. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Brez pojasnila je odločilo, da bo ponovno zaslišalo A.A. in toženca. Z zaslišanjem toženca je skušalo ugotoviti, kaj pomenijo oznake na evidenci tožene stranke in katere artikle je toženec izročil kateremu kupcu. S tem je ugotavljalo dejstva brez ustrezne trditvene podlage toženca. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno prevalilo dokazno breme na tožečo stranko in zmotno odločilo, da nastanka škode ni dokazala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako ni storilo v pritožbi očitane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Z zaključkom, da se listina, ki jo je toženec vložil v spis (priloga B9) sklada z listinami, ki jih je tožeča stranka vložila v spis (priloga A4), je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo ti dve listini. S tem pa ni zagrešilo očitane kršitve, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Prav tako sodišče prve stopnje z dodatnim zaslišanjem toženca in A.A. ni kršilo 7. člen ZPP. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba arbitrarna in neobrazložena, ki meri na bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Je pa pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo preuranjeno, na podlagi pomanjkljive dokazne ocene, saj skladno z 8. členom ZPP ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, zmotno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

6. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 1348/2014 z dne 14. 5. 2015 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 276/2010 z dne 13. 6. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da naj na podlagi celovite dokazne ocene skladno z določbo 8. člena ZPP o tožbenem zahtevku ponovno odloči in ob tem upošteva napotila pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče pa je ocenilo tudi, da je tožeča stranka zaenkrat dokazala, katere artikle je tožena stranka prevzela in za katere tožena stranka ni dokazala, da jih je predala potencialnim kupcem, vrnila pa jih tudi ni, zato je tožeči stranki nastala vtoževana škoda. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala, ker ji toženec ob prenehanju delovnega razmerja ni vrnil vseh vzorcev, modelov in drugega predstavitvenega materiala, ki ga je prejel za opravljanje svojega dela. Vtožuje plačilo vrednosti nevrnjenih artiklov v znesku 3.383,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 dalje do plačila.

8. Materialnopravno podlago za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za nastalo materialno škodo delodajalcu, ki jo povzroči delavec pri opravljanju dela ali v zvezi z delom, predstavlja določba prvega odstavka 182. člena v spornem času veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), v skladu s katero je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.): nastanek škode (tožeči stranki), nedopustno ravnanje toženca, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženca ter odgovornost toženca.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženca, tj. obstoja škode in toženčeve odgovornosti (hude malomarnosti), zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Tožeča stranka je s potrdilom o prevzemu predmetov (priloga A4) dokazovala, koliko in katere artikle je tožena stranka prevzela, z listino v prilogah pod A3 pa, katere in koliko artiklov je tožena stranka vrnila ter kolikšna škoda je tožeči stranki nastala (razlika med ceno prevzetih artiklov in ceno vrnjenih artiklov). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala, katere testne artikle je izročila tožencu in koliko od teh jih je bilo vrnjenih tožeči stranki. Dokazala je tudi višino oziroma vrednost nevrnjenih artiklov.

11. V obravnavani zadevi je tako kot sporno ostalo še vprašanje, ali je toženec artikle, za katere je ugotovljeno, da jih je od tožeče stranke prevzel in jih tožeči stranki ob prenehanju delovnega razmerja ni vrnil, posredoval na test potencialnim naročnikom tožeče stranke. Toženec je namreč trdil, da je vse nevrnjene artikle dal potencialnim kupcem na test. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se evidenca toženca, ki naj bi jo vodil sproti (priloga B9), sklada s potrdili o prevzemu predmetov, ki jih je v spis vložila tožeča stranka (priloga A4). Zato je verjelo tožniku, da je vse artikle, ki jih je prevzel, tudi dal na test strankam, ki so jih bodisi porabile ali pa neporabljene niso vrnile in zaključilo, da višina škode ni dokazana, ker ni mogoče enostavno zaključiti, da nevrnjeni testni artikli niso bili porabljeni pri strankah. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča preuranjen.

