Jedro

Sodna praksa je v več zadevah, ko je bilo odločeno v podobnih primerih, štela, da je oškodovanec zvedel za škodo takrat, ko je bil seznanjen z njenim obsegom ter z vsemi okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg škode. Pri telesnih poškodbah se štje, da je oškodovanec zvedel za škodo takrat, ko so prenehale bolečine in najkasneje takrat, ko je bilo končano zdravljenje. To pomeni, da je potrebno pri takšnih poškodbah upoštevati zaključeno zdravljenje kot trenutek začetka teka zastaralnega roka za uveljavljanje terjatve za nastalo škodo, če za posamezno obliko škode ni mogoče ugotoviti, da je začel teči rok že prej.

Tožnik je tožbo vložil znotraj triletnega zastaralnega roka po 352. členu OZ upoštevajoč zaključek zdravljenja (zadnji dan roka je sovpadal z dnem, ko je po zakonu praznik, zato se je za zadnji dan roka štel naslednji delovnik, to pa je bilo tistega dne, ko je tožnik pred sodiščem prve stopnje vložil odškodninsko tožbo), zato je tožba tožnika na plačilo odškodnine pravočasna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 4.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 20,00 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da naslovno sodišče ni ugotovilo odločilnega dejstva, namreč, da je bil dne 25. 4. 2011, torej dne, ko naj bi po zmotnem zaključku sodišča prve stopnje potekel triletni subjektivni zastaralni rok za vložitev tožbe iz 352. člena Obligacijskega zakonika, Velikonočni ponedeljek, ki je po Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih (ZPDPD) v Republiki Sloveniji, dela prost dan, na kar je tožnik opozoril že v pripravljalni vlogi z dne 27. 11. 2013. Ker sodišče ni ugotovilo, da je bil 25. 4. 2012 Velikonočni ponedeljek, kar je splošno znano dejstvo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni uporabilo določbe 3. odstavka 62. člena OZ, ki določa, da se, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela, za zadnji dan roka šteje naslednji delovnik, kar je v konkretnem primeru bil 26. 4. 2011, ko je tožnik, pred naslovnim sodiščem, vložil odškodninsko tožbo, zato je tožbo vložil znotraj triletnega zastaralnega roka. Sicer pa je sodna praksa zavzela stališče, da je oškodovancu dejanski obseg škode znan najkasneje takrat, ko je zdravljenje končano in takšno stališče sodne prakse temelji na izhodišču, da se s končanim zdravljenjem zdravstveno stanje oškodovanca stabilizira. Razlogi sodišča glede stabiliziranja škode so nejasni, saj sodišče najprej zmotno zaključuje, da bi se lahko štelo, da je bil tožniku obseg škode znan že dne 3. 4. 2008, glede na to, da mu je takrat kirurg rekel, da naj začne z gibanjem vratu in vzame analgetik po potrebi. Tožnik je v svojih vlogah podrobno opisal, kakšne telesne bolečine, v kakšni intenziteti in kdaj jih je prestajal, kako je potekalo njegovo zdravljenje in kakšne nevšečnosti je trpel med zdravljenjem in da je vse do konca bolniškega staleža ter tudi kasneje jemal analgetike in kakšne posledice ima zaradi poškodbe. Tožnik je navedeno dokazoval s svojim predlogom za zaslišanje, z medicinsko dokumentacijo in zaslišanjem lečečega zdravnika, kakor tudi izvedencem medicinske stroke, ki bi lahko dodatno pojasnil, da nikakor ni mogoče sprejeti zaključkov in sklepov, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno dne 3. 4. 2008. Tudi sicer je po mnenju pritožbe sodišče z izpodbijano sodbo zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je bil obseg škode znan najkasneje z zaključkom bolniškega staleža. Obseg škode se namreč ni mogel stabilizirati pred dnem 25. 4. 2008, tožniku pa je postal znan šele 5. 5. 2008. Kot je to že pojasnil in bi sodišče moralo navedeno relevantno dejstvo ugotavljati s predlaganimi dokazi, torej s tožnikovim zaslišanjem, zaslišanjem njegovega lečečega zdravnika dr. A.A., izvedencem medicinske stroke itd.. Zaradi napačnega izhodišča sodišča, da je zahtevek zastaran, je kot nepotrebne zavrnilo tudi vse ostale dokazne predloge tožnika, s katerim bi tožnik dokazal vsa zatrjevana dejstva v zvezi z nastalo škodo, njenim temeljem in njeno višino ter tudi ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti. Sodišče je z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in je tožniku, še posebej z opustitvijo njegovega zaslišanja, odvzelo procesno pravico do obravnavanja pred sodiščem oz. je nezakonito poseglo v kondiktornost postopka, kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, je pa napačno uporabilo materialno pravo in posledično ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine iz naslova nesreče pri delu, ker je zaključilo, da je tožnik za povzročitelja škode izvedel na dan poškodbe. Tožnik je poškodbo vratu oz. vratne hrbtenice utrpel dne 26. 3. 2008 na delovnem mestu tehnolog. Istega dne je bil tožnik oskrbljen v Splošni bolnišnici B. v kirurški ambulanti. Zaradi poškodbe je bil v bolniškem staležu od 27. 3. 2008 do 25. 4. 2008. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje končano najkasneje ob izteku bolniškega staleža, to je 25. 4. 2008 in da je od tega dne začel teči zastaralni rok ter se je triletni subjektivni zastaralni rok iztekel 25. 4. 2011. Ker je tožnik tožbo pri naslovnem sodišču vložil 26. 4. 2011, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odškodninski zahtevek tožnika zastaran.

