Jedro

Ker je bila hiša, ki je bila predmet zatrjevanih adaptacij, last zakončevih staršev, ter ob teh adaptacijah ni nastala nova stvar, je edina pravna podlaga, ki bi utegnila privesti do stvarnopravnih sprememb – obstoj dogovora o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje. Tak dogovor pa mora tožeča stranka zatrjevati konkretizirano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala najprej ugotovitev, da je postala do 1/5 solastnica sporne nepremičnine, nato pa še izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožnici je naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v odmerjenem znesku.

Proti sodbi se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj razpiše pritožbeno obravnavo in sodbo spremeni, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZZZDR (1) in ZTLR (2). Po 51. členu ZZZDR predstavlja premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze njuno skupno premoženje. Velja domneva, da imata zakonca enake deleže. Pritožba pravi, da se je nedvomno v stanovanjsko hišo investiralo. To naj bi potrdila tudi L.Z, ki je povedala, da sta tožnica in drugotoženec v času trajanja zakonske zveze zamenjala strešno kritino.

Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP (3). Ta naj bi bila podana zato, ker je sodišče najprej zaslišalo prvo toženo stranko, ne pa tožnico. Po stališču pritožbe je tožeča stranka tista, ki bi morala biti prva zaslišana, saj bi le tako lahko predstavila svojo tožbo.

Pritožba meni, da je tožeča stranka nedvomno uspela dokazati, da sta z možem, sedaj tožencem v stanovanjsko hišo vlagala. V dokaz za ostale trditve pa je predlagala zaslišanje prič, kar bi sodišče moralo izvesti, ne pa tožbenega zahtevka zavrniti.

Ne držijo ugotovitve sodišča, da tožeča stranka ni ponudila trditev, ki bi terjale uporabo drugega materialnega prava. Pravil ZZZDR sodišče namreč sploh ni upoštevalo.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Glede pravne podlage zahtevka: V življenjskih zgodbah, kjer družinske skupnosti gradijo, prezidavajo, dozidavajo in podobno stanovanjsko hišo so mogoči različni pravni položaji, ki imajo stvarno pravne učinke, ali pa so vsaj podlaga zanje. Glede na okoliščine primera pridejo najpogosteje v poštev tisti, ki jih je mogoče subsumirati pod naslednje tri pravne institute: gradnja na tujem svetu (in sicer primer iz 25. člena ZTLR) (4), ustvaritev skupnega premoženja v zakonski zvezi (2. odst. 51. člena ZZZDR) ter skupna gradnja z dogovorom o stvarnopravnih učinkih le-te (33. člen ZTLR).

V tej pravdi pride za odločanje glede na konkretne okoliščine primera v poštev slednji pravni položaj – dogovor o skupni gradnji.

Trditvena podlaga tožeče stranke izključuje uporabo pravila o gradnji na tujem svetu. Tako je že zato, ker tožeča stranka ne zatrjuje ustvaritve nove stvari, kar je nujno pogoj za uporabo pravil o gradnji na tujem svetu. Iz trditev tožeče stranke namreč ne izhaja, da bi tožnica in drugotoženec ustvarila novo bivalno (stanovanjsko) enoto. Nasprotno, ta je obstajala že prej: hišo sta sestavljala pritlično in mansardno stanovanje. Tisto, kar se v tožbi trdi, da je bilo storjeno, je že obstoječo stvar le izboljšalo in jo skozi čas obnavljalo (5). Že sama trditvena podlaga torej ne nudi podlage za pravni zaključek o ustvaritvi nove stvari, ne glede na to, da tožena stranka niti teh trditev ne priznava.

Prav tako ne pridejo v poštev pravila družinskega prava (2. odst. 51. člena ZZZDR), za kar se zavzema pritožba. Pravila družinskega prava veljajo med zakoncema. V obravnavani zadevi pa nobeden od zakoncev ni bil lastnik sporne nepremičnine, marveč sta bila to drugotoženčeva starša. Onadva sta z vidika pravil družinskega prava tretja oseba. Drugotoženec zato v tej pravdi tudi ne nastopa kot zakonec, marveč kot dedič po svojem očetu. Ta je namreč pred pravdo umrl. Med tožnico in starši njenega bivšega moža lahko veljajo le splošna pravila stvarnega prava.

Ob vsem doslej povedanem tako ostane odprto le še vprašanje dogovora o skupni gradnji. Navsezadnje pa se prav na to pravno podlago osredotoča tudi dejanska podlaga tožbe.