12. Iz evidence tožeče stranke pod prilogo A3 izhaja, katerih artiklov toženec ni vrnil. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so vsi ti nevrnjeni artikli navedeni v evidenci toženca, da so dani na test in ni preverilo, kateri artikli so v teh listinah navedeni. Navedlo je zgolj, da je iz evidence toženca (priloga B9) razvidna šifra oziroma oznaka artikla, število kosov artikla, ime podjetja, kjer so bili ti uporabljeni oziroma puščeni in ime kontaktne osebe v posameznem podjetju in da je iz potrdil o prevzemu predmetov (priloga A4) razvidno število testnih artiklov, šifra in ime stranke in pri nekaterih tudi ime kontaktne osebe ter datum in oznaka „dano na test“.

13. Tudi iz izpovedi toženca, ki jo sodišče prve stopnje povzema v izpodbijani sodbi, da je v svojo evidenco vpisoval artikle ali po tipu ploščice ali kataloško številko, tožeči stranki pa je po elektronski pošti javil kataloške številke, izhaja, da so v navedenih listinah uporabljene različne oznake artiklov. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, kako je prišlo do navedenega zaključka. Toženec je samo za določene artikle pojasnil, da se ujemajo, ne pa za vse nevrnjene artikle, ki izhajajo iz priloge A3. Toženec tudi po pozivu sodišča prve stopnje (podanem na naroku 16. 10. 2013), da natančno pojasni, katere artikle je tožeči stranki vrnil in kateri artikli se nahajajo pri strankah, kar naj bi izhajalo iz njegove evidence (priloga B9), ni pojasnil svoje evidence v navedenem smislu. Ni jasno navedel, katerim potencialnim kupcem je izročil sporne artikle. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Glede na navedeno se zaključka sodišča prve stopnje o skladnosti evidence toženca (priloga B9) s potrdili o prevzemu predmetov (priloga A4) ne da preizkusiti, ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu pomanjkljiva.

14. Sodišče prve stopnje se, kljub napotilu pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, ponovno ni opredelilo do navedb toženca, da je tožečo stranko redno preko elektronske pošte obveščal o naročilih za teste in ji tudi pošiljal testne zapisnike, ki pa jih sodišču ne more posredovati, ker se mu je sesul računalnik. Sodišče prve stopnje prav tako ni dokazno ocenilo izpovedi prokurista tožeče stranke A.A. 15. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da tožencu tudi ni mogoče očitati niti namena niti hude malomarnosti, ker tožeča stranka od njega ni zahtevala niti mu ni omogočila, da bi ji tovrstne podatke sproti javljal. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je glede na navedeno preuranjen, ob upoštevanju izpovedi toženca, da je tožečo stranko po elektronski pošti sproti obveščal o naročilih za test in ji tudi pošiljal testne zapisnike, pa tudi nejasen.

16. Tožena stranka je bila ob prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki pozvana, da naj pove, kje se testni artikli nahajajo in da naj neuporabljene vrne. Iz elektronskega sporočila z dne 2. 11. 2009 (A5) izhaja, da je bila pozvana, da pošlje tudi zapisnike testov, ki jih je opravila pri strankah in tudi kontakte strank. Tožena stranka ni vrnila vseh artiklov, prav tako pa tudi ni posredovala zapisnikov testov. Tožeča stranka je dokazala, katere artikle konkretno toženec ni vrnil in njihovo vrednost. Zato se je na toženca prevalilo dokazno breme, da dokaže, da nevrnjenih artiklov ni neutemeljeno zadržal. Za artikle, za katere mu tega ne bo uspelo dokazati, tožeča stranka od toženca utemeljeno zahteva povračilo njihove vrednosti iz naslova nastale premoženjske škode.

17. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode in toženčeve odgovornosti, te svoje odločitve pa tudi ni ustrezno utemeljilo.

18. Zaradi tega je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

19. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker dokazna ocena sodišča prve stopnje ni celovita, ne gre za primer iz 355. člena ZPP, ko bi bilo mogoče z odločitvijo pritožbenega sodišča o razpisu glavne obravnave dopolniti le nekatere pomanjkljivosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje. Upoštevati pa je treba tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. 20. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje na podlagi celovite dokazne ocene skladno z določbo 8. člena ZPP o tožbenem zahtevku ponovno odloči in ob tem upošteva napotila pritožbenega sodišča. Če sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ne bo moglo zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, naj sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

21. Zaradi razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

22. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).