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (1. in 2. odstavek 352. Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št 83/2011 in naslednji). Zastaranje terjatve je institut obligacijskega prava, po katerem upnik zaradi tega, ker do poteka določenega roka ni uveljavil zahtevka, izgubi varstvo pravice, če se dolžnik, zoper katerega uveljavlja zahtevek, na zastaranje tudi sklicuje. Z zastaranjem preneha pravica terjati izpolnitev zahtevka. V skladu z navedeno zakonsko določbo je začetek teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka odvisen od trenutka, ko je oškodovanec zvedel za škodo. Sodna praksa je v več zadevah, ko je bilo odločeno v podobnih primerih, štela, da je oškodovanec zvedel za škodo takrat, ko je bil seznanjen z njenim obsegom ter z vsemi okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg škode. Pri telesnih poškodbah je štela, da je oškodovanec zvedel za škodo takrat, ko so prenehale bolečine in najkasneje takrat, ko je bilo končano zdravljenje. To pomeni, da je potrebno pri takšnih poškodbah upoštevati zaključeno zdravljenje kot trenutek začetka teka zastaralnega roka za uveljavljanje terjatve za nastalo škodo, če za posamezno obliko škode ni mogoče ugotoviti, da je začel teči rok že prej.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje torej ugotovilo, da se je zdravljenje tožnikove poškodbe končalo dne 25. 4. 2008, ko je bil zaključen bolniški stalež, tožnik pa je tožbo za plačilo odškodnine vložil dne 26. 4. 2011. Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnega dejstva in sicer, da je bil dne 25. 4. 2011 Velikonočni ponedeljek, ki je po Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji (ZPDPD, Ur. l. RS, št. 112/05 in naslednji) dela prost dan, zato tožnik tega dne tožbe ni mogel vložiti ne na pošti, kot tudi ne pri naslovnem sodišču. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko ni uporabilo določbe 2. člena ZPDPD, ki Velikonočni ponedeljek določa kot dela prost dan, prav tako pa ni uporabilo določbe 3. odstavka 62. člen OZ, ki določa, da se, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko je po zakonu nedelja oz. praznik, za zadnji dan roka šteje naslednji delovnik, kar je bilo v konkretnem primeru dne 26. 4. 2011, ko je tožnik pred naslovnim sodiščem vložil odškodninsko tožbo. Tožnik je torej tožbo vložil znotraj triletnega zastaralnega roka po 352. členu OZ. Zastaralni rok se je v tem primeru iztekel dne 26. 4. 2011 in je zato tožba tožnika pravočasna.

Glede na navedeno je pritožba tožnika utemeljena in je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki naj odloči po vsebini.

O nastalih stroških bo v skladu z uspehom strank v sporu sodišče prve stopnje ponovno odločilo skupaj s sodbo, ko bo presodilo zahtevek o glavni stvari. Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.