Sodišče prve stopnje se je tako pravilno osredotočilo na vprašanje, ali je med strankama obstajal dogovor o stvarnopravnih učinkih zatrjevanih adaptacij na sporni nepremičnini. Če takšnega dogovora ni bilo, potem (ob vsem doslej povedanem) tudi stvarnopravnih učinkov ne more biti, saj zanje ni nikakršne pravne podlage.

Preizkus dokazne ocene: Dokazna ocena sodišča prve stopnje je, da takšnega dogovora ni bilo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da takšnega dogovora ni bilo ne le izrecno, marveč tudi ne konkludentno. Starša drugotoženca sta namreč ves čas nasprotovala kakršnimkoli vlaganjem v sporno nepremičnino. Takšno dokazno oceno pritožbeno sodišče sprejema. K tej, ki je sicer že sama prepričljiva, pritožbeno sodišče dodaja, da sama tožeča stranka v celotnem postopku sploh ni konkretno opredelila, kakšna naj bi bila konkretna vsebina tega dogovora. Torej: kakšen solastniški delež naj bi se prenesel, katera dela so bila pogoj za učinkovanje stvarnopravnega dogovora, kdaj naj bi bila ta dela opravljena in kdaj naj bi se opravil razpolagalni posel? Pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje ter s stopnjo prepričanja ugotavlja oziroma verjame, da dogovora ni bilo ter da si ga je tožeča stranka v tožbi izmislila (pa še to docela nekonkretiziranega).

Še to: pritožbena trditev, da naj bi L.Z zaslišana kot stranka izpovedala, da sta tožnica in drugotoženec v času trajanja zakonske zveze zamenjala strešno kritino, je laž (glej zapisnik list. št.30 in 31).

O očitkih bistvene kršitve določb pravdnega postopka: Izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navede sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz in dokazilo (1. odst. 287. člena ZPP). Sodišče torej dokaznemu predlogu lahko ugodi, ali pa ne. Pri tem seveda ne sme ravnati arbitrarno. Svojo odločitev mora utemeljiti, tako da stranka ve, zakaj je bil njen dokazni predlog zavrnjen. Tako lahko nato tudi pritožbeno sodišče v mejah pritožbenih razlogov preizkusi pravno-procesno pravilnost takšnega dokaznega sklepa. Razlog za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič, ki jih je ponudila tožeča stranka, je, da gre za nesposoben (neprimeren dokaz). Že iz navedb namreč izhaja, da te priče pri zatrjevanem sklepanju dogovora niso bile prisotne (glej razloge pod točko 12 sodbe). Tako naveden razlog je utemeljen razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Pritožba mu konkretizirano ne nasprotuje, marveč povsem pavšalno vztraja, da bi bilo sodišče priče dolžno zaslišati. Dokaznega sklepa pa vsebinsko z ničemer konkretno ne napade. Pritožba, ki se sklicuje na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato tudi v tem delu ni utemeljena.

Prav tako neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ker je v okviru dokaza z zaslišanjem strank najprej zaslišalo prvo toženko, ne pa najprej tožnice.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je namreč podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 339. člena ZPP). Ker nobena določba ZPP sodišču ne nalaga, da bi morala biti najprej zaslišana tožnica, to pa tudi ne izhaja iz temeljnih načel pravdnega postopka in tudi ne iz načel dokaznega postopka, bistvena kršitev, ki jo uveljavlja pritožba, ni podana. Tisto, na kar se sklicuje pritožba (glede predstavitve tožbe), pa spada med pravila o poteku glavne obravnave (1. odst. 284. člena ZPP) in sicer ne na njen dokazni del, marveč na trditveno fazo glavne obravnave.

Ker pritožba iz navedenih razlogov ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo v ničemer ni spremenila in ni mogla spremeniti svojega procesnega položaja. Iz tega razloga stroški za to vlogo za pravdo niso bili potrebni ter jih sodišče druge stopnje ni priznalo.

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS, št. 15/1976 do Ur. list RS, št. 16/2004).

(2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/1980 do RS, št. 67/2002).

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 do Ur. list RS št. 45/2008).

(4) Za novo ustvarjene stvari od uveljavitve Stvarnopravnega zakonika dalje ta pravna podlaga več ne pride v poštev.

(5) Ni odveč opozoriti na samo izpovedbo tožnice, ki govori o veliki adaptaciji v letu 2004 (list. št. 32) – torej po 18-ih letih življenja v tem stanovanju ter že v času veljave SPZ, ki izključuje uporabo pravil o gradnji na tujem svetu.